VSRS Sklep Cp 22/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je vlagatelju A., d. o. o., dovolilo stransko intervencijo na strani tožene stranke. Prvi toženki je naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka). Prvi in drugi toženki je naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožnici odškodnino v višini 20.000,00 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek proti drugi toženki za plačilo terjatve iz II. točke izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbi prve in druge toženke ter stranskega intervenienta ugodilo, sodbo sodišč prve stopnje pa v točkah II, III, IV, V in VI razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu sodišču v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3Zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožnica. Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločitev sodišču druge stopnje. Obsežno obrazlaga, da je ostalo dejansko stanje deloma ali zmotno nepopolno ugotovljeno. Zato je tudi vprašljivo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče odgovornost za obravnavano nezgodo v celoti pripisalo toženkama. Sledilo je navedbam stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo zatrjevano, da stranski intervenient ni mogel strojno čistiti zadnjega dela pločnika, saj je bilo tam postavljeno betonsko korito za rože. Ker tam strojno čiščenje in posipavanje ni bilo mogoče, so to ročno izvajali zgolj delavci prve toženke. Po stališču sodišča druge stopnje gre za ključno vprašanje, v tem delu pa naj bi izostala argumentacija sodišča prve stopnje, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Čeprav je sodišče prve stopnje pojasnilo kraj zatrjevanega škodnega dogodka oziroma lokacijo padca, pa je sodišče druge stopnje sledilo tožničinim izpovedbam in izpovedbam priče B.B., da je tožnica padla med prehodom za pešce in vogalom hiše na ... in da je bilo tam v času padca poledenelo in spolzko. Enako je izpovedala tudi priča C.C.. Navedbe stranskega intervenienta, podane šele v drugi pripravljalni vlogi, niso pravno relevantne, saj je sodišče celo po izvedbi ogleda pravilno zaključilo, da je tožnica padla na pločniku med prehodom za pešce in vogalom navedene hiše. Toženke so zgolj pavšalno navajale drug kraj padca. Tudi v odškodninskem zahtevku, pritožbi na odklonitev odškodninskega zahtevka ter v tožbi je navedena točna lokacija padca. Toženke svojega dokaznega bremena niso zmogle. Fotografija stranskega intervenienta ne prikazuje aktualnega stanja ob trenutku škodnega dogodka. Tudi ni navedeno, s kakšnim strojem se opravlja posip in čiščenje pločnikov. Cvetlično korito se nahaja štiri metre pred prehodom za pešce, kar je razvidno na fotografiji stranskega intervenienta. Posipanje s peskom in soljo je ukrep, ki se ga lahko izvede dva do tri dni pred napovedjo padavin v zimskem času. Tožnica je vselej pazila kam stopa, pri čemer je razumljivo, da vsaka ped pločnika ne more biti očiščena, vendar pa se mora zagotavljati minimalne standarde prehodnosti. Pločnik v strogem centru mesta ne predstavlja nepomembne površine. Poudarja, da bi na podlagi določila 357.a člena ZPP sodišče druge stopnje lahko glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti oziroma opravilo novo sojenje, saj zgolj napačno ugotavlja dejstva iz sodbe sodišča prve stopnje.

4Na pritožbo sta odgovorila prva toženka in stranski intervenient. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter naložitev povrnitve stroškov postopka v zvezi s pripravo odgovora na pritožbo. Prva toženka poudarja, da tožnica v pritožbi ne izpodbija argumentacije sodišča druge stopnje, da je po ugotovljenih kršitvah vrnitev zadeve v odločanje na prvo stopnjo skladna z načelom ekonomičnosti, ter da zagotavlja ustavno zavarovane pravice pravdnih strank do pravnega sredstva. Sklicuje se na sklep VS RS III DoR 10/2024 z dne 11. 6. 2024 in sklep VS RS Cp 9/2024 z dne 7. 3. 2024. Po navedenih odločbah Vrhovno sodišče ne preizkuša pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje, temveč izhaja iz predpostavke, da so pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje res podane. Stranski intervenient tožnici očita nekonkretiziranost pritožbenih navedb. Ne zadostuje, da se le prepiše zakonsko besedilo 357.a člena ZPP, ali navede, da sodišče druge stopnje samo napačno ugotavlja dejstva iz sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče mora izhajati iz temelja, da kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje, resnično obstaja, ne more pa ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o kršitvi res pravilno. Predmetni postopek je namenjen zgolj pohitritvi postopka. Pritožnica ne pojasni, zakaj razlogi, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, niso pravilni. Tudi ne pojasni, zakaj in na kakšen način bi sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo pomanjkljivosti. Ukvarja se z vsebinskim vidikom odločitve. Sklicuje se na literaturo, in sicer Betetto N.: Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 98, 2020, str. 11 do 16 in Galič A.: Zakon o pravdnem postopku ZPP, z uvodnimi pojasnili, 2017, str. 54.

5Pritožba ni utemeljena.

6Drugi odstavek 357.a člena ZPP določa, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP), ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek, oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP), ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP). To pomeni, da je v okviru te pritožbe dopustno presojati, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo kasatorično pooblastilo in ne tudi dejanske in materialno pravne pravilnosti izpodbijane prvostopne odločbe.¹

7Vrhovno sodišče zato na obsežne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko nepravilnost odločitve pritožbenega sodišča, ne odgovarja. V preostalem delu pa so pritožbene navedbe prazne oziroma nekonkretizirane. Pritožnica zgolj posplošeno navaja, da bi na podlagi določila 357.a člena ZPP sodišče druge stopnje lahko glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti oziroma opravilo novo sojenje, saj samo napačno ugotavlja dejstva iz sodbe sodišča prve stopnje. S temi navedbami pa ne preseže abstraktne ravni, ki jo predstavlja navedena procesna določba. Razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje, da bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali da bi moralo samo opraviti novo sojenje, morajo biti konkretizirani.²

8Vrhovno sodišče je tako na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča druge stopnje.

9Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj v sodni praksi Vrhovnega sodišča na primer: sklep Cp 9/2024 z dne 7.3.2024.
² Primerjaj Betetto N.: Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 98, 2020, str. 12.