UPRS Sodba II U 283/2021-14

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom o denarni kazni, št. 06162-839/2018/12 z dne 1. 12. 2020 je upravni inšpekcijski organ izrekel denarno kazen v višini 1.000,00 EUR tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu, ki je bila zagrožena s sklepom št. 06162-839/2018/7 z dne 17. 7. 2020, ker zavezanec ni izpolnil ukrepov odrejenih v sklepu o dovolitvi izvršbe 06162-839/2018/7 z dne 17. 7. 2020 (1. točka izreka sklepa). Tožnik kot zavezanec je dolžan plačati denarno kazen v višini 1.000,00 EUR v roku 8 dni, po prejemu sklepa, po priloženem UPN obrazcu (2. točka izreka sklepa). Če tožnik v predpisanem roku ne bo plačal denarne obveznosti, bo le-ta prisilno izterjana (3. točka izreka sklepa). Ukrepe odrejene v sklepu o dovolitvi izvršbe mora tožnik izpolniti v roku 30 dni od vročitve izpodbijanega sklepa, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (4. točka izreka sklepa).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o denarni kazni upravni organ navaja, da je s sklepom o dovolitvi izvršbe 06162-839/2018/7 z dne 17. 7. 2020 v upravni zadevi "vzdrževanje ..." tožniku kot zavezancu bila zagrožena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, če ne bo izvršil ukrepov odrejenih v sklepu o dovolitvi izvršbe. Sklep je bil tožniku vročen dne 21. 7. 2020, dne 1. 12. 2020 je bil izveden vpogled v izvršilno zadevo, kjer je bilo ugotovljeno, da tožnik kot zavezanec ni posredoval dokazil o izvršenih ukrepih, iz česar sledi, da tožnik ni izvršil odrejenih ukrepov. Upravni organ se je skliceval na določilo 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Zoper izpodbijani sklep o denarni kazni, je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo, zavrnilo. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da bi vse pritožbene navedbe (pri)tožnik moral uveljavljati že v postopku pritožbe zoper odločbo, katera izvršba se dovoljuje, vendar teh argumentov, ki jih uveljavlja sedaj v pritožbi, ni navajal. Odločba je bila dokončna in izvršljiva. Zato je izpodbijani sklep upravičen in zakonit.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je sklep o denarni kazni nezakonit, zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 17. 7. 2020, s katerim je bila dovoljena izvršba odločbe energetskega inšpektorja, št. 06162-839/2018/4 z dne 21. 12. 2018, s katero je bila tožniku naložena izvedba ukrepov.

5Tožnik navaja, da naloge in obveznosti, ki so bile v postopku navedenega inšpekcijskega nadzora naložene tožniku, lahko izpolni le sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije, ki je kot koncesionar za izvajanje javne gospodarske službe sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije pristojen, da zagotavlja nemoteno in brezhibno oskrbo uporabnikov distribucijskega omrežja električne energije z električno energijo, kakor tudi zua nemoteno in brezhibno obratovanje distribucijskega omrežja električne energije. V okviru navedenih nalog in obveznosti je namreč sistemski operater distribucijskega omrežja, torej družba A., d.o.o. in ne tožnik zadolžen, da določi oziroma sprejme navodila o vzdrževanju distribucijskega omrežja električne energije, ki bodo v skladu z veljavnimi predpisi. Tožnik je tako le podjetje za distribucijo električne energije, ki je sestavni del Elektroenergetskega sistema Republike Slovenije in eno izmed petih podjetij z distribucijo in električno energijo v Republiki Sloveniji. Ni pa sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, saj je sistemski operater družba A., d.o.o. Tožnik tako nima podeljene koncesije za opravljanje nalog in obveznosti javne gospodarske službe sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije. Tudi navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja namreč lahko sprejme le A., d.o.o., in sicer na podlagi 2. alineje drugega odstavka 37. člena in 1. alineje drugega odstavka 78. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) in na podlagi 4. alineje 5. člena in drugega odstavka 22. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobave električne energije tarifnim odjemalcem ter na podlagi 87. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijsko omrežje električne energije. Iz tega je jasno razvidno, da tožnik nikakor ne more izvršiti, niti odločbe inšpektorja z dne 21. 12. 2018, niti sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 17. 7. 2020. Četudi je odločba energetskega inšpektorja z dne 21. 12. 2018 pravnomočna, še to ne pomeni, da jo je mogoče zoper tožnika izvršiti, tudi pravnomočne odločbe namreč ni mogoče uspešno izvršiti zoper nekoga, ki ni pristojen za naloge in obveznosti, ki se naj po odločbi energetskega inšpektorja, odpravijo.

6Tožnik primarno predlaga, da izpodbijani sklep o denarni kazni sodišče kot nezakonit v celoti odpravi oziroma razveljavi ter ustavi izvršbo in podrejeno, da ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in neutemeljen ter se v celoti odpravi oziroma razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Priglaša tudi stroške in zamudne obresti.

7Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču je poslala upravni spise.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je med strankami spor o zakonitosti izpodbijanega sklepa o denarni kazni, s katerim je inšpekcijski organ tožniku izrekel denarno kazen zaradi neizpolnjenih odrejenih ukrepov navedenih v sklepu o dovolitvi izvršbe.

10Pravno podlago izpodbijanega sklepa predstavlja določba 298. člena ZUP, ki ureja izvršbo s prisilitvijo, ki se uporabi v primeru, ko je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna. V takšnem primeru prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če obveznosti ne bo izpolnil v danem roku (drugi odstavek). Prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 1.000,00 EUR (tretji odstavek). Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev z izvršljivo odločbo naložene obveznosti.

11Tožniku je bila že zagrožena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, sklepom o dovolitvi izvršbe 06162-839/2018/7 z dne 17. 7. 2020, za izvršitev nedenarne obveznosti z odločbo inšpektorja, pristojnega za energijo (energetski inšpektor), št. 06162-839/2018/4 z dne 21. 12. 1018. Z inšpekcijsko odločbo je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da mora do 30. 4. 2019 dopolniti Navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja v delu in na način, kot je to navedeno v I. točki izreka inšpekcijske odločbe, in o izvršitvi naloženih ukrepov obvestiti energetskega inšpektorja v roku 8 dni po poteku roka, določenega za izvedbo ukrepov. Navedena inšpekcijska odločba, ki se izvršuje, je bila tožniku vročena in da je v I. točki izreka postala izvršljiva dne 3. 5. 2019. Prav tako ni sporno, da tožnik naložene nedenarne obveznosti v postavljenem roku ni izpolnil. Zoper sklep 06162-839/2018/7 z dne 17. 7. 2020, s katerim je bila tožniku zagrožena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo, št. II U 285/2021-15 z dne 21. 2. 2024, zavrnilo.

12V obravnavani tožbi vloženi zoper sklep o denarni kazni, tožnik le tej nasprotuje z navedbo, da je bil v inšpekcijski odločbi, ki se izvršuje, napačno naveden kot zavezanec in da obveznosti, ki mu jo nalagata inšpekcijska odločba ter izpodbijani sklep, ne more izpolniti. Kot pojasnjuje, lahko namreč Navodila za vzdrževanje distribucijskega elektroenergetskega omrežja v skladu s svojimi pristojnostmi po veljavnih predpisih sprejme, pa tudi spremeni, le sistemski operater distribucijskega omrežja, torej družba A., d.o.o., in ne tožnik kot podjetje za distribucijo električne energije, ki te pristojnostni nima. Zaradi zmote v osebi zato inšpekcijske odločbe kljub njeni pravnomočnosti po mnenju tožnika ni mogoče izvršiti.

13Kot izhaja iz navedb v tožbi, tožnik izpodbijanemu sklepu o dovolitvi izvršbe nasprotuje izključno zato, ker meni, da po veljavnih predpisih ne more biti zavezan za izpolnitev obveznosti, ki mu je bila naložena z inšpekcijsko odločbo, ki se izvršuje v postopku upravne izvršbe. Tožnik s tem ugovorom, s katerim nasprotuje ugotovljenemu statusu inšpekcijskega zavezanca, dejansko oporeka pravilni uporabi materialnega prava ter pravilni ugotovitvi dejanskega stanja v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, kar naj bi po njegovem mnenju imelo za posledico tudi nezakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi upravne izvršbe. Sodišče pripominja, da se status zavezanca presoja po vsebini izvršilnega naslova, ki pa ga tako v pritožbi kot v tožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče izpodbijati.¹

14V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.

15Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa so relevantne okoliščine, ki so obstajale v času njegove izdaje. Ker tožnik v tožbi v upravnem sporu ne zatrjuje, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe izvršilni naslov odpravljen, razveljavljen ali da je bil izvršilni naslov zaradi katerega od razlogov, naštetih v zakonu, ugotovljen za ničnega, tožnik pa tudi ni predlagal odloga upravne izvršbe,² organ v času izdaje izpodbijanega sklepa ni imel podlage za to, da bi po uradni dolžnosti ne začel postopka upravne izvršbe, potem, ko je ugotovil, da obveznost, naložena v inšpekcijski odločbi, v postavljenem roku ni bila izpolnjena. Po drugem odstavku 290. člena ZUP je namreč organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, dolžan izdati sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, brez odlašanja oziroma najpozneje v 30 dneh, ko je takšna odločba postala izvršljiva.

16Sodišče je glede na navedeno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

17Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev (da je bila tožniku z inšpekcijsko odločbo, ki se izvršuje, naložena obveznost, ki v postavljenem roku ni bila izpolnjena), med strankama ni sporno.

K točki II izreka:

18Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

¹ Komentar ZUP, Ur. list RS, Ljubljana 2020, 2. knjiga str. 822.
² V primeru vloženih pravnih sredstev zoper izvršilni naslov ali zoper izvršbo, je tožniku pod pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP na voljo možnost vložitve predloga za odlog upravne izvršbe.