UPRS Sodba II U 450/2022-9

Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS št. DT 4291-61971/2022-2 z dne 9. 8. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dohodek iz kmetijstva in gozdarstva - pristojbine gozdnih cest - akontacije dohodka od katastrskega dohodka (KD). Odločila je, da po določbi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) nastali stroški zaradi postopka bremenijo tožnika, ker je bil postopek uveden na njegovo zahtevo. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je FURS navedla, da se odpis, delni odpis, odlog plačila oziroma obročno plačilo davčnega dolga obravnava po določilih 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). V skladu z navedenimi določili lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu s petim odstavkom navedenega člena pa davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačila davka za akontacije davka in za davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno.

3Po ugotovitvi FURS izkazuje davčni zavezanec dolg, za katerega plačilne ugodnosti v skladu z določili petega odstavka 101. člena ZDavP-2 ni mogoče odobriti, zaradi česar je FURS vlogo za odpis zavrgla, sklicujoč se pri tem na določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

4Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-31-115/2022-2 z dne 17. 11. 2022 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi je drugostopenjski organ pritrdil stališču FURS in tožniku pojasnil, da je obveznost, ki jo dolguje, akontacija dohodnine, zaradi česar obveznosti tudi po njegovem mnenju - ne glede na socialno stisko zavezanca - po zakonu ni mogoče odpisati.

5V tožbi tožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi. Navaja, da prejema minimalno pokojnino in da je tudi njegovo zdravstveno stanje zmeraj slabše, zaradi česar nima sredstev za plačilo dolgovane obveznosti.

6V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in se sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih odločb. Dodaja, da po ZDavP-2 davčnega dolga iz naslova akontacije davka ni mogoče odpisati, zaradi česar vlogi tožnika, ne glede na okoliščine, ki jih je ta navedel v vlogi, ni mogoče ugoditi. Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba je utemeljena.

8Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa o zavrženju tožnikove vloge za odpis pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, ki so jo kot namensko javno dajatev dolžni na podlagi 49. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju: GZ) ter 3. in 6. člena Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest plačevati lastniki gozdov.

9Po ZDavP-2 je odpis dolga možen, v kolikor davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz 101. in naslednjih določil ZDavP-2. Po določbi 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z navedeno določbo je torej odpis dolga vezan na materialni položaj zavezanca, saj zaradi plačila davčne obveznosti ne sme biti ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov. Kljub izpolnjevanju navedenega pogoja pa odpis ni mogoč v vseh primerih. Tako po izrecni določbi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa akontacije davka in davčnega odtegljaja, če ni s tem zakonom drugačne določeno.

10Davčni organ je odločitev o zavrženju tožnikove vloge za odpis pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest (ob sklicevanju na določbo petega odstavka 101. člena ZDavP-2) utemeljil z določbo prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa primere, ko upravni organ v okviru predhodnega preizkusa ali kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe zaradi odsotnosti procesnih predpostavk zavrže zahtevo stranke brez vsebinske obravnave. Po navedeni določbi organ s sklepom zavrže zahtevo, če ugotovi, da stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva (1. točka); če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (2. točka); če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku (3. točka); ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka).

11Na podlagi katerega od primerov, ki so našteti v točkah od 1 do 4 prvega odstavka 129. člena ZUP, je davčni organ na prvi stopnji v obravnavani zadevi zavrgel vlogo tožnika za odpis pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, organ pa tudi ni pojasnil dejanskih okoliščin, ki so v konkretni zadevi na podlagi citirane določbe ZUP narekovale odločitev o zavrženju tožnikove prošnje brez vsebinske obravnave.

12Odločitev o zavrženju tožnikove vloge, vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, pa je tudi v nasprotju z ugotovitvijo organa v izpodbijanem sklepu, da za dolg, v zvezi s katerim tožnik predlaga odpis, plačilne ugodnosti v skladu z določbo petega odstavka 101. člena ZDavP-2 ne morejo biti odobrene. V kolikor je bil namreč organ mnenja, da pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 more biti predmet odpisa, ker dolgovana obveznost ne izpolnjuje pogojev za predlagani odpis, bi moral organ vlogo kot neutemeljeno iz vsebinskih razlogov zavrniti, svojo odločitev pa bi moral tudi ustrezno pojasniti, torej navesti razloge, zaradi katerih po navedeni zakonski določbi odpis davčne obveznosti ni mogoč.

13Pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni v pritožbenem postopku odpravil niti pritožbeni organ, ki je v obrazložitvi odločbe izhajal iz napačne ugotovitve, da je bilo s sklepom, izdanim v postopku na prvi stopnji, odločeno o vlogi za odpis akontacije dohodnine (drugi odstavek na str. 2 odločbe), kar je po njegovem mnenju tudi razlog, da v obravnavanem primeru vlogi tožnika ni bilo mogoče ugoditi (tretji odstavek na str. 2 odločbe). Da je tožnik v obravnavani zadevi predlagal odpis pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest (in ne akontacije dohodnine) med strankama v upravnem sporu ni sporno.

14Zaradi opisanih kršitev pravil postopka (to je neustrezne obrazložitve izpodbijanega sklepa ter nasprotja med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo) je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek.

15Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).