VSL Sklep I Ip 986/2024

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 2. 4. 2024 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 748/2024 z dne 22. 3. 2024 ugodi in se izpodbijani sklep o izvršbi razveljavi v ugodilnem delu (delu 1. točke izreka s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo in v delu 2. točke izreka, s katerim je sodišče dolžniku naložilo plačilo stroškov predloga za izvršbo) ter se predlog za izvršbo zavrne (1. točka izreka sklepa), da je upnica dolžna dolžniku povrniti stroške odgovora na ugovor z dne 18. 4. 2024 v višini 70,93 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sklepa) in da se predlog dolžnika z dne 2. 4. 2024 za izrek denarne kazni zavrne (3. točka izreka sklepa).

2S popravnim sklepom z dne 29. 8. 2024 je sodišče prve stopnje navedeni sklep popravilo tako, da se v 2. točki izreka sklepa nepravilen zapis "odgovora na ugovor z dne 18. 4. 2024" pravilno glasi "ugovora z dne 2. 4. 2024 in odgovora z dne 29. 4. 2024" (v ostalem pa ostane predmetni sklep nespremenjen).

3Zoper 1. in 2. točko izreka sklepa (slednja torej v zvezi s popravnim sklepom) se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnica. Navaja, da je v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova od dolžnika zahtevala predložitev služnostne pogodbe v podpis z nadomestilom za služnost v višini 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da znesek nadomestila v višini 2.900,00 EUR ne izhaja iz njenega predloga za izvršbo. Sodišče je tako že v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz predloga sklepa o izvršbi. Nadomestilo v višini 2.900,00 EUR v tej izvršilni zadevi ne more biti podlaga za nikakršno odločanje. Višje sodišče v Mariboru je v priloženi sodbi opr. št. I Cp 226/2023 z dne 8. 8. 2023, ki je postala pravnomočna dne 8. 8. 2023 in izvršljiva dne 3. 10. 2023, zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je dolžniku (takrat tožencu) nalagalo plačilo nadomestila v višini 2.900,00 EUR, vendar ne iz razlogov, kot jih navaja naslovno sodišče. Določitev nadomestila je namreč obvezna sestavina pogodbe o služnosti, katero je dolžnik (takrat toženec) bil dolžan predložiti v podpis pritožnici. Sodišče napačno tolmači navajano sodbo in s tem tudi napačno ugotavlja dejansko stanje predmetne zadeve - iz obrazložitve izhaja, da je višina nadomestila obvezna sestavina služnostne pogodbe in da se bosta strani o njej dogovorili v služnostni pogodbi, ki jo je toženka (zdaj dolžnica) dolžna skleniti. Iz tega razloga sodišče dolžniku (takrat tožencu) v sodbi ni še posebej naložilo plačila primernega nadomestila, jasno pa je, da je potrebno skladno z načelom vestnosti in poštenja, nadomestilo določiti v ustrezni višini, kar znesek 367,23 EUR zagotovo ni. V zvezi s tem pritožnica ponovno poudarja, da iz (že) priloženega Poročila o ocenjevanju vrednosti služnostnih pravic sodnega cenilca in izvedenca za kmetijska zemljišča, sadjarstvo in vinogradništvo, A. A., z dne 15. 10. 2023 jasno izhaja, da višina primernega nadomestila za služnost znaša vse do 12.000,00 EUR. Prav vezanost na izvršilni naslov pa bi sodišču morala po mnenju pritožnice nalagati, da dolžniku naloži predložitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, s sestavinami, skladnimi z izvršilnim naslovom, aktualno zakonodajo ter pravnimi načeli, ki veljajo v pravnem prometu. V nasprotnem primeru bi namreč dolžnik izigral citirano sodbo Višjega sodišča v Mariboru. Napotovanje na upravni postopek in določbe ZEKom-2 (ki je nenazadnje tudi pričel veljati kar nekaj časa po vložitvi tožbe ter predvsem po nastanku spornega razmerja), je nesmiselno, posebej upoštevajoč, da po končanem upravnem postopku v primeru nesoglasja med strankama, o višini nadomestila tako ali tako odloča (sicer v nepravdnem postopku) sodišče. Pritožnica je v preteklosti dolžniku že predlagala, da ta sproži upravni postopek po določbah ZEKom, vendar dolžnik tega ni storil. Kakor izhaja iz besedila navedenega zakona, pa za sprožitev takega postopka pritožnica (kot lastnica nepremičnine) nima aktivne legitimacije, temveč jo ima dolžnik. Sodišče je na podlagi navedenega upnici v 2. točki izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo povrnitev stroškov dolžniku v višini 70,93 EUR. Višje sodišče naj preizkusi utemeljenost predloga s postavitvijo izvedenca v zvezi z višino nadomestila za služnost ter prizna upnici stroške dosedanjega izvršilnega postopka ter stroške pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnice dolžniku naložilo, da upnici v roku 15 dni predloži v podpis pogodbo o služnosti za obstoječo služnost, ki poteka po nepremičnini upnice, parc. št. 1, k. o. X, po daljnovodu pod identifikacijo št. GJ 000, z nadomestilom za služnost v višini 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, pod grožnjo denarne kazni v višini 15.000,00 EUR. Glede določitve nadomestila nad višino 2.900,00 EUR je predlog za izvršbo zavrnilo. Dolžnik je zoper sklep vložil obravnavani ugovor, v katerem je uveljavljal, da je obveznost prenehala, saj je upnici predložil v podpis pogodbo o služnosti, ki poteka po njeni nepremičnini (po daljnovodu). Sodišče pa je glede na dolžnikove ugovorne navedbe napačno dovolilo izvršbo tudi zaradi določitve nadomestila 2.900,00 EUR, saj je bil upničin tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen. Sam je upnici nadomestilo ponudil v višini, kot ga je določil cenilec stvarnega premoženja, v višini 367,23 EUR, vendar upnica podpisa pogodbe ni sprejela, saj je z njene strani najeti cenilec služnost ocenil na višjo vrednost.

6Sodišče prve stopnje je v svojih razlogih pravilno sledilo dolžniku, da je s tem ko je dolžnici posredoval v podpis pogodbo o služnosti za obravnavano služnost, v kateri je bilo tudi določeno nadomestilo za služnost, ki je temeljilo na cenilnem poročilu strokovnjaka ustrezne stroke (šlo je za cenitev sodnega cenilca B. B. z dne 26. 9. 2023) izpolnil svojo obveznost kot mu jo nalaga izvršilni naslov. Pritrditi je namreč razlogom sodišča prve stopnje, da je bila dolžniku po izvršilnem naslovu naložena zgolj obveznost, da upnici predloži v podpis pogodbo o služnosti, kar pa ne obsega tudi obveznosti dolžnika, da z upnico (tudi dejansko) sklene pogodbo o služnosti.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da izvršilni naslov dolžniku ne nalaga, da z upnico sklene pogodbo o ustanovitvi služnosti s točno določeno višino nadomestila za služnost in tudi pravilno pojasnilo, da je pri izdaji sklepa o izvršbi zmotno presodilo, da je bilo dolžniku v izvršilnem naslovu naloženo tudi, da je dolžan upnici predložiti v podpis pogodbo o služnosti z nadomestilom v višini 2.900,00 EUR, čeprav za to v izvršilnem naslovu ni podlage. Višje sodišče v Mariboru je namreč v izvršilnem naslovu, t.j. sodbi I Cp 226/2023 z dne 8. 8. 2023 v I.II. točki izreka razsodilo, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati nadomestilo za služnost za komunikacijska voda v višini 2.900,00 EUR, zavrne, v 21. točki obrazložitve pa to odločitev pojasnilo z razlogi, da se bosta za višino nadomestila stranki dogovorili v služnostni pogodbi.

8Neutemeljene so po povedanem pritožbene navedbe, da sodišče napačno tolmači izvršilni naslov ter naj bi bil zato utemeljen predlog za izvršbo tudi v delu, v katerem je upnica zahtevala, da sodišče prve stopnje dovoli izvršbo tudi zaradi izterjave terjatve predložitve služnostne pogodbe v sklenitev z določenim nadomestilom za služnost. Sodišče prve stopnje ni napačno ugotovilo dejanskega stanja, ki izhaja iz predloga za izvršbo - če upnica nima izvršilnega naslova za določitev nadomestila v višini 2.900,00 EUR, ga ima toliko manj za določitev nadomestila v višini 10.000,00 EUR.

9Sodišče prve stopnje je upnico v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi pravilno "napotilo" na upravni oziroma nepravdni postopek (dejansko je upnici zgolj pojasnilo pristojnost različnih državnih organov v postopkih v zvezi s služnostjo v javno korist), in sicer ne glede na to, da sedaj velja novi ZEKom-2 (nanj se je nenazadnje sklicevalo tudi Višje sodišče v Mariboru v izvršilnem naslovu). Ta v 27. členu določa sestavine pogodbe o služnosti v javno korist (obvezni sestavini sta določili o dopustnosti skupne uporabe zgrajenih zmogljivosti služnostnega upravičenca s strani le-tega ter drugih fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, in o višini denarnega nadomestila za služnost). Če lastnik nepremičnine v desetih dneh po prejemu predloga pogodbe ne pristane na njeno sklenitev, lahko služnostni upravičenec zahteva, da o ustanovitvi služnosti v skladu s 23. do 25. členom tega zakona odloči pristojni upravni organ. Iz navedenega tako izhaja, da odločanje o služnosti napeljave (telekomunikacijskega voda) v javnem interesu v primeru, da med strankami ne pride do soglasja volje glede sklenitve pogodbe o služnosti, ni sodna, ampak upravna zadeva, o kateri odloča upravni organ na podlagi pravil o razlastitvi (slednje izhaja iz IV. Poglavja ZEKom-2, ki se nanaša na razlastitev in omejitve lastninske pravice).

10Po četrtem odstavku 209. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) v zvezi z devetim odstavkom 221. člena tega zakona lahko ustrezen postopek sproži tudi upnica. V zvezi z nadomestilom za služnost pa je v prvem odstavku 217. člena ZUreP-3 določeno, da najpozneje v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi upravni organ pozove razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, naj skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Če v dveh mesecih po pozivu iz prvega odstavka tega člena ni sklenjen sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču (šesti odstavek 217. člena ZUreP-3). Skladno z devetim odstavkom 221. člena ZUreP-3, ki ureja služnost v javno korist, se namreč glede vprašanj, ki niso urejena v tem členu in če ta člen drugače ne določa, uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi.

11Pravilni so tako razlogi sodišča prve stopnje, da, tudi če upnica navedeno šteje za nesmiselno, izvršilno sodišče tako ni pristojno za določanje nadomestila, še zlasti ne, kot to uveljavlja upnica, takšnega nadomestila, ki je skladno z aktualno zakonodajo ter pravnimi načeli, ki veljajo v pravnem prometu, temveč bosta stranki zaradi ureditve svojega razmerja morali sprožiti druge ustrezne postopke.

12Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru, je posledično, ker je dolžnik z ugovorom uspel ter mu je upnica neutemeljeno povzročila ugovorne stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ), pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka.

13Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).