VSL Sodba II Cpg 486/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora v osmih dneh od vročitve te sodbe tožnici plačati stroške odgovora na pritožbo 280 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka razsodilo, da je toženka dolžna v osmih dneh tožnici plačati 2918,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2023 do plačila, v II. točki izreka pa, da ji je v osmih dneh od prejema sodbe dolžna plačati tudi 418,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženka je zoper sodbo vložila pritožbo. Tožnica je nanjo odgovorila z nasprotovanjem toženkinim pritožbenim navedbam. Obe sta priglasili pritožbene stroške.

3To je gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zato je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku v sporu majhne vrednosti opustitev odgovora na tožbo povzroči neizpodbojno domnevo pripoznave zahtevka. Pripoznava zahtevka pomeni toženkino izjavo, da je tožničin zahtevek utemeljen. S pripoznavo zahtevka toženka izjavi svojo voljo, da naj bo obsojena na tisto, kar tožnica zahteva s tožbo. Gre za t. i. materialno procesno dispozicijo, katere učinek se ne izčrpa v tem, da se konkretni pravdni postopek zaključi, pač pa zagotavlja, da je o tožbenem zahtevku odločeno z učinkom pravnomočnosti. Temeljni namen pravdnega postopka je rešitev spora med strankama. Če pride do pripoznave zahtevka, pa to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo) ni več niti dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi, resnična, in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (zato sodišče "brez nadaljnjega obravnavanja" izda sodbo). Mora pa sodišče v obrazložitvi sodbe na podlagi pripoznave povzeti tožničine navedbe. To je namreč nujno zaradi opredelitve identitete tožbenega zahtevka oziroma z vidika morebitne kasnejše tožbe, v kateri se bo postavilo vprašanje, ali je o zahtevku že pravnomočno odločeno in zato druga tožba ni dopustna.¹

6Ker se v sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in ne uporablja materialnega prava, je torej razumljivo, da tudi v konkretni sodbi o tem prvostopenjsko sodišče ni pisalo. Pritožbeno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zato ni podana. Presojana sodba na podlagi pripoznave ima vse razloge, ki utemeljujejo njeno izdajo. Očitek, da se je ne da (objektivno) preizkusiti, je neutemeljen. Zatrjevana nepravilna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava, pa v tem pritožbenem postopku sploh nista dovoljena pritožbena razloga (prim. tretji odstavek 338. člena ZPP). Toženka z navedbami, da "sicer drži, da je med pravdnima strankama potekalo poslovno sodelovanje, da pa v sodbi ni dokazov, da bi bile storitve, katerih plačilo zahteva tožnica, dejansko opravljene; da ni res in da iz spisovnih podatkov tudi ne izhaja, da toženka nikoli ni grajala navedenih računov" ipd., pravilnosti in zakonitosti te sodbe zato ne more omajati. Pritožbeno sodišče nanje tudi ni dolžno odgovarjati.

7Ni pa utemeljen očitek kršitve po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je sicer vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank). ZPP v 453.a členu, ki ga je kot podlago svoje odločitve uporabilo prvostopenjsko sodišče, določa, da se, če toženka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek in da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi (če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP). Ker toženka v pritožbi izpolnitev teh dveh pogojev izrecno priznava - sama namreč trdi, da ji je bila tožba (sicer v drugem poskusu) pravilno vročena na nov naslov A.12 v Ljubljani dne 14. 6. 2024 in da je rok za odgovor na tožbo zamudila², pa odločitve, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve, ne more izpodbiti. Z navedbami, da "je rok za odgovor na tožbo zamudila, ker zaradi zdravstvenih težav ni mogla pravočasno angažirati pooblaščenca", se zamudnih učinkov (ki se kažejo v izdaji sodbe, s katero je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno) v tem pritožbenem postopku ne da odpraviti. Odpravila bi jih lahko samo z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP), a tega ni storila. To pa pomeni, da odločitev prvostopenjskega sodišča (v nasprotju s pritožbeno trditvijo) ni nezakonita. Prvostopenjsko sodišče je presojano sodbo, v kateri ni ugotavljalo dejstev in ni uporabljalo materialnega prava, pravilno izdalo ravno iz razloga, ker zakon na račun opustitve odgovora na tožbo vzpostavlja neizpodbojno domnevo pripoznave zahtevka, in sicer ne glede na to, ali so vzroki za takšno toženkino opustitev upravičeni ali ne.

8Na omenjeno posledico opustitve odgovora na tožbo pa je bila toženka v tem postopku sladno z drugim odstavkom 453.a člena ZPP tudi opozorjena. Prvostopenjsko sodišče je to pravilno ugotovilo v 13. točki svoje obrazložitve in pritožba tega ne izpodbija. Toženka v pritožbi kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja še iz razloga, ker naj bi prvostopenjsko sodišče po drugem odstavku 316. člena ZPP zmotno presodilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), vendar očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Odgovor na vprašanje, kdaj gre za nedovoljeno procesno razpolaganje, dajejo materialno pravo oziroma prisilni predpisi in morala. Za nedovoljeno razpolaganje ne gre samo zato, ker toženka v pritožbi trdi, da "storitve po računih sploh niso bile opravljene, toženka pa je s temi v zvezi vložila tožbo". Sodba na podlagi pripoznave ne bo izdana, kadar bo sodišče posumilo, da pravdni stranki izkoriščata postopek zato, da bi izigrali kakšen materialnopravno kogenten predpis ali moralno normo (v takem primeru bo moralo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki bodo tak sum bodisi potrdila bodisi ovrgla; v ta namen bo po določbi drugega odstavka 7. člena ZPP upravičeno izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, in izdajo sodbe na podlagi pripoznave odložiti)³. Ker se tak sum v konkretnem primeru ni pojavil, saj - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - predmetni tožbeni zahtevek temelji na določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki so dispozitivne narave, izpodbijana sodba ni izdana v nasprotju z določbo 453.a člena ZPP in je očitek o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka neutemeljen.

9Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost toženkine pritožbe. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), po tem ko je ta prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Skladno z načelom uspeha toženka do njihove povrnitve ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP), je pa upravičena tožnica. Pritožbeno sodišče je njene pritožbene stroške upoštevaje specificiran stroškovnik na vlogi odmerilo v višini 280 EUR (kar ob vrednosti točke 0,6 EUR vključuje 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT), 7,5 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV na odvetniške stroške). Toženka jih je dolžna tožnici plačati v osmih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Dr. A. Galič in drugi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 76-79, 718, 719.
² Kar je upoštevaje pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da odgovor na tožbo ni bil vložen, treba razumeti v smislu, da ker je rok zamudila, odgovora sploh ni vložila.
³ Prim. VSRS Sklep II Ips 87/2019.