VSL Sodba I Cpg 230/2024

I. Pritožbi prve in druge toženke se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tretje toženke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora ta toženka tožniku izročiti najemno pogodbo, ki jo je z njo sklenila druga toženka na podlagi Javnega zbiranja ponudb za najem poslovnih prostorov fakultete za izvajanje gostinske dejavnosti za poslovni prostor št. 3 s pripadajočimi prostori v prizidku stavbe fakultete, v naravi gostinski lokal (študentski internet bar oziroma kavarna), in k tej pogodbi sklenjeni aneks ali drug pravni posel, na podlagi katerega je bilo najemno razmerje podaljšano.

III. Prva in druga toženka morata tožniku za stroške odgovora na pritožbo povrniti 622,20 EUR, vsaka pol, v 15 dneh; v istem roku mora tožnik za stroške dosedanjega postopka tretji toženki povrniti 1274,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do dneva plačila.

1Pritožbeno sodišče v tej zadevi sodi drugič, potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 29/2023 z dne 14. 5. 2024 razveljavilo njegovo prejšnjo sodbo I Cpg 37/2023 z dne 1. 2. 2023. Osrednje pravilo za zadevo vsebuje šesti odstavek 121. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem morajo etažni lastniki drugim etažnim lastnikom posredovati podatke in omogočiti vpogled v vse listine, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov. Vrhovno sodišče je na revizijsko vprašanje odgovorilo, da kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez za to nujnega vnaprejšnjega soglasja ostalih etažnih lastnikov, jim mora na podlagi navedene določbe omogočiti vpogled v najemno pogodbo. Tožnik je na podlagi te določbe zoper vsako od toženk uveljavljal zahtevek za izročitev najemne pogodbe za študentsko kavarno v poslovnem prostoru št. 3, kot je bolj podrobno razvidno iz izreka današnje sodbe. Del v tem pritožbenem postopku nespornega dejanskega stanja je, da je tožnik dejanski etažni lastnik gostinskih lokalov št. 4 in 5 v stavbi drugotožene fakultete. Skupni deli in naprave v stavbi mu pripadajo do 12,8 %. Mednje spadajo terase pred lokali v suterenu kot pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče stavbe fakultete. Prva toženka je lastnica lokala št. 3. Na podlagi javnega zbiranja ponudb je druga toženka lokal dala v najem tretji toženki kot študentsko kavarno z letnim vrtom.

2Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo. Z njo je ugodilo verzijam navedenega tožbenega zahtevka zoper prvo, drugo in tretjo toženko, in sicer, po vrsti, pod II., III. in IV. točko svojega izreka. Prejšnjič je pritožbeno sodišče ugodilo skupni pritožbi prvih dveh toženk in samostojni pritožbi tretje toženke ter tisto delno sodbo spremenilo iz ugodilne v zavrnilno. Tokrat ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča sodi, da pritožba prvih dveh toženk ni utemeljena in da je utemeljena pritožba tretje toženke.

3Navedeni zahtevki, ki so bili predmet dosedanjega sojenja, so bili del stopničaste tožbe, s katero je tožnik uveljavljal še zahtevek, da bo moral v 60 dneh po pravnomočnosti odločitve o izročitvi listin postaviti še tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti navedene najemne pogodbe med drugo in tretjo toženko (med revizijskim postopkom in glede na rezultat prejšnjega pritožbenega sojenja je vložil še dopolnitev tožbe z restitucijskimi in negatornimi zahtevki zoper vse tri toženke). Obe pritožbi vsebujeta identično obrazložitev, ki se osredotoča na domnevne kršitve sodišča prve stopnje v zvezi s stopničasto tožbo. Pritožnice so menile, da se izpodbijana delna sodba neutemeljeno ukvarja zgolj z utemeljenostjo zahtevka za izročitev listin, ne pa z odvisnostjo med tem zahtevkom in zahtevkom za ugotovitev ničnosti zadevne najemne pogodbe ter z vprašanjem tožnikove dokazne stiske. Po oceni pritožbenega sodišča pa je ravno osredotočenost pritožb na vprašanja v zvezi s stopničasto tožbo glavni razlog njune neutemeljenosti.

4Stopničasta tožba je urejena v 182. a členu ZPP tako: "Tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom." (prvi odstavek) In: "Stranka drugi zahtevek določno opredeli ter navede dejstva in dokaze, na katere opira ta zahtevek, v roku, ki ga določi sodišče po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku." (drugi odstavek) To tožbo je v tej pritožbeni zadevi najbolj smotrno pojmovati kot začasno in delno izjemo od pravila, da mora tožba med drugim obsegati "določen zahtevek glede glavne stvari […], dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, [in] druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga" (prvi odstavek 180. člena ZPP). Dokler namreč obstaja položaj iz prvega odstavka 182. a člena, tj. da tožnik uveljavlja (vsaj) dva tožbena zahtevka v takšnem razmerju, da so določenost enega od njiju ter navedba dejstev in ponudba dokazov zanj odvisni od izpolnitve drugega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik iztožuje pridobitev prav takšnih dokazov in pridobitev podatkov o prav takšnih dejstvih, dotlej ni mogoče uporabiti splošnih določb o obveznosti poprave vlog (na čelu s tožbami), ki jim manjkajo vse predpisane sestavine, in o zavrženju teh vlog, če se ta njihova pomanjkljivost ne odpravi (prim. prvi in peti odstavek 108. člena ZPP). Trajanje te začasne izjeme je opredeljeno z drugim odstavkom 182. a člena. Izjema pa je tudi delna v tem smislu, da se nanaša samo na enega od dveh tožbenih zahtevkov.

5Izpodbijana sodba pa je delna sodba samo o zahtevku, ki ni bil nepopoln. Pravila v zvezi s stopničasto tožbo se zato pri tej sodbi niso uporabila (aktualizirala) kot tudi v tem pritožbenem postopku niso aktualne njihove morebitne kršitve iz postopka na prvi stopnji. Tako, četudi drži, da naj bi bila zahtevka v stopničasti tožbi v razmerju odvisnosti (to izrecno izhaja iz prvega odstavka 182. a člena ZPP); četudi nadalje morda drži, da v primeru tožnikove tožbe ni tako; in četudi bi sodišče prve sodbe res "preveč pavšalno ugotovilo obstoj pogoja odvisnosti drugega zahtevka", z izpodbijano sodbo zato ni še nič narobe.

6Ni utemeljeno niti pritožbeno stališče, da bi morala izpodbijana sodba imeti raz­loge o tem, katere informacije tožniku manjkajo, da bi lahko vložil tožbo za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe; da bi morala vsebovati zaključek o tem, da tožnik teh informacij nima; in da mu jih samemu ne bo uspelo pridobiti. Že v prejš­nji pritožbeni sodbi je bilo poudarjeno, da zgolj pomanjkanje podatkov, potrebnih za konkretizacijo tožbe in tožbenega zahtevka (dokazna in trditvena stiska), samo po sebi ni pogoj, da bi se s prvim zahtevkom lahko uspešno iztožilo njihovo posredovanje. Tožnik si s stopničasto tožbo lahko pomaga, samo če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje določene informacije. Takšne (materialnopravne) pravice (procesnopravni) 182. a člen ZPP ne ustanavlja (gl. 6. točko obrazložitve sodbe I Cpg 37/2023). Kot pa je razložilo Vrhovno sodišče, takšno pravico tožnik v tej zadevi na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ ima.

7Ker ima tožnik kot etažni lastnik nasproti drugim etažnim lastnikom po materialnem pravu pravico do vpogleda v listine, potrebne za upravljanje skupnih delov, ni odločilno, ali vpogleda v najemno pogodbo in njene dodatke morda ne potrebuje za uveljavljanje zahtevka za ugotovitev ničnosti te pogodbe. Položaj v tej pritožbeni zadevi je enak, kot če bi tožnik vložil tožbo zgolj z zahtevkom za izročitev zadevne najemne pogodbe na vpogled. Ne v tistem primeru ne bi bilo niti v zadevnem primeru ni odločilno, ali ta podatek tožnik potrebuje zaradi uveljavljanja ničnosti pogodbe.

8Šesti odstavek 121. člena SPZ daje etažnemu lastniku pravico do posredovanja podatkov in do vpogleda v listine v posesti drugega etažnega lastnika. Takšna členitev v tej določbi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da če podatek ni zapisan v listini, obstaja obveznost, da se ga sporoči (tudi tako, da se ga zapiše), če pa obstaja listina, ima etažni lastnik pravico do vpogleda vanjo (po oceni pritožbenega sodišča je tako treba razumeti tožbeni zahtevek ter prvostopenjsko in to sodbo, tj. da je treba tožniku zahtevano pogodbo dati tožniku na vpogled ali mu izročiti njeno kopijo; samo zato, ker se tožbeni zahtevek in izrek sodbe dobesedno tako ne glasita, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo, tako da bi tožniku prisodilo nekaj manj: izročitev pogodbe zgolj na vpogled). V tej zadevi ni sporno, da zahtevana listina obstaja in da je v posesti toženk. Po oceni pritožbenega sodišča ni odločilno, kar te poudarjajo v pritožbah, in sicer da tožnik že razpolaga z vsemi podatki o najemni pogodbi in o njej prilegajočem se dejanskem stanju v suterenu fakultete. Če listina obstaja, jo je treba dati na vpogled, tožnik, ki ima do tega pravico, pa lahko po svoji presoji (ne) ukrepa na podlagi tako pridobljenih podatkov.

9Tako je menilo že sodišče prve stopnje (gl. 26. točko njegove obrazložitve), s čimer pa je posredno odgovorilo na argument (za katerega pritožnice menijo, da je bil prezrt in da je bila zato kršena njihova pravica do izjave), da ima tožnik že dovolj informacij in da je morebitna kršitev dovoljene dejavnosti v zadevnem lokalu po uporabnem dovoljenju (prodaja toplih obrokov namesto dovoljene prodaje pijač in prigrizkov) kvečjemu upravna stvar. Ne eno ne drugo z vidika tožnikove pravice po SPZ ni pravno pomembno.

10Končno pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču, da gre v tej zadevi za evidentno zlorabo instituta stopničaste tožbe. Pritožnice so izhajale iz nepravilnega stališča, da je takšna tožba namenjena reševanju procesne stiske tožnika, zadevni tožnik pa naj ne bi bil v takšni stiski. Odločilno pa je, ali tožnik pravico do posredovanja podatkov ima po materialnem pravu, zadevni tožnik pa jo ima.

11Razlog, da je kljub identičnima obrazložitvama utemeljena samo tretjetoženkina pritožba, je, da prvi dve toženki ne nasprotujeta svoji pasivni legitimaciji (gl. 21. in 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in spadata v krog dejanskih etažnih lastnic stavbe fakultete (pritožbeno sodišče to ugotavlja še po tem, da sta obe kot "solastnici" skleniteljici Pogodbe o medsebojnih razmerjih z dne 19. 2. 1998, A 24), tretja toženka pa vanj kot najemodajalka lokala ne spada, pri čemer pravilo iz šestega odstavka 121. člena SPZ veže samo etažne lastnike. V slednjem od navedenih primerov torej ni podana pasivna stvarna legitimacija.

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pod I. točko izreka te sodbe zavrnilo pritožbo prve in druge toženke in izpodbijano sodbo (tudi po tem, ko se je prepričalo, da ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi po uradni dolžnosti; drugi odstavek 350. člena ZPP) potrdilo (353. člen ZPP). Glede tretje toženke pa jo je zaradi neobstoja pasivne stvarne legitimacije spremenilo iz ugodilne v zavrnilno (prvi odstavek 351. člena ZPP), kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

13Pritožbeno sodišče je odločalo o potrebnih tožnikovih stroških odgovora na pritožbo prve in druge toženke ter o tretjetoženkinih stroških dosedanjega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ter prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta zahtevka zoper vsako od toženk 2100 EUR tožniku za sestavo odgovora pripada vseh priglašenih 500 odvetniških točk (1. točka tarifne št. 22 v zvezi s prvo točko tarifne št. 19 Odvetniške tarife, OT: 2 x 1,25 x 300 točk), 2 % pavšala za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Posvet s stranko in poročilo stranki (tarifni št. 43/1 in 43/4 OT) sta že vključena v nagrado za odgovor na pritožbo. Glede na vrednost odvetniške točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) potrebni tožnikovi stroški znašajo 622,20 EUR. Toliko mu morata plačati prva in druga toženka, vsaka pol (prvi odstavek 161. člena ZPP), v 15 dneh (313. člen ZPP). Tožnik pa mora tretji toženki plačati stroške z nagrado za odgovor na tožbo 137,70 EUR (300 točk po 1. točki tarifne št. 20 OT, pomnoženih s tedanjo vrednostjo točke 0,459 EUR/točko), za nadaljnjo vlogo 180 EUR (300 točk po 2. točki iste tarifne št., pomnoženih s 0,6 EUR/točko) in za zastopanje na naroku še nadaljnjih 180 EUR (1. točka tarifne št. 21 OT). Za sestavo pritožbe ji pripada 225 EUR (1. točka tarifne št. 22 OT). Te vrednosti se povečajo za 2 % pavšala za materialne stroške, kar znese 9,95 na prvi in 4,5 EUR na drugi stopnji, ter nadalje za 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) in končno za 375 EUR takse za pritožbo. Skupaj ti stroški znašajo 1274,32 EUR. Toliko mora tožnik povrniti tej toženki, če zamudi, pa skupaj z zahtevanimi obrestmi, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.