UPRS Sodba in sklep I U 661/2024-9

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Uvodno

1Tožnik je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil januarja 2023, vendar je bil postopek ustavljen, ker je pred osebnim razgovorom predčasno samovoljno zapustil Slovenijo in odšel v Francijo. Ta država ga je nato skladno z določili Uredbe Dublin III¹ vrnila v Slovenijo, kjer je januarja 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.

O izpodbijani odločbi

2Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

3Takšno odločitev je sprejela, ker je ugotovila, da tožnikova prošnja za mednarodno zaščito temelji le na ekonomskih razlogih. Po preučitvi vseh njegovih izjav in drugih okoliščin primera je presodila, da te niso povezane z razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito (s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnostjo, raso, pripadnostjo posebni družbeni skupini ali političnim prepričanjem). Tožnik ni zatrjeval, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence.

Povzetek navedb strank

4Tožnik v tožbi navaja, da je ob vložitvi druge prošnje mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil za tolmača za jezik fulan. Fulanski jezik je jezik, ki ga govorijo Fulbe ali Fulani in je eden najbolj razširjenih jezikov v Afriki. Uporablja se za komunikacijo med različnimi etičnimi skupinami. Tožena stranka mu je zagotovila prevajalca za jezik pular, a je na vseh zapisnikih zabeleženo, da jezika ne razume dobro, zato je lahko na vprašanja odgovarjal skopo oziroma ne v kontekstu s postavljenimi vprašanji. Enkrat je povedal, da vprašanje razume, drugič da ga ne, njegovi odgovori so zato neprepričljivi. Meni, da se zaradi nerazumevanja jezika kažejo neskladja v prošnjah za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, ko sta prevajali tolmačka za pular in tolmačka za francoski jezik. V upravnem postopku je prosil za pojasnila o tem kdaj sme podati prošnjo za mednarodno zaščito in kdaj je do tega upravičen. Kakšna pojasnila so mu bila v zvezi s tem podana, ni mogoče ugotoviti, navedeno je le, da so mu bila pojasnila podana. Ali je bilo to v jeziku, ki ga je razumel, ni mogoče preveriti. Navaja še, da za mednarodno zaščito ni zaprosil iz ekonomskih razlogov, saj lahko priložnostno delo opravlja kjerkoli. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, podredno razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališčih izpodbijane odločbe. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

O sodni presoji

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

8Nosilni tožnikov ugovor je, da mu tožena stranka ni zagotovila spremljanja postopka v jeziku, ki ga tožnik govori in razume. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

9Tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika so neutemeljene. Sodišče uvodoma poudarja, da ZMZ-1 ne določa, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljeno prevajanje v njegov materni jezik, temveč v jezik, ki ga razume.

10Prvo prošnjo za mednarodno zaščito januarja 2023 je tožnik kot A. A., rojen ..., vložil ob prisotnosti tolmača za francoski jezik. Takrat ni navedel, da bi pripadal kakšni posebni etični ali plemenski skupini, izjavil je, da je njegov materni jezik kreolščina, da pa govori tudi portugalsko in malo francosko. Na koncu prošnje je navedeno, da mu je bila prebrana v francoskem jeziku in da nanjo ni imel pripomb. Tožnik je prošnjo tudi podpisal in vsako stran parafiral. Takrat je izrazil željo, da bi mu bilo na osebnem razgovoru zagotovljeno prevajanje v portugalski jezik, saj francoščine ne razume dobro in zato lahko podaja odgovore, ki niso docela skladni z vprašanjem. Omenjal ni nobenih drugih jezikov (npr. pular, fulani) in na osebni razgovor ni počakal, saj je Slovenijo pred tem samovoljno zapustil.

11Ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito januarja 2024 je tožnik dal drugačne, spremenjene osebne podatke. Predstavil se je kot B. B., rojen ..., ki pripada plemenu Fulani. Kot materni jezik je navedel Fulani. Ob vložitvi te prošnje sta prevajala tolmač za pular jezik (preko AVK) in tolmač za francoski jezik. Tožnik kreolščine, portugalščine in francoščine (ki jih je navajal ob vložitvi prve prošnje) ni omenil. Na koncu prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v pular jeziku in nanjo ni imel pripomb. Tožnik je prošnjo tudi podpisal in vsako stran parafiral. Takrat je zanikal, da bi ob vložitvi prve prošnje izrazil željo, da bi mu bilo na osebnem razgovoru zagotovljeno prevajanje v portugalski jezik. Navedel je, da ne razume postavljenih vprašanj uradne osebe in da razume jezik fulan. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnik ni navedel katerega vprašanja konkretno ni razumel, iz zapisnika ob vložitvi te prošnje pa tudi ne izhaja, da bi ob katerem od zastavljenih vprašanj opozoril, da ga ne razume. Nasprotno. Vsi njegovi odgovori na vprašanja v obeh prošnjah za mednarodno zaščito so smiselni in iz nobenega od njih ne izhaja, da tožnik vprašanj(a) ne bi dobro razumel. Zato po presoji sodišča v postopku sprejema tožnikove druge prošnje za mednarodno zaščito ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena ZMZ-1.

12Enako sodišče ugotavlja tudi glede osebnega razgovora, ki je bil izveden dne 28. 2. 2024 ob prisotnosti tožnikovega pooblaščenca, tolmačke za pular jezik (preko AVK) in tolmačke za francoski jezik. Tožnik je na začetku razgovora na izrecno vprašanje uradne osebe potrdil, da govori in razume pular jezik. Pojasnjeno mu je bilo, da tolmačka za pular jezik ne govori slovenskega jezika, zato je zagotovljeno tudi sodelovanje tolmačke za francoski jezik. Tožnik je izrecno potrdil, da razume tolmačko za pular jezik, obe tolmački pa sta potrdili, da se razumeta med sabo. Ob koncu razgovora mu je bil prebran zapisnik v pular jeziku, branje je trajalo od 13.20 do 14.30 ure, tožnik in njegov pooblaščenec na zapisnik nista imela pripomb in sta ga podpisala. Poleg tega se je tožnik na koncu zahvalil prevajalki, ki je omogočila, da je lahko povedal, kar je želel v svojem jeziku. Osebni razgovor dne 28. 2. 2023 je bil torej v celoti tolmačen v pular jezik, za katerega je tožnik potrdil, da ga razume, zato je tožbeni očitek, da mu ni bilo omogočeno spremljanje postopka v njemu razumljivem jeziku, neutemeljen.

13V prid takšni presoji pretehta tudi to, da tožnik ni nasprotoval trditvam v odgovoru na tožbo, da je tolmač za pular jezik ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito januarja 2024 pojasnil, da je tožnikov materni jezik fulani, ki pa je v osnovi pular jezik, le njegovo poimenovanje se razlikuje glede na regijo. Neprerekana dejstva se v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 štejejo za priznana.

14Tožnik v tožbi splošno navaja, da je v postopku zaradi nerazumevanja jezika ostalo nerešenih mnogo dilem, dejansko stanje pa ni raziskano in popolnoma ugotovljeno. Katere so te odprte dileme ni konkretiziral, prav tako pa ni pojasnil glede česa naj bi dejansko stanje ostalo neraziskano. Ker ni navedel, kaj želi povedati s pomočjo tolmača za fulani (pular) jezik, ni jasno, kakšna je narava izjave, ki jo želi podati s pomočjo predlaganih tolmačev² (v zvezi s tem prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 56/2022, z dne 25. 5. 2022, 8. točka obrazložitve).

15Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo navedbo, da pojasnila, ki jih je zahteval v postopku, niso bila podana v jeziku, ki ga razume. Nesporno je namreč, da sta bila tako zapisnik ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi zapisnik osebnega razgovora izvedena ob sodelovanju tolmača za pular jezik, ki ga tožnik razume. To pomeni, da so mu bila tudi vsa pojasnila prevedena v ta jezik. Poleg tega je bil na osebnem razgovoru prisoten tožnikov pooblaščenec, ki bi na to zatrjevano pomanjkljivost moral opozoriti, kar pa iz zapisnika ne izhaja.

16Glede vsebinskih razlogov za mednarodno zaščito tožnik navaja, da je vseskozi opravljal priložnostna dela in tako skrbel za svoj dohodek in eksistenco, zato ne drži, da so njegovi razlogi za migracijo ekonomske narave.

17S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.³ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

18V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁴ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁵ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁶

19Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. To ugotovitev je tudi obrazložila (4. in 5. stran izpodbijane odločbe), sodišče se na njeno obrazložitev v celoti sklicuje in je ne ponavlja.

20Tožnik šele v tožbi navaja, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zato, ker ni znašel v sistemu Republike Gvineje in si želi ostati v Sloveniji. Prej tega ni izjavil, kot razlog za odhod iz izvorne države je smiselno omenjal le ekonomske razloge⁷, zato sodišče te njegove trditve skladno z določbo 52. člena ZUS-1⁸ šteje kot nedopustne tožbene novote. Tožnik namreč ni pojasnil, zakaj tega ni navajal že prej.

21Glede na ugotovljeno je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

22V tej zadevi glavna obravnava v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni bila opravljena, saj je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva (da za mednarodno zaščito ne zaproša iz ekonomskih razlogov, temveč zato, ker se ni znašel v sistemu Nove Gvineje in da si želi ostati v Sloveniji), ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati.

K II. točki izreka:

23Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

24Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

25Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Meni, da se ga ne sme izgnati iz države oziroma vrniti v izvorno državo, dokler se ne ugotovi in presodi njegovo zdravstveno stanje, ki bi bilo s tem lahko kakor koli ogroženo. Če bi prišlo do ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, bi mu lahko nastala nepopravljiva škoda. Tudi če bi v tem upravnem sporu uspel, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, saj ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo. To bi pomenilo kršitev 23. in 25. člena Ustave.

26Po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi bilo zaradi izgona iz države njegovo zdravstveno stanje lahko (resno) ogroženo. Pavšalne trditve v zvezi s tem ni niti konkretiziral niti izkazal. Iz njegovih navedb ni razvidno s kakšnimi zdravstvenimi težavami se sooča, prav tako pa tudi ne, kako bi nanje oziroma lahko vplival njegov odhod iz države. Izostala je tudi obrazložitev, zakaj bi bila zaradi izvršitve izpodbijane odločbe kršena 23. in 25. člen Ustave. Ker tožnik ni izkazal, da bi mu s tem nastala težko popravljiva škoda, je sodišče njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

-------------------------------

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)
² Tožnik v tožbi predlaga angažiranje tako tolmača za pular kot tudi tolmača za fulani jezik.
³ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
⁴ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁵ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁶ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.
⁷ Ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito je tožnik, vprašan po razlogih, zakaj prosi za azil v Sloveniji pojasnil, da je prišel v Slovenijo, da bi jo prečkal in odšel k družini v Italijo oziroma Francijo. Tu je ostal, ker ni imel denarja za nadaljevanje poti. Povedal je tudi, da v izvorni državi ni imel težav. Ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da si želi v Francijo k bratu. Ponovno je povedal, da v Gvineji ni imel problemov, vendar tam ni imel dela, ker ni hodil v šolo. Tu je zaprosil za mednarodno zaščito, ker so mu povedali, da to lahko stori. Na osebnem razgovoru februarja 2024 se razlogov za zapustitev izvorne države ni več spomnil. Brat mu je rekel naj gre v Francijo, kjer bo delal.
⁸ V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.