VSRS Sodba in sklep I Up 225/2024

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5334/2023/51 (121-11) z dne 24. 6. 2024, s katerim je toženka zavrgla drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III¹. Prav tako je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa uvodoma ugotovilo, da je izpodbijani sklep toženke izdan na podlagi druge tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, podane v Republiki Sloveniji. O njegovi prvi prošnji, glede katere je toženka sklenila, da se preda Republiki Hrvaški kot odgovorni državi na podlagi Uredbe Dublin III, je odločalo Upravno sodišče v zadevi I U 1859/2023-24 z dne 9. 1. 2024 ter v pritožbenem postopku Vrhovno sodišče v zadevi I Up 64/2024 z dne 28. 3. 2024, ko je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep toženke pravilen in zakonit. V novem upravnem sporu je posledično sodišče prve stopnje kot relevantno dejansko stanje upoštevalo okoliščine od 29. 3. 2024, to je od dne, ko je bil tožnik glede na odločitev v zadevi I Up 64/2024 prvič predan Republiki Hrvaški in hkrati, ko se je še isti dan vrnil v Republiko Slovenijo, kjer je izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa je, ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, sodišče prve stopnje potrdilo odločitev toženke. Republika Hrvaška je v obravnavanem primeru na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje prosilca-tožnika. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.² Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Glede na tožnikove izjave v okviru osebnega razgovora³ ter zaslišanja na naroku pred sodiščem prve stopnje,⁴ je sodišče prve stopnje zaključilo, da so za tožnika kot prosilca v Republiki Hrvaški ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Ravnanje hrvaške policije, ki je glede na tožbene navedbe tožnika pripeljala do nastanitvenih kapacitet in ga pred njimi pustila, po presoji sodišča prve stopnje ne kaže, da je bil cilj takega ravnanja pridobiti odločbo o prostovoljni vrnitvi, temveč da je policija ravnala korektno in ga celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati. Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila zavrnjena, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlog za izdajo začasne odredbe. V pritožbi izpostavlja načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU v povezavi z Dublinsko Uredbo III in navaja sodno prakso tujih nacionalnih sodišč glede predaj odgovornim državam članicam v okviru mednarodne zaščite, kjer ni bilo mogoče slediti navedenemu načelu in ni prišlo do predaj. Poudarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejanske okoliščine v časovnem obdobju, ki se razteza tudi na čas pred pravnomočno sodbo v zadevi I Up 64/2024, zato da bi se ustrezno ovrednotil odnos med pritožnikom in hrvaško policijo. Pri tem dodaja, da je imel pri vračanju na Hrvaško, kljub namestitvi v azilni dom na Hrvaškem, stik le s hrvaško policijo, ne pa tamkajšnjimi uradnimi osebami, pristojnimi za mednarodno zaščito, pa bi ga moral imeti, kar kaže na to, da bo na Hrvaškem obravnavan kot tujec in ne kot prosilec. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi zoper sodbo ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Prav tako predlaga izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba⁵ zoper sklep pa je prepozna.

K I. točki izreka

6Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedeno načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.⁶ Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja so zato pritožbeni ugovori, da naj se upošteva tudi tisto, ki je bilo predmet presoje v zadevi I U 1859/2023 in I Up 64/2024, neutemeljeni. Iz pravne teorije med drugim izhaja, da so v novem postopku izključene vse navedbe, katerih cilj je drugačna presoja procesnega gradiva iz prejšnjega postopka, niso pa izključene navedbe, ki niso v zvezi s procesnim gradivom iz prvega postopka, čeprav bi jih lahko navedli že takrat.⁷ Da bi šlo za tak drugi opisani sklop dejstev, iz pritožbe ne izhaja, saj pritožnik le pavšalno navaja, da naj bi se upoštevala dejstva iz prejšnjega postopka za namen celovite presoje odnosa med pritožnikom in hrvaško policijo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno določilo časovni okvir relevantnega dejanskega stanja od 29. 3. 2024, kar je bilo v skladu z res iudicata v obravnavanem primeru. Ker je časovni okvir ugotavljanja dejanskega stanja pred Upravnim sodiščem pravilen, drugih ugovorov v zvezi z dejanskim stanjem pa pritožnik ni podal, Vrhovno sodišče zaključuje, da je bilo, glede na navedeno, tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in tudi ne nevarnost povzročitve kršitve 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah za pritožnika.

7Pritožnik se sklicuje na več sodb tujih nacionalnih sodišč in načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU glede ustreznosti azilnih sistemov, kamor se prosilec preda, vendar pri tem ne navaja nobenih vzporednic med obravnavano zadevo in citiranim, zato s takšnim sklicevanjem ne more uspeti.

8Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da je imel, po predaji v Republiko Hrvaško, stik le s hrvaškimi policisti, ne pa z uradnimi osebami, ki so pristojne za postopek v zvezi z mednarodno zaščito na Hrvaškem, čeprav bi ga moral imeti, kar kaže na to, da na Hrvaškem ne bo imel statusa prosilca, temveč tujca, vendar je glede navedenega prekludiran, saj je navedbe podal prepozno (pritožnik ne pojasni, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave, prim. prvi odstavek 74. člena ZUS-1).⁸

9Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

10Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnikova pooblaščenka izpodbijano sodbo in sklep prejela 25. 7. 2024 (povratnica pri list. št. 33), pritožbo zoper zavrnjeno začasno odredbo pa vložila 8. 8. 2024 (list. št. 36), kar je po preteku tridnevnega zakonskega roka, na katerega je bila opozorjena tudi v pravnem pouku. Pritožba je zato prepozna (drugi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar je razlog za zavrženje na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je v tej zadevi z zavrnitvijo pritožbe zoper sodbo odločitev postala pravnomočna, zato nadaljnje odločanje v zvezi z začasno odredbo tudi sicer ni več dopustno, saj jo je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² V skladu s to določbo nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.
³ Na osebnem razgovoru je pojasnil, da glede morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško nima posebnih strahov. Marca 2024 na Hrvaškem ni imel težav, medtem ko so bili aprila 2024 policisti malce nespoštljivi, pri čemer se je ta izjava nanašala na slovensko policijo. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti, ker ima v Sloveniji zaposlitev, plačuje davke, je zdrav.
⁴ Tudi na naroku pred sodiščem prve stopnje je izpovedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker ima v Sloveniji pogodbo o delu.
⁵ Iz pritožnikove vloge z dne 8. 8. 2024 (naslovljene "pritožba in predlog za izdajo začasne odredbe") sicer izhaja, da gre za nov predlog za izdajo začasne odredbe, vendar Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je navedeno obravnavalo kot pritožbo zoper odločitev o začasni odredbi, ki je bila z identično vsebino, kot je predlagana v pritožbenem postopku, zavrnjena pred sodiščem prve stopnje.
⁶ Prim. sklep VSL I Cpg 675/2017 z dne 11. 10. 2017: Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje (D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 161-162.). Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe (Odločba II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008). Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.
⁷ D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 197.
⁸ Prim. sodbo VSRS I Up 276/2023 z dne 12. 12. 2023.