VSL Sklep I Cp 1355/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženca) zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 6. 2023.

Povzetek pritožbenih navedb

2Toženec izpodbija sklep v celoti, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov.

3Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Spregledalo je, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe priložila sklep Okrajnega sodišča v Radovljici Pr 152/2021 z dne 6. 7. 2021 (A11), iz katerega izhaja, da jo je pred sklenitvijo spornega notarskega zapisa v juliju 2021 pregledal sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. A. A. Ta je podal mnenje, da je psihična motnja do osebnega pregleda že izzvenela. Pri tožnici ob pregledu ni bilo mogoče ugotoviti takšne psihične motnje, zaradi katere bi bila njena sposobnost ohranjanja stika z realnostjo huje motena ali bi bila njena sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja huje porušena. Takrat pri tožnici niso bili podani razlogi za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Že iz tega razloga so zmotne in neutemeljene ugotovitve sodišča, da je glede na listinske dokaze (potrdilo B. B. z dne 4. 5. 2023 in zdravniško potrdilo C. C. z dne 3. 6. 2023) večja verjetnost, da je bila tožnica v času sklepanja notarskega zapisa SV 411/2022 z dne 14. 6. 2022 (v nadaljevanju notarski zapis) nerazsodna, kot pa, da je bila razsodna. Glede na določilo 243. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima izvedensko mnenje psihiatrične stroke večjo težo pri presojanju verjetnosti obstoja tovrstnih strokovnih vprašanj, kot pa mnenje psihologinje in nevrologa.

Na večjo verjetnost, da je bila tožnica v času sklenitve spornega notarskega zapisa razsodna, kažejo tudi drugi dokazi. Iz pogodb in drugih dokumentov, ki so bili priloženi tožbi, predlogu za izdajo začasne odredbe, ugovoru ali odgovoru na tožbo, izhaja, da je tožnica v času sklenitve spornega notarskega zapisa samostojno sklenila: dne 19. 2. 2021 prodajno pogodbo za nepremičnine, parcelo 32/2 in parcelo 37, k. o. X, s stanovanjsko stavbo na naslovu ..., Zvezna republika Nemčija; istega dne, neposredno po sklenitvi spornega notarskega zapisa, še notarski sporazum SV 414 /22, na podlagi katerega je postala večinska družbenica in direktorica družbe D., d. o. o.; dne 1. 11. 2022 najemno pogodbo z E. E.; dne 1. 12. 2022 najemno pogodbo s F. F.; spomladi 2023 je pri banki M. odprla osebni račun na svoje ime in nanj zatem preusmerila prilive iz najemnih razmerij podjetja D., d. o. o.; dne 1. 6. 2023 je sklenila najemni pogodbi z G. G. in E. E.

Poleg tega, tožnica je bila procesno sposobna v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. I P 23/2022 v času od 2. 2. 2022 do 20. 6. 2022; dne 4. 4. 2023 v prekrškovnem postopku pred PP H.; v razveznem postopku pred Občinskim sodiščem v Bosanski Krupi v času od 13. 9. 2022 do 4. 4. 2023, v predmetnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št.: I P 80/2023 od 15. 6. 2023 dalje.

Sklenitev notarskega sporazuma je bila nedvomno v korist tožnice. Notarski zapis je javna listina, domneva se, da je bila tožnica ob njegovi sklenitvi razsodna, ker ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost.

Da je tožnica razsodna oseba, izhaja iz pritožbi priloženih dodatnih dokazov. Iz notarskega zapisa SV 51 3/19 z dne 20. 9. 2019 izhaja, da je tožnica samostojno in veljavno sklenila prodajno pogodbo z I. I., dne 5. 2. 2020 je kot zakonita zastopnica družbe D., d. o. o., samostojno sklenila veljavno pogodbo o ari z J. J. in K., d. o. o., dne 13. 2. 2020 je v notarskem zapisu SV 69/20 sklenila prodajno pogodbo tako osebno kot v svojstvu zakonite zastopnice družbe D., d. o. o., in dne 17. 2. 2020 je sklenila kupoprodajno pogodbo kot zakonita zastopnica družbe D., d. o. o., s prodajalcem J. J. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti ene v ugovoru predlagane priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Ni podlage za verjetno ugotovljena dejstva, da se je zunajzakonska skupnost med strankama začela že v začetku leta 2019, da je tožnica verjetno prispevala celotni ustanovitveni kapital za družbo D., d. o. o., da je tožnica manj kot pol leta po sklenitvi zakonske zveze prodala svoje posebno premoženje velike vrednosti v Nemčiji, te ugotovitve pa so tudi v nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča o verjetni nerazsodnosti tožnice.

V zvezi s sklepom nemškega Občinskega sodišča, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, toženec opozarja, da z njim ni seznanjen. "Sklep" v prilogi A46 ni pristen in vsebuje nezakonito vsebino.

Meni, da je bolj verjetno izkazano dejstvo, da sta se pravdni stranki v času zakonske zveze, z uporabo materinega jezika obeh strank (bosanskega) skupaj odločili, da bosta denar posodili družbi D., d. o. o., z namenom, da ji omogočita zadostna finančna sredstva za izvedbo nakupa in gradnje nepremičnin na H. Tožnica je oba sporna zneska po skupni odločitvi obeh strank nakazala na osebni račun toženca, vendar pa je za tem toženec, skladno z dogovorom, prejeti denar izročil družbi D., d. o. o. Razlog za to, da je tožnica denar nakazala na TRR toženca, ne pa neposredno na TRR podjetja, je bil v težavah davčne narave. Šlo je za zavestno in tehnično odločitev obeh pravdnih strank. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec denar, ki naj bi bil po oceni sodišča verjetno tožničin, nato nakazal družbi D., d. o. o., kot lastno posojilo. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri nakazilih tožnice verjetno za njeno posebno premoženje, pri ugotavljanju tega dejstva pa si sodišče nasprotuje. Tožnica ni predložila nobenega dokazila, da naj bi predmetni denar izviral iz prodaje njenega posebnega premoženja (hiše v Berlinu za 510.000 EUR ter penziona v Berlinu za 825.000). Sodišče je pri ugotavljanju tega dejstva zmotno prevalilo dokazno breme na toženca. Med starejšimi zakonci praviloma prihaja tudi do mešanja posebnega in skupnega premoženja.

V času spornih nakazil, pred tem in še bistveno kasneje sta bili pravdni stranki v zakonski zvezi in dobrih odnosih, v tem času sta izvedli več pravnih poslov in dejanj, ki to potrjujejo. Iz bančnih izpiskov izhaja, da je toženec kot zastopnik podjetja D., d. o. o., tožnici dne 19. 3. 2021 nakazal znesek 250.000 EUR, dne 10. 5. 2021 znesek 50.000 EUR in dne 20. 5. 2022 znesek 60.000 EUR ter 10.000 EUR. Tožnica je tudi sama priznala, da je želela sporni denar posoditi družbi D., d. o. o. Da pri izvedbi njenih nakazil ni šlo za pomoto, potrjujejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je že pred spornima nakaziloma tožnica družbi D., d. o. o., dne 16. 1. 2020 nakazala 300.000 EUR in dne 27. 2. 2020 135.000 EUR. lz tega sledi, da je tožnica neposredno pred izvedbo spornih nakazil očitno razpolagala s transakcijskim računom družbe D., d. o. o. Toženec tudi predlaga, da naj sodišče vpogleda v odgovor L. banke, d. d., z dne 7. 3. 2024, ki ga je toženec pridobil že po vložitvi ugovora in ga posledično ni mogel predložiti že v ugovornem postopku, iz katerega izhaja, da je tožnica v relevantnem času razpolagala celo z debetno (plačilno) kartico za razpolaganje s denarnimi sredstvi na računu družbe D., d. o. o. Ta je vsebovala tudi številko bančnega računa te družbe, tako da je nemogoče slediti trditvi, da se je tožnica pri izvedbi spornih nakazil zmotila.

Ne drži ugotovitev sodišča, da je bil toženec s spornima nakaziloma obogaten, tožnica pa prikrajšana. Toženec je oba sporna zneska izročil družbi D., d. o. o., za katero tožnica tudi sama pravi, da ji je hotela posoditi oba zneska. Tožnica je na podlagi naknadne delitve skupnega premoženja dne 14. 6. 2022 prejela 70 % terjatev obeh strank do te družbe, kar bi znašalo po tedanjem stanju terjatev dodatno vrednost v višini 437.987,49 EUR, 70 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., v nominalni vrednosti 5.250 EUR in odpoved delitvi skupnega premoženja na hiši pravdnih strank na naslovu ..., Nemčija. Iz tej pritožbi dodatno priloženega zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za parcelo na H., na kateri stoji večstanovanjska hiša v vrednosti 800.000 EUR, in iz dejstva, da družba D., d. o. o. od 30. 10. 2023 nima več odprtega transakcijskega računa, izhaja, da je tožnica od družbe D., d. o. o., dne 21.12.2023 dodatno prejela še vrednost 800.000 EUR. Ne drži torej trditev sodišča, da je bil zaradi spornih nakazil verjetno toženec obogaten, tožnica pa prikrajšana, saj je dejansko stanje ravno nasprotno.

Tudi glede izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno. Nevarnost, ki dejansko obstaja na strani tožnice in ki se je še dodatno potrdila z odtujitvijo najpomembnejšega dela premoženja družbe D., d. o. o., parcele v vrednosti 800.000 EUR v korist tožnice (kar je bilo storjeno na podlagi fiktivne prodajne pogodbe z dne 7. 12. 2023) je dejansko pripisalo tožencu. Tožnica je tista, ki izčrpava podjetje D., d. o. o., in zlorablja dejstvo, da je bila na podlagi spornih notarskih zapisov imenovana za direktorja družbe D., d. o. o.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo dejstvo, da je toženec dne 7. 6. 2023 vložil predlog za izvršbo zoper družbo D., d. o. o., zaradi plačila 202.379,40 EUR. Kot izhaja iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.: VL 415 52/2023 z dne 7. 6. 2023, je toženec poplačilo svojih terjatev predlagal zgolj iz vrednosti nepremičnin, ki so manjše vrednosti, prav tako pa ni predlagal izvršbe na transakcijski račun te družbe ter na parcelo 0000 1840/1. Sodišče prve stopnje je pri presojanju verjetnosti obstoja tožničine terjatve "delovanje toženca" striktno ločevalo na vlogo družbenika in osebno vlogo, ne pa tudi v primeru presojanja pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Glede vozila BMW serije 7 toženec pojasnjuje, da je to vozilo prodal po volji tožnice (kar dokazuje pooblastilo A34), ko sta še bila v dobrih odnosih ter ji tudi izročil kupnino v gotovini na roke, pri čemer ne drži, da naj bi ga prenesel na svojega sina. Glede vozila Peugeot ... pa pojasnjuje, da tožnica ni bila njegova lastnica, toženec pa tudi ni razpolagal z lastninsko pravico na tem vozilu.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica je dne 15. 06. 2023 vložila tožbo, s katero je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je notarski sporazum o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga sklenila s tožencem, ničen, oziroma podredno, neveljaven. Poleg tega je zahtevala, da ji toženec v roku 15 dni plača 800.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 500.000 EUR od 28. 4. 2020 dalje in od 300.000 EUR od 14. 7. 2020 dalje do plačila. Zaradi zavarovanja denarne terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve ali obremenitve 30 % poslovnega deleža v družbi D., d. o. o., in zaznambo prepovedi odtujitve ali obremenitve v sodnem registru, razpolaganjem z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu toženca, odprtega pri L. banki, d. d., razpolaganjem z vsebino sefa, ki ga ima toženec v najemu pri L. banki, d. d., in razpolaganjem ter obremenjevanjem nepremičnega in premičnega premoženja družbe D., d. o. o.

7Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 29. 6. 2023 skoraj v celoti ugodilo. Predlog je zavrnilo v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja in obremenjevanja nepremičnega in premičnega premoženja družbe D., d. o. o. Po vzpostavitvi kontradiktornosti postopka je z izpodbijanim sklepom ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica z verjetnostjo izkazala obstoj svoje terjatve, kot tudi, da pretekla ravnanja toženca potrjujejo obstoj subjektivne nevarnosti (prvi in drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Glede obstoja verjetnosti terjatve

8Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena odstavek ZIZ).

9Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 14. 6. 2022 sklenili notarski sporazum o delitvi skupnega premoženja (SV 411/22) in da je tožnica tožencu z svojega nemškega bančnega računa na njegov slovenski bančni račun dne 14. 7. 2020 nakazala znesek 300.000 EUR in dne 28. 4. 2020 znesek 500.000 EUR. Sporno je, ali je bila tožnica v času sklenitve notarskega sporazuma in nakazil sposobna razsoje.

10Toženec se v zvezi s sklenjenim notarskim sporazumom sklicuje na njegov status javne listine ter dejstvo, da ob sklenitvi tega tožnici ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Navaja tudi številne druge okoliščine, ki naj bi kazale na tožničino razsodnost.

11Sodišče v postopku odločanja o začasni odredbi odloča s standardom verjetnosti. Ta je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekemu zaključku, več od tistih, ki kažejo nasprotno; v zvezi s tem izvede le toliko dokazov, kot jih za hitro in sumarno odločitev potrebuje. Z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov.¹ Sodišče prve stopnje v skladu s povzetim s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče, notarja, ni storilo očitane procesne kršitve.

12Drži, kot navaja toženec, da se za poslovno sposobne osebe domneva, da imajo tudi sposobnost razsojanja. Vendar pa je ta domneva izpodbojna.

13Sodišče prve stopnje se je v okviru dokazne ocene oprlo na potrdilo dveh strokovnjakov, ki sta v Berlinu obravnavala tožnico, B. B., diplomirane psihologinje, psihoterapevtke in vedenjske terapevtke (priloga A10), in izjavo nevrokirurga C. C. (priloga A42). Iz navedenih dokazil izhaja, da tožnica, kot posledico napada s sekiro dne 8. 2. 2018, trpi psihično dekompenzacijo v obliki psihične bolezni in kognitivnih motenj in je bila nesposobna za poslovanje. Tudi po oceni višjega sodišča navedeni dokazili zadostujeta za verjeten dvom v sposobnost razsojanja tožnice, saj je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, potrdilo B. B. obširno, iz njega pa izhaja, da je pregledala in upoštevala tudi druge izvide tožnice. Iz zdravniškega potrdila nevrokirurga C. C. pa, poleg tega, da je tožnica utrpela poškodbe glave in posledične večkratne operacije, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, izhaja še, da je bila tožnica dlje časa hospitalizirana na oddelku za intenzivno nego, da je zaradi rezidualne motnje cerebralne poškodbe utrpela izpad vidnega polja, da je bila zaradi poškodbe in s tem povezane poslovne nesposobnosti vložena zahteva za pooblastilo za primer nezmožnosti, da nevrokirurg potrjuje njeno poslovno nesposobnost od nesreče februarja 2018 dalje in da je v času izdaje potrdila (3. 6. 2023) tožnica še vedno poslovno nesposobna.

14Glede sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici Pr 152/2021 z dne 6. 7. 2021 (priloga A11), na katerega se sklicuje toženec, višje sodišče ugotavlja, da toženec povzema le dele v sklepu vsebovanega izvedenskega mnenja, ki govorijo v prid njegovi tezi o razsodnosti tožnice, kot na primer, da je psihična motnja do osebnega pregleda že izzvenela. Po branju celotnega mnenja se izkaže, da se ta ugotovitev izvedenca nanaša (le) na stanje ob trenutnem pregledu, v odnosu do stanja ob sprejemu v bolnišnico nekaj dni prej pregledom. Iz mnenja namreč izhaja diagnoza, ki se glasi F99, stanje po neopredeljeni psihični motnji, navedeno je tudi, da se pri tožnici v okviru neopredeljene psihične motnje pojavljajo stanja motene zavesti. Tožnica je bila na podlagi enega takih stanj na posredovanje zaposlenih v Bolnišnici H. sprejeta na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice N., iz katerega je bila nekaj dni zatem z zgoraj citiranim sklepom odpuščena.

15Tudi po oceni višjega sodišča medicinska dokumentacija izkazuje verjetnost tožničinih trditev o nerazsodnosti v času sklepanja notarskega sporazuma in nakazil zneskov v skupni višini 800.000 EUR. Te ugotovitve toženec ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je bila sklenitev notarskega sporazuma nedvomno v korist tožnice kot tudi ne z drugimi, ki jih bo višje sodišče na kratko predstavilo v nadaljevanju.

16Toženec številne pravne posle, ki naj bi jih sklepala tožnica od leta 2020 naprej, kar naj bi izkazovalo njeno razsodnost, konkretno navaja šele v pritožbi (navedeno predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto); sodišče prve stopnje je zato ob odločanju o ugovoru pravilno štelo, da gre za nekonkretizirane in z dokazili nepodprte trditve. Prav tako predstavljajo novoto pritožbene trditve o procesni sposobnosti tožnice v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, prekrškovnem postopku pred PP H., razveznem postopku pred Občinskim sodiščem v Bosanski Krupi in v predmetnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju kot tudi navedbe o drugih pravnih poslih (prodajna pogodba z I. I., pogodba o ari z J. J. in K., d. o. o., kupoprodajna pogodba s prodajalcem J. J.).

17Glede toženčeve trditve, da s sklepom nemškega Občinskega sodišča, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ni seznanjen oziroma meni, da ta ni pristen, višje sodišče ugotavlja, da je sklep del spisovnega gradiva, ki je bilo tožencu vročeno. Trditve o tem, da sklep ni pristen, so prav tako nedovoljena pritožbena novota.

18Pravilne so tudi na stopnji verjetnosti podane ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama začela že v začetku leta 2019, da je tožnica verjetno prispevala celotni ustanovitveni kapital za družbo D., d. o. o., in da je tožnica manj kot pol leta po sklenitvi zakonske zveze prodala svoje posebno premoženje velike vrednosti v Nemčiji, saj imajo podlago v priloženih dokazilih, nasprotnega pa toženec ni izkazal niti na ravni verjetnosti. Zgolj to, da je tožnica v kratkem časovnem obdobju sklenila množico pravnih poslov, prenašala premoženje na toženca in pravno osebo, v ničemer ne potrjuje teze toženca, da je bila v konkretni zadevi ob sklepanju notarskega zapisa razsodna. Nasprotno, upoštevaje medicinsko dokumentacijo, številni prenosi visokih zneskov ob dejstvu kratkotrajne zakonske zveze dodatno izkazujejo dvom v razsodnost tožnice, saj so, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, v nasprotju z običajno skrbnostjo. Tega dvoma toženec ne uspe razbliniti niti s pritožbenimi navedbami o dogovoru s tožnico, sklenjenem zaradi razlogov davčne narave, o tem, da si zneskov ni prilastil, oziroma, da jih ni nakazal družbi D., d. o. o., kot lastno posojilo, da med starejšimi zakonci praviloma prihaja tudi do mešanja posebnega in skupnega premoženja, da s spornima nakaziloma ni bil obogaten, tožnica pa prikrajšana in o tem, da je tožnica tista, ki je, upoštevaje tudi ostale pravne posle pravdnih strank, dejansko obogatena.

19Glede na vse povedano se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je, upoštevaje naravo razmerja med pravdnima strankama v času nakazil (pred kratkim sklenjena zakonska zveza), tožničino neznanje slovenskega jezika, zlasti pa njeno stanje po poškodbi, izkazano z mnenji medicinskih strokovnjakov, verjetno izkazano, da tožnica v času sklepanja sporazuma ni imela sposobnosti razsojanja in da je ravnala po navodilih toženca. Zneska v skupni višini 800.000 EUR mu je nakazala z mislijo, da jih je nakazala družbi D., d. o. o. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da je tožnica sredstva tožencu nakazala brez pravne podlage, zato je njena terjatev iz naslova vračila verjetno izkazana.

Glede izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 272. člena ZIZ

20Upnik mora v skladu z drugim odstavkom 272. člena ZIZ verjetno izkazati tudi eno od tam naštetih predpostavk. Tožnica je zatrjevala, da obstaja nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V tem primeru mora torej biti s stopnjo verjetnosti dokazana subjektivna nevarnost, da bo tožena stranka s svojim ravnanjem s premoženjem oziroma sredstvi skušala onemogočiti ali precej otežiti izterjavo.

21Sodišče prve stopnje je s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da toženec s premoženjem družbe D., d. o. o., kljub temu, da je iz notarskega zapisa, katerega veljavnost priznava, razvidno, da je tožnica 70 % lastnica poslovnega deleža družbe, razpolaga kot s svojim lastnim premoženjem in da premoženje družbe odtujuje. Nadalje, na podlagi dopisa računovodskega servisa je ugotovilo, da najemnika plačujeta najemnino, toženec te zneske z računa družbe dvigne in jih položi nazaj kot posojilo družbi in si iz teh zneskov izplača plačo. Iz dopisa računovodkinje je razvidno, da ni več mogoče zagovarjati ravnanj toženca in da predlaga, da se mu odvzame pravica do prostega razpolaganja z denarjem na transakcijskem računu družbe. Ugotovilo je tudi, da je zoper družbo le pet dni po tem, ko je bil na nepravilna ravnanja opozorjen s strani računovodkinje, vložil izvršbo, kar z verjetnostjo kaže na namen, da od družbe pridobi premoženje. Poleg tega je ugotovilo, da v postopku priznava, da z denarjem, ki ga vtožuje tožnica, ne razpolaga več, prenesel ga je na družbo oziroma porabil. Sodišče prve stopnje je izpostavilo še, da je toženec verjetno razpolagal s premoženjem, ki mu ga je zaupala tožnica (prenesel lastništvo dveh vozil na sina).

22Višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da zgoraj povzeta konkretna ravnanja, povezana z premoženjem družbe D., d. o. o., v povezavi s toženčevi ravnanji z osebnim premoženjem, potrjujejo obstoj subjektivne nevarnosti. Drži namreč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da gre pri poslovanju toženca za mešanje finančne, lastniške in upravljavske kategorije in da ne gre ločevati delovanja toženca kot direktorja in družbenika družbe in ravnanja z njegovimi lastnimi sredstvi. Tudi sam toženec v pritožbenih navedbah ugotovitvam o dvigovanju zneskov z računa družbe pritrjuje, zanje le ponuja drugačne razloge (da je zneske s transakcijskega računa dvigoval, da bi tožnici preprečil nadaljnje odtujevanje družbenega denarja, da gre strokovno ravnanje odgovornega direktorja in podobno). Višje sodišče dodaja, da so izhodišče za oceno subjektivne nevarnosti ravnanja posameznika, torej, ali ta izkazujejo, da v časovnem okviru, ki je blizu času odločanja, odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem na način, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; v natanko kakšni vlogi to počne, je manj pomembno; bistveno je, da je izkazano ravnanje kot tako. Upoštevaje višino terjatve, je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja nevarnost, da bo zaradi toženčevih ravnanj uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

23Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Posledično mora tožeča stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-321/96 in št. Up-498/08.