UPRS Sodba III U 232/2024-30

Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava Nova Gorica, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica (v nadaljevanju: toženka), je z odločbo, št. 2253-817/2024/2 z dne 1. 11. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih, pri čemer se omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce tožniku odreja od 1. 11. 2024 od 20.00 ure dalje do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločeno je bilo še, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasni, da so 1. 11. 2024 policisti na avtobusni postaji v Novi Gorici preverjali tožnika, ki se je predstavil kot A. A., roj. ... 1976, državljan Republike Gane. Pri sebi ni imel nobenega identifikacijskega dokumenta, je pa policistom na telefonu pokazal sliko pretečene izkaznice prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), katere podatki so se ujemali s podatki, ki jih je tožnik navedel. V nadaljnjem postopku je bila identiteta tožnika potrjena na podlagi odvzema prstnih odtisov.

3Z vpogledom v evidence je toženka nadalje ugotovila, da tožnik v RS biva nezakonito. Policijska postaja (v nadaljevanju: PP) Ljubljana Vič mu je namreč 16. 5. 2024 izdala odločbo o vrnitvi št. 12545378 (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi), s katero je bil tožniku določen 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Navedeni rok se je iztekel 31. 5. 2024, saj tožnik zoper odločbo o vrnitvi ni vložil pritožbe niti ni vložil prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod.

4Ker tožnik ni upošteval roka za prostovoljni odhod in je s tem kršil določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), je storil prekršek po 2. točki četrtega odstavka 145. člena ZTuj-2, zato mu je toženka izdala plačilni nalog.

5Tožnik ni prostovoljno zapustil RS (ter območja držav članic Evropske unije in t.i. Schengenskega območja) kot mu to nalaga odločba o vrnitvi, zato ga je treba iz navedenega območja odstraniti.

6Toženka je nadalje zaključila, da tožniku ni mogoče izreči milejšega ukrepa od omejitve gibanja in nastanitve v Centru za tujce, saj obstajajo utemeljene okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Tožnik namreč ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, od 31. 5. 2024, ko se mu je iztekel rok za prostovoljni odhod, pa do izdaje izpodbijane odločbe je v RS bival nezakonito, pri čemer tožnik ne poseduje nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS.

7Glede na navedeno je toženka tožniku izrekla ukrep kot izhaja iz izpodbijane odločbe, na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, pri čemer se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje še na druge določbe ZTuj-2, relevantne za obravnavano zadevo.

Tožba

8Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da jo vlaga iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu izreče milejši ukrep.

9V tožbi navaja, da drži, da mu je bila izdana odločba o vrnitvi, prav tako drži, da zoper njo ni vložil pritožbe, ne drži pa, da ni poskušal vložiti prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, kot je to navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V okviru 10 dnevnega roka za prostovoljni odhod je namreč 19. 5. 2024 obiskal PP Ljubljana Vič. Rok za prostovoljno vrnitev je želel podaljšati z namenom, da pridobi potrebne dokumente, imel pa je tudi zdravstvene težave, povezane z astmo. Na PP so mu povedali, da glede podaljšanja roka ne morejo storiti ničesar, ne da bi obravnavali njegovo prošnjo ali mu izdali zavrnilno odločbo. Znova je poskusil 21. 5. 2024, ko so mu svetovali, da poda novo prošnjo za azil na Ministrstvu za notranje zadeve, tam pa so ga napotili na Azilni dom. Dne 22. 5. 2024 se je zglasil v Azilnem domu, kjer je imel kratek razgovor s policisti. Tudi takrat so mu povedali, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči in da ima še 3 dni časa, da zapusti RS, kakšen formalni akt pa mu tudi takrat ni bil izdan. Na svoje prizadevanje za podaljšanje roka za prostovoljno zapustitev RS je toženko opozoril tudi v zapisniku o izjavi kršitelja na plačilnem nalogu z dne 1. 11. 2024, na katerega se sklicuje tudi toženka v izpodbijani odločbi. Ob tem tožnik pripominja, da je plačilni nalog (v polovičnem znesku) takoj poravnal. V nadaljevanju tožbe poudarja, da bi morala toženka v primeru zavrnitve njegove prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod odločiti z odločbo (peti odstavek 66. člena ZTuj-2), saj bi mu bili le tako omogočeni pravici do pritožbe in do sodnega varstva. Zaradi protipravnega ravnanja policijskih organov je bil tako prisiljen v RS bivati nezakonito, zaradi česar je plačal tudi globo.

10V nadaljevanju tožbe tožnik izpostavlja, da mora toženka pri odločanju, v skladu z načelom sorazmernosti, presoditi, ali se lahko namen priprave in izvedbe postopka odstranitve tujca lahko doseže z milejšimi ukrepi, pri čemer mora upoštevati celovit dejanski stan konkretnega primera in svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Po oceni tožnika toženka navedenemu ni zadostila. Odločitev je oprla na ugotovitve, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takšnega ravnanja, da je od poteka roka za prostovoljni odhod dalje v RS prebival nezakonito ter da tožnik ne poseduje nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS. Iz zapisnika o izjavi kršitelja z dne 1. 11. 2024 izhaja, da je tožnik omenil neuspele poskuse podaljšanja roka za prostovoljni odhod, kar pomeni, da je bila toženka s tem dejstvom seznanjena, pa ga pri izdaji odločbe ni upoštevala in se do njega niti ni opredelila. Tožnik je želel spoštovati odločbo o vrnitvi in rok za prostovoljno vrnitev podaljšati prav iz razloga pridobitve dokumentov.

11Tožnik v tožbi opozarja še, da ima v RS obsežno socialno mrežo, prebivališče si bo priskrbel pri prijateljici B. B., sredstva za preživljanje pa mu bodo zagotavljale nevladne organizacije tako kot do sedaj. Pripominja, da ni bil pravnomočno obsojen nobenega kaznivega dejanja niti mu niso bile izrečene pravnomočne sankcije za prekrške. Vseh postopkov se je udeleževal kot laik in svojega bivanja ni dojemal kot nezakonitega, zaradi česar se pred oblastmi ni skrival, kar dokazujejo številni obiski na raznih PP.

12V dokaz svojim navedbam je tožnik tožbi priložil: izpodbijano odločbo; plačilni nalog z dne 1. 11. 2024, skupaj z zapisnikom o izjavi kršitelja; kopiji 2 zdravstvenih izvidov, obeh z dne 9. 1. 2024; odločbo o vrnitvi in izjavo B. B. z dne 4. 11. 2024.

13Tožba je bila skupaj s prilogami vročena toženki, ki je sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo. Upravni spis (poleg izpodbijane odločbe, odločbe o vrnitvi in plačilnega naloga (skupaj z zapisnikom o izjavi kršitelja), ki jih je vse sodišču predložil že tožnik), vsebuje še: uradni zaznamek o privedbi z dne 1. 11. 2024; (delni) izpis iz evidence v zvezi z odločbo o vrnitvi; dopis PP za izravnalne ukrepe Nova Gorica št. 2253-817/2024/5 in dopis PP Ljubljana Vič z dne 6. 11. 2024.

Odgovor na tožbo

14V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15Navaja, da ne držijo tožnikove navedbe, da se je 19. 5. 2024 in 21. 5. 2024 zglasil na PP Ljubljana Vič, kjer je želel podati prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod. Iz dopisa PP Ljubljana Vič z dne 6. 11. 2024 namreč izhaja, da tožnik tovrstne prošnje ni podal (niti ustno niti pisno). Predvsem pa toženka poudarja, da tožbene navedbe v tem delu niso relevantne za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

16Nadalje toženka opozarja, da se je tožnik od izdaje odločbe o vrnitvi (16. 5. 2024) do izdaje izpodbijane odločbe v RS nahajal več kot 5 mesecev, pa si kljub temu ni priskrbel potovalne listine, potrebne za prostovoljni odhod, zaradi česar naj bi v maju 2024 zaprosil za podaljšanje roka za prostovoljni odhod. Ker ima v RS močno socialno mrežo in pomoč nevladnih organizacij, kot to sam navaja, bi si potovalno listino v tem času lahko priskrbel. Navedeno kaže, da odločbe o vrnitvi tožnik ni imel namena spoštovati.

17Glede tožbenih navedb o zdravstvenem stanju tožnika in tožbi priloženih zdravniških izvidov toženka navaja, da iz njih izhaja, da je tožnik za svoje zdravstveno stanje (to je astma) prejel ustrezno zdravstveno oskrbo. Tožnik ni imel zdravstvenih težav v času roka za prostovoljni odhod, pa tudi sicer ne gre za takšne zdravstvene težave, ki bi mu onemogočale prostovoljni odhod iz RS.

18Tožnik je tožbi priložil izjavo B. B., da bi lahko v času milejšega ukrepa bival na njenem naslovu ... Izjava je bila dana 4. 11. 2024, torej po izdaji izpodbijane odločbe, zato je toženka pri njeni izdaji ni mogla upoštevati. Toženka meni, da je ta izjava nedovoljen dokaz v upravnem sporu in je tudi sicer dana z namenom, da bi tožnik s tožbo uspel.

19V ostalem se toženka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

20Odgovor na tožbo in dopis PP Ljubljana Vič z dne 6. 11. 2024, skupaj z overjenim prevodom, sta bila tožniku vročena pred izvedbo glavne obravnave.

Nadaljnji potek upravnega spora

21Sodišče je 8. 11. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri sta bila prisotna tožnik osebno ter za toženko državna odvetnica C. C. Tožnik je obravnavo aktivno spremljal po imenovani tolmački za angleški jezik, ki je prevajala tudi, ko je bil tožnik zaslišan kot stranka. Izkazal je, da tolmačko razume, in je s prevajanjem soglašal.

22Tako tožnik kot toženka sta na glavni obravnavi vztrajala pri že podanih navedbah in stališčih, dodatnih navedb pa stranki nista podali.

23Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze. Vpogledalo je v vse listine, ki sta jih v postopku predložila tožnik in toženka (glej 12. in 13. točko te obrazložitve), ter tudi zaslišalo tožnika kot stranko (drugi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1)¹. Ne glede na določbo 52. člena ZUS-1, po kateri je eden izmed pogojev, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče v konkretnem primeru, glede na naravo zadeve, pri odločanju upoštevalo tudi listine, ki so bile izdane po izdaji izpodbijane odločbe, z namenom zagotovitve dejansko učinkovitega sodnega varstva tožniku, kar zahteva (tudi) pravo EU (primerjaj sodbo Sodišča EU z dne 8. 11. 2022 v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21). Upoštevati je namreč treba, da ukrep omejitve gibanja in namestitve v Center za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS, 6. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

24Zoper dokazni sklep sodišča stranki nista imeli ugovorov.

Presoja sodišča

25Tožba ni utemeljena.

26Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce od 1. 11. 2024 od 20.00 ure dalje do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev.

27Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: i.) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2; ii.) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Skladno z določbo 68. člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršnakoli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Na tem mestu sodišče pripominja, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, v 68. členu ZTuj-2 navedene primeroma, in da lahko že ena sama okoliščina, v kontekstu dejanskega stanja konkretnega primera (ob celoviti presoji), kaže na nevarnost pobega.

28Med strankama ni sporno, da je bila 16. 5. 2024 tožniku, zaradi nezakonitega prebivanja v RS, izdana odločba o vrnitvi, po kateri mora tožnik zapustiti RS in t.i. Schengensko območje (v nadaljevanju tudi: območje). Tožniku je bila z odločbo o vrnitvi določena tudi prepoved vstopa v navedeno območje za obdobje 1 leta, za prostovoljno zapustitev območja pa mu je bil določen 10 dnevni rok, ki začne teči z dnem izvršljivosti odločbe. Med strankama tudi ni sporno, da je odločba o vrnitvi pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vložil pritožbe.

29Zakonitost izpodbijane odločbe je tožnik (tako v tožbi kot tudi na glavni obravnavi, ko je te tožbene navedbe večkrat izpostavil) skušal izpodbiti z zatrjevanjem, da se je 19. 5. 2024 in 21. 5. 2024 zglasil na PP Ljubljana Vič (ter v času teka roka za prostovoljno zapustitev območja tudi pri drugih organih) prav z namenom podaljšanja roka za prostovoljno zapustitev. Tožnik zatrjuje, da je podaljšanje navedenega roka skušal doseči, da bi si lahko pridobil potovalne dokumente, pri čemer se sklicuje tudi na svoje zdravstveno stanje glede astme. Sodišče navedbam tožnika ne sledi. Iz dopisa PP Ljubljana Vič z dne 6. 11. 2024 izhaja, da so imeli tožnika v postopku le 24. 5. 2024 v prostorih Azilnega doma (kar je navedel tudi tožnik v tožbi, po njegovih navedbah naj bi to bilo 22. 5. 2024), tedaj pa ni izrazil želje ali volje, da bi podaljšal rok za prostovoljni odhod. Predvsem pa sodišče ugotavlja, da je bil rok za prostovoljno zapustitev območja tožniku de facto podaljšan za 5 mesecev. Odločba o vrnitvi mu je bila izdana 16. 5. 2024, izvršljiva je postala 31. 5. 2024, izpodbijana odločba pa je bila izdana 1. 11. 2024. Tožnik zatrjuje, da je podaljšanje roka želel doseči, da bi si lahko priskrbel potovalne dokumente, da bi lahko izvršil odločbo o vrnitvi, vendar je zaslišan na glavni obravnavi dne 8. 11. 2024 povedal, da dokumentov (še vedno) nima, da si jih v vsem tem času (od izgube v Grčiji dalje) niti ni poskušal pridobiti, saj to zahteva "veliko potrpljenja", sodišču ni vedel niti povedati ali je najbližje veleposlaništvo Republike Gane v Italiji ali na Dunaju. Iz navedenega sodišče sklepa, da tožnik ni imel in nima namena pridobiti potovalnih dokumentov ter da so njegove navedbe v zvezi z željo po podaljšanju roka za prostovoljno vrnitev in v zvezi s tem povezano neaktivnostjo državnih organov (predvsem PP Ljubljana Vič) zgolj prilagojene potrebam postopka. Ob tem sodišče dodaja, da ovira za pridobitev dokumentov očitno ni niti finančni položaj tožnika, ki je sodišču povedal, da denar ima in je globo za prekršek v višini 600,00 EUR dne 1. 11. 2024 nemudoma poravnal. Tožnik sam zatrjuje, da ima veliko podporo nevladnih organizacij (predvsem Ambasade Rog), kar nenazadnje izkazuje tudi vložena obravnavana tožba. Po oceni sodišča prostovoljne zapustitve območja v postavljenem roku kot tudi pridobitve dokumentov v dejansko bistveno podaljšanem roku tožniku ni onemogočalo niti njegovo zdravstveno stanje. Tožnik se sklicuje na astmo in s tožbi priloženima zdravniškima izvidoma izkazuje poslabšanje stanja (astme) zaradi respiratornega infekta v januarju 2024 (9. 1. 2024), torej več kot 4 mesece pred obdobjem, ki je relevantno za to zadevo.

30Iz navedenih okoliščin konkretnega primera po presoji sodišča izhaja jasno izražena namera tožnika o nespoštovanju odločbe o vrnitvi. Tožnik je tudi na glavni obravnavi sodišču povedal, da se nima namena vrniti v Republiko Gano, saj tam nima nikogar in ničesar.

31Tožnik toženki nadalje očita, da ni pravilno ugotovila nevarnosti pobega tožnika in da tudi ni ustrezno presodila možnosti izreka milejšega ukrepa ter da izpodbijane odločbe v tem delu ni ustrezno obrazložila. Toženka je nevarnost pobega tožnika in neustreznost izreka milejšega ukrepa utemeljila z ugotovitvami, da tožnik ni upošteval odločbe o vrnitvi, čeprav je bil opozorjen na posledice takega ravnanja, da v RS biva nezakonito in da nima nobenih dokumentov, ki so nujno potrebni za odhod iz RS. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba, kljub skopi obrazložitvi v tem delu, sodišču omogoča preizkus njene zakonitosti.

32Toženka je po presoji sodišča pravilno ocenila nevarnost pobega tožnika. Ob tem sodišče dodaja, da iz zapisnika o izjavi kršitelja z dne 1. 11. 2024 (v zvezi s tožniku izdanim plačilnim nalogom dne 1. 11. 2024), na katero se sklicuje tudi tožnik v tožbi, izhaja, da je tožnik tedaj izjavil, da se je odločil, da odpotuje iz RS v katerokoli državo. Zaslišan na sodišču 8. 11. 2024 pa je povedal, da je bil 1. 11. 2024 na avtobusni postaji v Novi Gorici (tožnik naj bi se sicer zadrževal na ljubljanskem področju), ker je želel z avtobusom oditi v Italijo.

33Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri odločanju ugotavljala in ocenila (tudi) sorazmernost izrečenega ukrepa. Ocenila je, da v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Po presoji sodišča je ta ocena toženke razumna in nanjo ne more vplivati niti izjava B. B. z dne 4. 11. 2024, da se strinja, da tožnik v času milejšega ukrepa prebiva na naslovu ... Izjava je bila podana po izdaji izpodbijane odločbe in ob vložitvi obravnavane tožbe dne 4. 11. 2024, na povsem enakem papirju kot je bila vložena tožba. Ob tem, da je tožnik na glavni obravnavi zatrjeval, da je po izdaji odločbe o vrnitvi (torej 5 mesecev) bival na navedenem naslovu pri B. B. in da se je iz Ljubljane v Medvode vozil z avtobusom, po drugi strani ni vedel povedati številke avtobusa, ki vozi na tej relaciji, prav tako ni vedel povedati, ali so v tem obdobju na tem naslovu bivali tudi drugi tujci. Sodišče zato dvomi tako v verodostojnost navedb tožnika kot tudi v verodostojnost navedene izjave B. B., ki je po oceni sodišča podana le z namenom, da bi tožnik v tem upravnem sporu uspel.

34Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča toženka tožniku utemeljeno in skladno z zgoraj citirano pravno podlago (27. točka obrazložitve) tožniku izrekla ukrep kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Sodišče sledi razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla toženka in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

35Glede na vse zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ V skladu z navedeno določbo sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.