VSRS Sodba II Ips 53/2024

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik uveljavlja odškodnino zoper državo. Zahtevek utemeljuje na okoliščini, da je bil njegov sin žrtev protiustavnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Trdi, da mu je zaradi nezakonitega ravnanja države nastala neposredna škoda, ki se je odražala v duševnih bolečinah zaradi ločenosti od družine, posega v družinsko življenje in oteženega opravljanja starševske vloge, saj se je sin z materjo v času izbrisa nahajal v tujini in mu ni bila omogočena vrnitev. Poleg tega naj bi mu nastala tudi premoženjska škoda zaradi izgube otroškega dodatka.

2V tej fazi postopka je odprto vprašanje zastaranja tega zahtevka.

3Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo in vsebinsko odločilo v zadevi ter tožniku tudi priznalo odškodnino.

4Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Pritožbo tožnika (ki se je zavzemal za višjo odškodnino) je zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je ugovor zastaranja utemeljen.

5Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 470/2023 s 7. marca 2024 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja:

- Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?

Navedbe strank v revizijskem postopku

Navedbe tožnika v reviziji

6Revident trdi, da sam sicer ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, a je zaradi izbrisa utrpel katastrofalno škodo.

7Upoštevaje 26. člen Ustave in 360. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po njegovem prepričanju zastaranje ni moglo začeti teči s pilotno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurič in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 in se zato izteči 26. 6. 2015, kot to ugotavlja višje sodišče. Nepremagljive ovire za vložitev navedenega zahtevka so namreč po njegovem prepričanju trajale tudi še ob odločanju v zadevi Kurič in ostali z dne 12. 3. 2014. Po njegovem prepričanju drugačna odločitev Višjega sodišča odstopa od odločitve ESČP v podobnem primeru - v zadevi Kurič in ostali proti Republiki Sloveniji. Sodne prakse glede tega vprašanja pa naj še ne bi bilo. Prepričanje višjega sodišča, da je zastaranje začelo teči že s pilotno sodbo 26. 6. 2022 in se je izteklo 26. 6. 2015 je zato po njegovem prepričanju napačno. Trdi celo, da glede na obstoječo prakso še vedno nima realnih možnosti za uspeh. Nepremagljive ovire zanj še vedno trajajo. Razlog za zadržanje zastaranja je namreč objektivna nemožnost, da bi tožnik lahko uspešno uveljavil odškodninski zahtevek glede na sodno prakso, kakršna je veljala do vložitve tožbe. Glede na to, da je tožnikov položaj poseben, še vedno ne urejen, s še vedno neučinkovitim sodnim varstvom, nikakor ni mogoče zaključiti, da bi za tožnika celo moralo začeti zastaranje njegovega zahtevka teči, še preden je nastopil začetek teka zastaralnega roka za uveljavitev zahtevka njegovega sina. Nepremagljive ovire naj bi trajale vse do spremenjene sodne prakse v zadevi II Cp 3446/2015 z dne 12. 5. 2016 oz. še trajajo celo sedaj.

8Revident še trdi, da so pravice izbrisanih sedaj varovane z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), tožnikove pravice pa še vedno ne. V zvezi s tem še trdi, da je kršeno načelo enakosti, če država izbrisanim z ZPŠOIRSP priznava pravočasne zahteve, če so vložene do 19. 6. 2017, pravic ostalih pa ne.

9V nadaljevanju se revident nedovoljeno dotika in obravnava vprašanje obsega škode.

Odgovor toženke

10Toženka je na revizijo odgovorila ter v odgovoru opozorila na to, da je revizija lahko dovoljena le v okviru dopuščenega vprašanja, ne pa širše.

Presoja Vrhovnega sodišča

11Revizija ni utemeljena.

12Uvodoma je treba razčistiti, kakšen je v resnici sploh predmet revizijskega napada, kajti revident (oz. njegova strokovna pooblaščenka) napačno povzema nosilno stališče pritožbenega sodišča glede zastaranja. Pritožbeno sodišče namreč začetka teka zastaranja sploh ni navezalo na trenutek, ko je bila sprejeta sodba ESČP v zadevi Kurič in ostali proti Republiki Sloveniji. Resnica je, da je kot začetek teka zastaranja pritožbeno sodišče določilo datum 10. 3. 2011, ko je bila tožnikovemu sinu izdana dopolnilna odločba ter z njo priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje.¹

13Po sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki temelji na razlogih sklepa II Ips 227/2013 z dne 17. 9. 2015, je takšno stališče nedvomno pravilno, ko gre za izbrisano osebo sâmo. Tedaj so za izbrisano osebo prenehale okoliščine, ki so predstavljale realno nepremagljive ovire. Te nepremagljive okoliščine opisuje nosilno stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-124/14 in U-I-45/14, Up-1177/12 in Up-89/14, Up-1141/12 ter Up-1195/12.

14Zastavlja se torej vprašanje, kaj je drugače v položaju, ko lastno odškodnino uveljavlja družinski član izbrisane osebe? Odgovor je, da je drugače marsikaj, a ne na način, ki bi šel v prid revidentu. Tožnik namreč ni bil v položaju, v kakršnem so bile izbrisane osebe. Zanje je veljalo, da ni "realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa, zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo."² Že s tem, ko je pritožbeno sodišče tožnikov položaj navezalo na sinov položaj, je ravnalo v njegov prid. Obstoj nepremagljivih ovir, ki bi veljale za odškodninski zahtevek tožnikovega sina, je namreč raztegnilo tudi na tožnikov položaj.

15Časovno še bolj v tožnikov prid bi bilo torej mogoče odločiti le, če bi obstajale še kakšne druge, dlje trajajoče ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnik ne bi mogel učinkovito uveljavljati svoje pravice do sodnega varstva. Kakšne druge ovire te vrste pa v konkretni procesni ponudbi ni. Dejstvo, da takšnemu zahtevku doslej še ni bilo ugodeno, namreč ni in ne more biti ovira za vložitev tožbe, marveč kvečjemu razlog, da se skuša - potem, ko je bil položaj izbrisanih z izdajami dopolnilnih odločb nazadnje vendarle pravno razčiščen - zahtevek pred sodiščem pravno prepričljivo utemeljiti na podlagi pravice do spoštovanja družinskega življenja. Ta pravica je zagotovljena prek več ustavnih določb o človekovih pravicah (zlasti 53. člen Ustave), povsem izrecno pa v določbi 8. člena EKČP - torej prepovedi vmešavanja javne oblasti v pravico do družinskega življenja. Ovire, da bi tožnik to lahko storil v državi podpisnici EKČP, v 21. stoletju pač ni bilo.

16Revizija, ki je v tem delu argumentacijsko nestrukturirana, pravilnega nosilnega stališča v izpodbijani sodbi zato ne uspe izpodbiti.

17Drugače strukturiran je argument, ki se opira na načelo enakopravnosti, češ, če država izbrisanim z ZPŠOIRSP priznava pravočasne zahteve, ki so vložene do 19. 6. 2017, bi moralo enako veljati tudi za ostale. Tako zastavljen argument stranke terja poseben odgovor.

18Načelo enakopravnosti (14. člen Ustave), ki konkretizira prepoved diskriminacije glede na osebne okoliščine, izhaja že iz samega bistva načela pravne države (2. člen Ustave) ter pomeni, da je treba bistveno enake primere (položaje) obravnavati enako, bistveno različne pa z ustreznim (vsebinsko uravnoteženim) razlikovanjem. V to merilo je vsajena tudi "vsebinska enakopravnost, ki v nasprotju z golo formalno enakopravnostjo državi nalaga vzpostavitev enakih možnosti"³.

19Zakonodajalec je v fenomenu "Izbrisani" prepoznal potrebo po pozitivnem ravnanju in posledica tega spoznanja je ZPŠOIRSP. Ta zakon ne posega v pravice po splošnih pravilih (v delu, v katerem je bilo to izhodišče prekršeno, je bila napaka ustavnosodno sanirana⁴), marveč izbrisanim daje nekaj več. Namen tega zakona je, da se tipičnemu krogu pravnih naslovnikov olajša popravo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tipični krog pravnih naslovnikov so tu osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (1. člen zakona). Zakon je v 2. členu konkretiziral krog naslovnikov (upravičencev), ki se nanaša prav na tipične posledice prizadetih oseb, ter tudi tipiziral oblike zadoščenja. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila zamejena. Gre torej za posebno (limitirano) odškodninsko shemo in le na to posebno odškodninsko shemo se tudi navezuje posebno pravilo o zastaranju (prvi odstavek 10. člena ZPŠOIRSP).

20Tožnik, kot družinski član izbrisane osebe, ne spada v krog tistih, na katere se razteza ureditev po ZPŠOIRSP. Takšna določitev kroga upravičencev po prepričanju Vrhovnega sodišča ne nasprotuje načelu enakopravnosti. Tožnikov položaj je bil rešljiv po splošnih pravilih odškodninskega prava, tako kot v primeru vseh drugih tipičnih oškodovancev po splošnem odškodninskem pravu, tudi tistih, katerih zahtevki temeljijo na 26. členu Ustave.

21Tu je treba poudariti, da tudi za sâme izbrisane osebe odškodninska shema po ZPŠOIRSP velja le v omejenem obsegu. Kolikor njihova škoda tipizirano škodo presega, tudi zanje veljajo splošna pravila odškodninskega prava. Domet ZPŠOIRSP je torej zamejen na tiste oškodovance, ki so se znašli v brezpravnem položaju, tiste, za katere se je uveljavil izraz izbrisani, in še to v omejenem, tipiziranem obsegu. Različne položaje je utemeljeno različno pravno obravnavati. Tožnikov položaj spada v množico, za katero veljajo splošna pravila odškodninskega prava. Zanj v tej pravni sferi veljajo enaka pravila o zastaranju, kakor veljajo za izbrisane v delu, ki presega posebno odškodninsko shemo po ZPŠOIRSP.

Odločitev Vrhovnega sodišča

22Stališče pritožbenega sodišča glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva, je tako materialnopravno pravilno. V skladu s 378. členom ZPP je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

23Ker tožnik z revizijo ni uspel, do povračila stroškov zanjo v skladu z merilom uspeha iz 154. člena ZPP ni upravičen. Ker je odgovor na revizijo tožene stranke glede dopuščenega revizijskega vprašanja vsebinsko prazen, Vrhovno sodišče po merilu potrebnosti stroškov iz 155. člena ZPP toženki pravice do njihovega povračila ni priznalo.

Sestava senata in glasovanje

24Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov in sodnic, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Iz 22. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-1177/12 in Up-89/14.
³ M. Avbelj, K. Vatovec v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Evropska pravna fakulteta, Nova univerza , Ljubljana 2019, str. 116.
⁴ Odločba U-I-80/16-36 U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018.