VSRS Sklep II DoR 486/2023

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko je odločilo, da tožena stranka ni upravičena do obogatitvenih obresti, oziroma ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do t. i. obogatitvenih obresti.

1Tožnika sta 5. 10. 2007 najela dolgoročni devizni hipotekarni kredit za nakup stanovanja v izplačanem znesku 93.918,75 CHF, ki sta se ga zavezala vračati v 240 mesečnih anuitetah (20 let). Kredit sta v letu 2015 reprogramirala s kreditom v EUR in ga tako v celoti odplačala. S tožbo sta uveljavljala ničnost sporne kreditne pogodbe in plačilo 36.330,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2015 dalje do plačila. Sodišče je ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti in dajatvenemu zahtevku, le zakonske zamudne obresti je tožnikoma priznalo zgolj od vložitve tožbe dalje. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v vseh izpodbijanih delih.

2Toženka predlaga dopustitev revizije glede sledečih revizijskih vprašanj:

"1. Ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

2Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, materialnopravno pravilna oziroma:

- ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2007, (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov kot izhaja iz 155. člena URS?

- ali je opravljeno pojasnilno dolžnost mogoče pojmovati le kot izrecno in jasno predstavitev posledic znatne depreciacije domače valute na višino anuitete oziroma ali je mogoče pojasnilno dolžnost opraviti tudi na drugačen način, ki potrošniku ob upoštevanju konkretnih okoliščin še vedno omogoča ustrezno razumevanje valutnega tveganja; ter

- ali je treba pri presoji pojasnilne dolžnosti izhajati iz perspektive slovenskega potrošnika v časovnem trenutku sklepanja Kreditne pogodbe, ki se je skozi zgodovino pogosto soočal z menjavo valut in kreditiranjem v tuji valuti?

3Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja materialnopravno pravilna?

4Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

5Ali je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko je odločilo, da tožena stranka ni upravičena do obogatitvenih obresti oziroma:

- ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do t.i. obogatitvenih obresti; in

- ali je v primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje iz prejšnje alineje, takšno nacionalno pravo v skladu s cilji Direktive 93/13?

V okviru tega vprašanja naj sodišče še odgovori na naslednji vprašanji:

- koliko znašajo obogatitvene obresti v primeru ničnosti kreditne pogodbe (če te banki pripadajo v primeru ničnosti kreditne pogodbe); in

- ali jih mora banka uveljavljati kot samostojen kondikcijski zahtevek oziroma ali mora te obogatitvene obresti upoštevati že potrošnik pri oblikovanju svojega zahtevka?

6Ali je pritožbeno sodišče pri odločanju kršilo razpravno načelo in toženi stranki kršilo pravico do izjave, s tem, ko se ni opredelilo do konkretnih ugovorov tožene stranke, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala (tj. ni predložila nikakršnega dokaza), da je z dokončnim poplačilom dne 20. 2. 2015 odplačala 92.829,94 EUR (s čimer je utemeljevala svoj dajatveni zahtevek) oziroma ni niti zatrjevala posameznih plačil na podlagi Kreditne pogodbe?

7Ali mora potrošnik za utemeljitev svojega dajatvenega zahtevka za primer ničnosti kreditne pogodbe konkretno navesti in izkazati (npr. najmanj s potrdilom o plačilu), koliko je plačal po kreditni pogodbi, v zvezi s katero uveljavlja ničnost ter s tem povezani kondikcijski zahtevek ali zadošča zgolj navedba vsote vseh plačil (ki pa je med pravdnima strankama sporna) brez ustreznih dokazil oziroma v katerem trenutku in pod kakšnimi pogoji preide dokazni in trditveno breme s tem v zvezi na nasprotno stranko?"

3Predlog je delno utemeljen.

4Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).