VSL Sklep III Cp 1493/2024

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 (I. točka izreka) in da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o zahtevku (II. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka se po pooblaščencih pravočasno pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menijo, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS ter v zvezi s tem podajajo obširne pritožbene navedbe. Sklicujejo se na določbe Zakona o bančništvu (v nadaljevanju Zban-1) in izpostavljajo, da zahtevek primarno opirajo tudi na 26. člen Ustave RS, sodišče pa je to povsem spregledalo. Zato jim je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so primarno tožili Banko Slovenije na podlagi 350.a člena ZBan-1. Napačno je uporabilo določbe 45. člena Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB), saj to ni podlaga za določitev pristojnosti zoper Banko Slovenije po vseh podlagah. Poudarjajo svojo pravico do spremembe tožbe po ZBan-1 brez privolitve toženke. Menijo, da so nekatere določbe ZPSVIKOB protiustavne in predlagajo prekinitev postopka ter vložitev ocene za zahtevo ustavnosti, kar glede vsake posamezne določbe obširno utemeljujejo. Priglašajo pritožbene stroške.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba je utemeljena.

5ZPSVIKOB, ki je stopil v veljavo 19. 12. 2019 in na podlagi katerega¹ je v izpodbijanem sklepu utemeljena nepristojnost razpravljajočega sodišča (sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo že skoraj pred 5 leti), je bil odziv na v ustavni odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovljeno protiustavnost določb 350.a člena ZBan-1 in 265. člena Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank.

6Vendar pa je bil v zvezi z ZPSVIKOB začet postopek za presojo ustavnosti in je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 zadržalo izvrševanje celotnega zakona². Z odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 je ZPSVIKOB v celoti razveljavilo. Zakon, ki naj bi odpravil v ustavni odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovljeno protiustavno stanje in ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za izpodbijan izrek o nepristojnosti, je bil torej razveljavljen in v trenutku pritožbene presoje izpodbijanega sklepa ne velja več.

7Dne 31. 5. 2024 je bil sicer sprejet nov Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB-1), ki velja od 15. 6. 2024. V 1. alineji prvega odstavka 1. člena določa, da ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, omogoča učinkovito sodno varstvo. Skladno s prvim odstavkom 27. člena se tožba vloži zoper Banko Slovenije, Republika Slovenija pa po 33. členu nastopa kot stranski intervenient. V 6. členu zakon določa, da je za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

8V času presoje pritožbenega sodišča je torej zopet določena izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, vendar na podlagi povsem drugega zakona, ki ni podlaga izpodbijanega sklepa, in le za postopke, ki se vodijo na podlagi tega zakona.³

9Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB po pojasnjenem torej ni več veljavna pravna podlaga in je ni mogoče uporabiti. V 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču je določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. S prej citirano odločbo Ustavnega sodišča RS je torej vsakršna podlaga za odločitev o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izdaji izpodbijanega sklepa, odpadla.⁴

10Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije po ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se niso mogle izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo presoditi svojo pristojnost (tudi) na novi podlagi, tožečim strankam pa skladno s pravico do izjave omogočiti, da se izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma morebitne prilagoditve zahtevka, ker teh sprememb tožniki (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli imeti pred očmi.⁵

11Po pojasnjenem je pritožba utemeljena, zato ji je treba ugoditi, sklep pa v izpodbijani II. točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče v (morebitnem) novem sklepu glede pristojnosti zavzeti stališča in podati razloge v zvezi s povedanim v prejšnji točki obrazložitve, prav tako pa tudi razloge glede pristojnosti za odločanje o odškodninskem zahtevku tožnikov zoper obe toženki na drugih pravnih podlagah izven ZPSVIKOB-1 (ki so v izpodbijanem sklepu izostali).

12Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

¹ ZPSVIKOB je v 9. členu za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, kot izključno pristojno določal Okrožno sodišče v Mariboru, v prehodnih določbah (45. člen) pa še urejal, da se mora sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreči za nepristojno ter po pravnomočnosti zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko, torej Banko Slovenije, je bilo glede na prej navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.
² Točka 1 izreka ustavne odločbe.
³ ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, v katerem se določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča, niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.
⁴ Prim. sklep VSL I Cp 1230/2023 z dne 24. 8. 2023.
⁵ Prim. sklepa VSRS III R 17/2022 z dne 16. 7. 2024 in III R 5/2020 z dne 16. 7. 2024 (pomembnejši odločbi).