VSL Sodba I Cp 567/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati znesek 5.182,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da stroške postopka nosi toženka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške.

Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za angažiranje izvedenca avtomobilske stroke in cestnoprometne stroke. Navaja, da toženka trditev o poteku nesreče ni zanikala, ker se okoliščin nesreče ne spomni, te pa izhajajo iz spisovne dokumentacije. Izpostavlja, da sedaj ni zmožna oblikovati subjektivnega odnosa do prometne nesreče, a se prvostopenjsko sodišče do tega ni opredelilo in izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da so podani razlogi za ekskulpacijo po prvem odstavku 136. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Nadalje je znesek zastaran, ker je bil sklep o izvršbi napačno vročan. Glede na napačno postopanje sodišča pri vročanju obresti ne morejo teči od 1. 9. 2012. Poleg tega je vtoževani znesek pretiran, predvsem glede odbojne ograje. Toženkine trditve niso bile pavšalne in abstraktne, sodišče prve stopnje bi se do njih moralo opredeliti ter angažirati izvedenca avtomobilske in cestnoprometne stroke.

3Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Skladno z 2. odst. 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala odškodnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od odgovorne osebe. Med drugim ima takšno možnost uveljavljanja povračila, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo (5. tč. 3. odst. 7. čl. ZOZP).

6Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem ni kršilo določb pravdnega postopka. Izvedlo je vse potrebne dokaze, ki so bili ustrezno predlagani, pri čemer je zavrnitev ostalih dokaznih predlogov temeljito obrazložilo.

7Med pravdnima strankama so nesporna naslednja dejstva:

- Toženka je dne 8. 4. 2012 z vozilom P. povzročila prometno nesrečo v vinjenem stanju (1,23 mg alkohola v litru izdihanega zraka),

- njeno vozilo je trčilo v odbojno ograjo ob levem robu vozišča,

- neposredno po trčenju je na kraj nesreče pripeljal A. A., ki je s svojim vozilom M. prevozil odpadle dele vozila P. in pri tem poškodoval svoje vozilo,

- povzročena je bila tudi škoda na železni odbojni ograji,

- lastnik vozila P. je imel pri tožnici sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti,

- tožnica je družbi DARS iz naslova poškodovane odbojne ograje izplačala odškodnino v višini 4.958,72 EUR, A. A.-ju pa zaradi poškodbe njegovega vozila 223,56 EUR, skupno 5.182,28 EUR.

8Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 17. in 24. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, je bil toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca avtomobilske stroke in cestnoprometne stroke nedoločen. Toženka bi morala določno opredeliti, kaj naj bi se z njim dokazovalo. Posplošena trditev, da bi do nesreče prišlo ne glede na to, ali je bila toženka pod vplivom alkohola ali ne, ne zadošča. Toženka ni navajala nobenega zunanjega in samostojnega vzroka za nastanek prometne nesreče oziroma za nastanek škode. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (ter pridobitev njegovega izvida in mnenja). Šlo bi za nedovoljen poizvedovalni (informativni) dokaz. To velja ne glede na toženkino trditev, da se sama poteka nesreče ne spomni.

9Sodišče prve stopnje toženkine razsodnosti oziroma neprištevnosti v času prometne nesreče ni moglo ugotavljati, ker ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Njen subjektivni odnos po prometni nesreči pa ni pravno pomemben, zato se do tega ni bilo treba opredeliti. Toženka si napačno razlaga, da ji ob morebitni nezmožnosti vzpostavitve subjektivnega odnosa do prometne nesreče oziroma nastale škode ni mogoče naložiti povrnitve škode. Določba 1. odst. 136. čl. OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu, se namreč nanaša na razsodnost ob škodnem dogodku (ob protipravnem ravnanju), ne pa v času izdaje sodbe. Poleg tega, kolikor se toženkin poskus ekskulpacije nanaša na njeno vinjenost, velja, da kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (2. odst. 136. čl. OZ).

10Nadalje je neutemeljeno ugovarjanje višini prisojene odškodnine. Tožnica je višino nastale škode izkazovala z računi in z zapisnikom o poškodbi vozila M., ki ga je izdelal pri tožnici zaposleni cenilec in je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi zaslišan. Toženka je ugovarjala le, da je vtoževani znesek pretiran v vseh postavkah, predvsem v tistih, ki se nanašajo na odbojno ograjo, ter da čas za popravilo in material nista bila potrebna v takšni višini, temveč občutno manj, največ eno tretjino vtoževanega zneska. Pri tem ni navedla, na čem temelji njen ugovor, to je konkretno, katere postavke so glede na vrsto opravljene storitve in ceno pretirane ali nepotrebne, zakaj ter kakšna bi bila primerna storitev in cena. Na pomanjkljivost trditvene podlage v tem delu je bila na naroku dne 7. 12. 2023 tudi izrecno opozorjena. Podobno kot je bilo pojasnjeno že zgoraj v zvezi s potekom nesreče, manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti postavitev izvedenca ustrezne stroke, saj bi šlo za nedovoljen poizvedovalni dokaz. Sodišče prve stopnje je to ustrezno pojasnilo v 24. tč. obrazložitve.

11Prometna nesreča se je zgodila 8. 4. 2012, tožnica je odškodnino oškodovancema izplačala 13. 6. 2012 in 13. 7. 2012, predlog za izvršbo zoper toženko pa vložila dne 30. 11. 2012. Triletni zastaralni rok (1. odst. 352. čl. OZ) do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v nobenem primeru ni potekel (352. čl. OZ), z njegovo vložitvijo pa se je zastaranje tudi pretrgalo (365. čl. OZ). To velja ne glede na morebitno napačno vročanje toženki. Zastaranje se namreč pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. čl.). Za pretrganje zastaranja je torej pomembna upnikova aktivnost, ne pa dejstvo, kdaj je dolžniku tožba vročena.¹ Znova začne teči (šele) od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (3. odst. 369. čl. OZ). Zato tožničina terjatev nedvomno ni zastarala ne pred začetkom postopka (z vložitvijo predloga za izvršbo) ne tekom njega.

12Nazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da glede na napačno postopanje sodišča pri vročanju obresti ne morejo teči od 1. 9. 2012. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ). Za tek obresti je torej pomemben trenutek vložitve tožbe (predloga za izvršbo) in ne trenutek njene vročitve toženki.

13Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker tudi niso podane kršitve iz 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Prim. VSL sodba I Cp 543/2013.