VSL Sklep IV Cp 1875/2024

I. Pritožbi zakonitega udeleženca se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka glede izvajanja stikov (prvi in drugi odstavek te točke) tako spremeni, da stiki otrok z nasprotno udeleženko začasno potekajo pod nadzorom strokovnega delavca CSD vsako sredo od 13.15 do 15.15 v namenskih prostorih CSD A., pri čemer se del stika v skladu s sprejetim protokolom lahko izvede izven prostorov CSD po dogovoru med mamo otrok in strokovnimi delavci.

II. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v postopku zavarovanja z začasno odredbo uredilo stike med nasprotno udeleženko in njenima otrokoma, tako da začasno potekajo pod nadzorom strokovnega delavca CSD enkrat tedensko, vsak torek popoldan v trajanju dveh ur, na način, da se mati in otroka srečajo pred OŠ ... v L. ter čas preživijo skupaj na prostem ali v javnih prostorih po izbiri. Sodišče je prvo izvedbo stika določilo za 23. 9. 2024, sklenilo, da se odpadli stik nadomešča po dogovoru, določilo trajanje začasne odredbe, ki ne sme presegati 9 mesecev, in njen takojšnji učinek, v preostalem pa je predlog predlagatelja zavrnilo. Sklenilo je, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2Zoper sklep se pritožujeta nasprotna udeleženka in CSD.

3Nasprotna udeleženka v pritožbi uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), s predlogom, da sodišče sklep spremeni in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da sodišče še ni izdalo pisnega odpravka sklepa o začasnem zaupanju otrok v varstvo in vzgojo predlagatelju, zato ni pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa.

Sodišče je enostransko sledilo navedbam predlagatelja in jo neenakopravno obravnavalo zaradi opredeljene diagnoze na UPK X., kar predstavlja kršitev ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave RS. Za otroka je doslej zgledno skrbela in nasprotnega upnik ni izkazal. Ne drži, da bi nad njima izvajala psihični pritisk, jima vsiljevala svoje prepričanje ter jima govorila, da ju bo odpeljala iz L. Vedno ju je spodbujala k rednim stikom in ju ni odtujevala. Stiska otrok je bila povzročena, ker je oče na stike večkrat zamujal. Zanika, da bi se razburjala, govorila nepovezano, preskakovala s teme na temo, otroka sta bila nesproščena predvsem zaradi upnikove reakcije in neodobravanja. Oba otroka jo imata rada in sta nanjo navezana, zato si želi, da bi se situacija normalizirala in da stiki ne bi bili pod nadzorom. Stiki v obsegu dveh ur tedensko bodo privedli do odtujitve, posebej če bodo predlagatelj in ostali v otrocih vzbujali strah pred nasprotno udeleženko.

CSD v mnenju z 12. 6. 2024 ni zaznaval visoke stopnje ogroženosti otrok, ki bi terjala nadzor nad stiki. Ogroženost mora biti konkretna, kar v obravnavani zadevi ni izkazano. Kršena je pravica do družinskega življenja v smislu 53. člena Ustave RS in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Ne drži, da bi na mostu na B. želela napraviti samomor in da je otroka 20. 5. 2024 pustila sama, saj sta bila s predlagateljem dogovorjena, da tega dne pride po njiju. Otroka sta dovolj stara, da starša pokličeta po telefonu. Tudi pri predlagatelju sta občasno sama in se sama vozita v šolo, kar se ji ne zdi primerno.

Ker niso bili izpolnjeni pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju, ogrožanje njenega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih ni izkazano. Sodišče se zato neutemeljeno sklicuje na izpoved predlagatelja in poročilo CSD o pogovoru z lečečim psihiatrom dr. C. C., da sta otroka zaradi njene nepredvidljivosti ogrožena. Sodišče bi moralo zdravnika glede na težo ukrepa vsaj zaslišati, prav tako ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagala. V diagnozo dvomi, saj se shizofrenija pojavlja že v pozni adolescenci, ko težav ni imela. Počuti se bolje in je zmožna prevzeti polno varstvo in vzgojo, sploh pa za otroka poskrbeti na stikih.

Sodišče ni preverilo drugih možnosti prisotnosti tretje osebe, ki bi ji otroka in starša zaupala. Prilaga izjavo mame D. D. in bivšega sodelavca E. E., da bi bila pripravljena sodelovati na stikih.

Začasna odredba je neizvršljiva, saj stiki ne potekajo v torek, temveč v sredo v prostorih CSD.

4CSD v pritožbi opozarja, da je sodišče z načinom izvrševanja stikov poseglo v nalogo izvajanja stikov pod nadzorom, kot jo opredeljujejo zakon in strokovna načela izvajanja stikov, ter v delovni čas institucije. Namen stikov je v nudenju pomoči in podpore otrokom in staršem med stiki, ugotavljanju, ali potekajo v otrokovo korist, opazovanju interakcije med otrokom in starši, varovanju otrokove koristi ter ugotavljanju najbolj primerne oblike stikov. Zato morajo potekati v varnem prostoru, kjer lahko strokovni delavec poseže v izvajanje stika ali ga prekine. V zunanjem okolju ob nepredvidljivih ravnanjih matere ne bi mogel posredovati ter varovati koristi otrok. Pomembno je tudi, da otroka na stik pripelje starš, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, saj je čas pred stikom namenjen za pripravo na stik in razbremenilni pogovor, česar izvedba stikov po sklepu ne omogoča.

CSD je skupaj s starši 24. 9. 2024 sprejel protokol, da se stiki izvajajo vsako sredo od 13.15 do 15. 15, torej v delovnem času institucije, v njihovih prostorih, na način, ki ne bo posegal v šolske in izvenšolske obveznosti otrok, in da bo predaje opravljal oče. 23. 9 2024 protokol ni bil dogovorjen, ker CSD še ni prejel sklepa sodišča. Izvajanje stikov, kot ga je določilo sodišče, ne bi uresničevalo namena stikov po zakonu in ne bi varovalo koristi otrok.

5Na pritožbo nasprotne udeleženke je odgovoril predlagatelj in predlagal njeno zavrnitev.

6Pritožba CSD je utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena.

O pritožbi nasprotne udeleženke

7Sodišče z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Postopek se vodi po v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predpisanem postopku (100. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njihovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih. Sodišče prve stopnje je vse navedeno upoštevalo. Dejansko stanje je dovolj raziskalo, da je lahko sprejelo pravilno odločitev glede predlagane začasne odredbe. Ob tem se je argumentirano opredelilo do vseh bistvenih okoliščin, ki utemeljujejo presojo, pri čemer ni zagrešilo v pritožbi očitanih, pa tudi ne po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev.

8Ukrep ureditve stikov pod nadzorom ni vezan na odločitev o začasnem zaupanju otrok v varstvo in vzgojo nasprotnemu udeležencu, temveč je samostojen ukrep, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobstoju pogojev za njegovo izdajo.

9Sodišče je odločitev o izvajanju stikov pod nadzorom oprlo na nepredvidljiva ravnanja matere, izkazana tudi z listinskimi dokazi¹, ter na informacije in mnenje njenega lečečega psihiatra, ki jih je podal v pogovoru s strokovnimi delavci CSD in z očetom. Ker nasprotna udeleženka odklanja zdravljenje v skladu z medicinsko doktrino, je tudi po presoji pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazana možnost ponovnega poslabšanja zdravstvenega stanja, v katerem bi lahko ogrožala oba otroka. Nestrinjanja pritožnice z oceno sodišča in sklicevanja na neenakopravno obravnavanje zaradi opisov njenih reakcij in odsotnosti zapisov reakcij predlagatelja dokaznega zaključka sodišča ne omajejo. Sodišče je verjetnost ogroženosti otrok presojalo na podlagi ravnanj nasprotne udeleženke in ne zaradi postavljene diagnoze. Pritožbeni očitek kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS zato ni utemeljen.

10Med udeležencema ni sporno, da je nasprotna udeleženka v preteklem obdobju dobro opravljala vzgojno vlogo in lepo skrbela za oba otroka, kot poudarja v pritožbi. Predlagatelj je predlog vložil zaradi suma na poslabšanje njenega psihičnega stanja, ki ga je zaznal v medsebojni komunikaciji in preko sporočil otrok, pri čemer se je skrb izkazala za upravičeno, saj je bila med postopkom nasprotna udeleženka najprej pogrešana, neodzivna na vsa komunikacijska sredstva ter nato zadržana na psihiatričnem zdravljenju. Takšno dejansko stanje je nedvomno terjalo začasni ukrep za zavarovanje koristi otrok, ki sta ji bila po sodni poravnavi zaupana v vzgojo in varstvo, a ona zanju v določenem trenutku ni bila sposobna ustrezno skrbeti. Tak ukrep zato ne more predstavljati kršitve pravice do družinskega življenja. Predlagatelj v postopku ni nasprotoval izvajanju stikov, razumljiva pa je njegova želja po prisotnosti tretje osebe, ki bi ob izvajanju stikov skrbela, da mati z neprimernimi in nepredvidljivimi ravnanji ne bi spravljala otrok v psihično stisko, zaradi katere bi lahko bilo porušeno njuno duševno ravnovesje.

11Nasprotna udeleženka zaključkov sodišča ne more izpodbiti s sklicevanjem na mnenje CSD z 12. 6. 2024. To je bilo izdelano brez razgovora z udeležencema in še preden je mati za več dni izginila ter bila nato hospitalizirana. Iz nadaljnjega poročila CSD z 22. 8. 2024 izhaja, da je opravil razgovor z bolnišničnim psihiatrom, ki je mnenja, da mati ni sposobna izvajati samostojnih stikov z otrokoma, kljub temu, da niso bili izpolnjeni pogoji za njeno prisilno zadržanje na psihiatrični kliniki. Nestrinjanje matere z diagnozo in potrebo po uživanju predpisanih zdravil ter lastnim pogledom na zdravstveno stanje na pravilnost odločitve o potrebnosti ukrepa za varstvo koristi otrok ne more vplivati. Napačna je tudi njena razlaga, da neizpolnjenost pogojev za prisilno zadržanje v psihiatrični bolnišnici po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) hkrati pomeni, da ni z verjetnostjo izpolnjen pogoj ogrožanja otrok kot temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe. Ker ta predstavlja nujni ukrep zaščite, za izdajo katerega zadošča dokazni standard verjetnosti, sodišču v tej fazi postopka še ni bilo treba postaviti izvedenca psihiatra.

12Stiki pod nadzorom predstavljajo hudo omejitev v izvajanju stikov, zato bo sodišče moralo preverjati, ali je izrečeni ukrep za varstvo koristi otrok še potreben. Pritožnica do konca postopka zavarovanja pred sodiščem prve stopnje kljub poizvedovanju sodnice ni izpostavila osebe, ki bi bila pripravljena prisostvovati na stikih, zato je sodišče nadzor utemeljeno poverilo strokovnim delavcem CSD. S tem nasprotni udeleženki ni odvzelo možnosti, da v postopku, ki se vodi glede spremembe zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, predlaga razširitev stikov in njihovo izvajanje ob prisotnosti tretjih oseb, imenovanih v pritožbi. V tem času bo sodišče tudi že razpolagalo z več informacijami o materini sposobnosti za izvajanje samostojnih stikov ter bo po potrebi odločitev o izvajanju stikov pod nadzorom spremenilo oziroma odpravilo.

13Sodišče je z določitvijo načina izvajanja stikov izven uradnih prostorov CSD sledilo želji matere. Zmotno je pritožbeno stališče, da drugačen dogovor o stikih, ki sta ga udeleženca sklenila s CSD, pomeni neizvršljivost prvotne odločbe.

O pritožbi CSD

14Pritožnik utemeljeno opozarja na pomen vloge strokovnih delavcev CSD pri stikih pod nadzorom. Ti niso zgolj pasivni spremljevalci srečanja, temveč je njihova naloga, da ob stiku zavarujejo koristi otrok. Tako morajo v skladu z drugim odstavkom 164. člena DZ pozorno spremljati, ali stik predstavlja za otroka takšno psihično obremenitev, da je ogrožen njegov telesni in duševni razvoj, in v tem primeru posredovati za zaščito njegove koristi. Hkrati svetujejo staršem glede priprave na stik in možnosti izboljšanja starševske funkcije v smeri večje povezanosti z otrokom. Ker svojo nalogo lahko polno izvršujejo le z opazovanjem interakcije med otroci in starši, tako pri predaji kot med stikom, kjer morajo okoliščine dopuščati njihovo posredovanje, DZ v 163. členu ureja, da sodišče določi kraj in čas stikov pod nadzorom po predhodnem dogovoru s CSD.

15Odločitev sodišča, ki je kraj in čas stikov določilo brez soglasja CSD in izven prostorov, ki so namenjeni opazovanju ter spremljanju stikov, zato ni ustrezna. To je bilo udeležencema že pojasnjeno na uvodnem srečanju ob sprejemu protokola o izvajanju stikov. V njem sta se starša s strokovnimi delavci dogovorila, da bodo stiki potekali vsako sredo od 13.15 do 15.15 ure, na način, da ne bo poseženo v šolske in izvenšolske obveznosti otrok, pri čemer se bo prvi del stika izvajal v namenskih prostorih CSD, na željo mame in otrok in v dogovoru s strokovno delavko pa se bo nadaljeval v zunanjih prostorih. Tak dogovor CSD omogoča, da opravlja svojo vlogo nadzora nad stikom in oceni, ali so podani pogoji, da se srečanje nadaljuje izven uradnih prostorov ter približa željam nasprotne udeleženke po manjši formalizaciji.

Sklepno:

16Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi CSD ugodilo in odločitev o načinu izvajanja stikov pod nadzorom spremenilo, tako da jo je uskladilo s sprejetim protokolom o izvajanju stikov, kot izhaja iz I. točke izreka sklepa, pritožbo nasprotne udeleženke pa je zavrnilo ter v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17O stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči sodišče po prostem preudarku (101. člen ZNP-1). Pritožbeno sodišče je odločilo, da udeleženca tudi v pritožbenem postopku krijeta svoje stroške, saj ni našlo razlogov za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in je pojasnjena v 25. točki obrazložitve sklepa.

¹ Med drugim slike izpisa stikov, sporočila otrok, prepis pogovora.