VSL Sklep II Cp 1179/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v postopku po tožbi zaradi motenja posesti z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vzpostaviti prvotno stanje tako, da zamenja ključavnico na vseh vhodnih vratih stanovanjske hiše, namesti staro ključavnico oziroma tožencu izroči ključe novih ključavnic, ter da se ji v bodoče prepoveduje s takšnimi in podobnimi ravnanji motiti tožnika v mirni posesti stanovanjske hiše na naslovu A. (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 447,98 EUR (II. točka izreka).

2Tožnik se zoper sklep pritožuje iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zanj povsem nesprejemljiva. Posest hiše je izvrševal posredno, saj mu je bila neposredna posest z nezakonitimi odločbami Okrožnega sodišča v ... v postopku V N 000/2020 odvzeta. Tožnik se dve leti in pol ni smel približati svoji hiši, toženka pa je ključavnico na hiši, ki je formalno last pravdnih strank vsake do polovice, samovoljno zamenjala. V teku je pravdni postopek, v katerem tožnik vtožuje bistveno višji delež. Tožnik ni izgubil dejanske oblasti nad hišo, saj ima v hiši svoje osebne predmete, listine, dokumente, zdravstveno dokumentacijo in podobno. Posesti nikoli ni samovoljno prepustil toženki, saj je vseskozi imel ključe od hiše. Obrazložitev sodišča, da tožniku ne more nuditi pravnega varstva, saj je svojo soposest zlorabljal za izvajanje nasilja, presega vse meje razumljivega. Nihče ni ugotovil, da bi tožnik nad toženko izvajal nasilje. Sodišče je ugotavljalo izključno to, da se ga je toženka bala, sedaj pa je končno zavrnilo toženkin predlog, da se mu prepove približevanje, saj ni našlo utemeljenih razlogov. Sodišče ni razumelo, da je lastninska pravica povezana tudi s posestjo. Na silo odvzeta posest ne pomeni, da jo je tožnik opustil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom, ter zahteva stroške postopka na obeh stopnjah sojenja.

3Toženka v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta kot zakonca do 7. 3. 2020 živela v hiši A., katere lastnika sta vsak do polovice (A2) in katera je predmet te motenjske pravde. Takrat sta se tako močno sprla, da je morala posredovati policija in kasneje tudi sodišče. Nadalje ni sporno, da je Okrožno sodišče v ... v nepravdnem postopku V N 000/2020 na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) s sklepom z dne 10. 4. 2020 tožniku izreklo ukrepe, ter jih podaljševalo s sklepoma z dne 23. 9. 2021 in 10. 10. 2022 (A3, B2), s sklepoma z dne 22. 12. 2020 in 13. 6. 2023 (B3, B4) pa zavrnilo tožnikove ugovore. Toženkin ponovni predlog za podaljšanje ukrepov z dne 15. 9. 2023 je po tožnikovem ugovoru s sklepom 8. 1. 2024 zavrnilo (A9). Iz navedenih odločitev sodišča po določilih ZPND izhaja, da so bili tožniku med drugim pravnomočno izrečeni naslednji ukrepi: od 29. 9. 2020 do 29. 9. 2022, to je za dveletno, najdaljše zakonsko dopustno obdobje, prepustitev hiše toženki, prepoved približevanja hiši in vstopa vanjo, ter od 29. 9. 2020 do 10. 10. 2023 prepoved približevanja toženki na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov z njo in vzpostavljanja vsakršnih srečanj. Ob navedenem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za nezakonito izrekanje ukrepov po ZPND. Tožnik je imel možnost uporabiti pravna sredstva, kar je tudi storil, vendar do začetka leta 2024 z njimi ni bil uspešen.

6Tudi ni bilo sporno, da je toženka prvi dan veljavnosti ukrepa prepovedi tožniku približevati se hiši, to je 29. 9. 2020, zamenjala ključavnice, ter da je tožnik to vedel. Ni bilo sporno, da v času veljavnosti ukrepa prepustitve hiše ter prepovedi približevanja in vstopa vanjo ni imel posesti hiše. Nadalje ni bilo sporno, da je tožnik 30. 9. 2022, torej takoj po prenehanju tega ukrepa, poskušal vstopiti v hišo, vendar ni mogel, zato je 10. 10. 2022 vložil motenjsko tožbo, s katero v tem postopku zahteva posestno varstvo. Zatrjuje namreč, da posesti ni nikoli svojevoljno izgubil, ampak mu je bila na silo odvzeta.

7Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je posest stanovanjske hiše izgubil 29. 9. 2020 za obdobje dveh let in sicer ne neodvisno od svoje volje v smislu določbe petega odstavka 45. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pač pa zaradi svojih lastnih nasilnih dejanj (prvi odstavek 30. člena SPZ). Že iz tega razloga mu posestno varstvo ne gre. Poleg tega sodišče posestnega varstva ne more nuditi nekomu, ki je svojo posest zlorabljal za izvajanje nasilja.

8V postopku ni sporno, da tožnik ne zahteva posestnega varstva za čas od 29. 9. 2020 do 29. 9. 2022, ko posesti ni imel zaradi odvzema, ki je temeljil na zakonu, to je na ukrepu prepovedi vstopa in približevanja hiši. Tožnik zahteva posestno varstvo od prvega dne po preteku tega ukrepa, kar utemeljuje s trditvami, da posesti nikoli ni svojevoljno izgubil, ter da ima od tega dne ponovno pravico uporabljati hišo.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku posestno varstvo v tem konkretnem postopku ne gre, pravilna iz naslednjih razlogov. Kot je zgoraj obrazloženo, je ukrep prepustitve hiše toženki ter prepovedi vstopanja in približevanja hiši veljal do 29. 9. 2022, ukrep prepovedi približevanja se toženki na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov z njo in vzpostavljanja kakršnihkoli srečanj pa do 10. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je obravnavanje v tej zadevi zaključilo 6. 9. 2023,¹ ko je še veljal ukrep prepovedi približevanja tožnika toženki na manj kot 200 m in srečevanja z njo. Zato tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj bi sodišče z ugoditvijo zahtevku poseglo v odločbo drugega sodišča, ki mu prepoveduje približevanje toženki. Gre za položaj, ko je toženka zaradi odločbe nepravdnega sodišča dejansko pridobila pravico do izključne posesti hiše tudi po času, ko za tožnika ni več veljal ukrep prepovedi vstopa in približevanja hiši (to je po 29. 9. 2022). Ali povedano drugače, zaradi osnovne pravice do pravnega varstva je nedopustno, da bi pravdno sodišče s tem, ko bi tožniku dalo posestno varstvo, v celoti izničilo ukrep nepravdnega sodišča, to je prepoved približevanja toženki na razdaljo krajšo od 200 m in vsakršno srečevanje z njo. Po splošno znanih podatkih sodišču je življenjsko logično, da pravdni stranki v isti hiši ne moreta bivati na razdalji 200 m.² Če bi sodišče tožniku dalo posestno varstvo, ki ga zahteva v tem postopku, bi toženka ostala brez pravnega varstva, ki ga je dosegla v nepravdnem postopku po določilih ZPND. Zato do poteka veljavnosti ukrepa prepovedi približevanja po ZPND, to je do 10. 10. 2023, tožniku sodno varstvo iz naslova motenja posesti ni šlo.³

10Ob povedanem se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s preostalimi pritožbenimi očitki, predvsem ali je tožnik izgubil posest hiše svojevoljno in ali jo je po 29. 9. 2022 pridobil nazaj, saj navedene ugotovitve ne bi v ničemer spremenile odločitve sodišča prve stopnje.

11Pritožbenim navedbam v zvezi z lastninsko pravico kot ustavno pravno varovano kategorijo gre sicer pritrditi, a je pritožba tudi v tem delu neutemeljena, glede na to, da prvi odstavek 33. člena SPZ določa, da sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

12Po ugotovitvi, da niti zatrjevane, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena v povezavi s 353. členom ZPP).

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, skupaj 229,5 EUR, 22 % davek na dodatno vrednost znaša 50,49 EUR, vsi stroški skupaj pa 279,99 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Sodišče sodi po dejanskem stanju na dan zaključka glavne obravnave (291. člen ZPP).
² Drugačnih trditev v postopku ni bilo podanih.
³ Identično stališče v pravdi zaradi motenja posesti je sodna praksa že zavzela - prim. VSL sklep I Cp 1734/2019.