VSC Sklep PRp 49/2024

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku Policijske postaje Velenje z dne 13. 9. 2021 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca za vse očitane mu prekrške ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka po odločilo, da ti bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb Zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek, ter zaradi odločitve o sankcijah (1. 2. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Predlaga razveljavitev sodbe o prekršku, ponovno ovrednotenje dokazov in izdajo nove obsodilne sodbe.

3V odgovoru na pritožbo storilčev zagovornik pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki naj bi pravilno zaključilo, da je pri presoji odgovornosti za prekršek potrebno izhajati iz načela domneve nedolžnosti, zaradi česar predlaga, da se pritožba prekrškovnega organa zavrne kot neutemeljena. Pri tem tudi izraža mnenje, da je glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopek o prekršku zastaran, saj je preteklo že več kot dve leti od dneva domnevno storjenih prekrškov.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami zagovornika v odgovoru na pritožbo, da naj bi v predmetni zadevi prišlo do zastaranja pregona za prekršek, poudarja, da prvi odstavek 42. člena ZP-1 sicer res določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, vendar pa v skladu s šestim odstavkom 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vključno z dejanjem, opravljenim za potrebe vložitve obdolžilnega predloga, ter da po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, pri čemer pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje postopka o prekršku. Iz spisovnega gradiva izhajajo številna procesna dejanja tako prekrškovnega organa kot tudi kasneje sodišča po vložitvi zahteve za sodno varstvo, ki so tek relativnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 42. člena pretrgala, absolutno zastaranje pregona pa še ni nastopilo, ker od dneva storitve prekrškov (15. 6. 2021) še niso potekla štiri leta.

6V predmetni zadevi je prekrškovni organ o odgovornosti storilca za storjene prekrške odločil z odločbo o prekršku z dne 13. 9. 2021. Pred izdajo odločbe je prekrškovni organ storilcu omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Storilec je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrškov kot bistveno zatrjeval, da vozila v času, ko so bili storjeni prekrški, ni vozil on, ker se je v času storitve prekrškov nahajal na obisku pri prijatelju A. A. v Avstriji. Prekrškovni organ je kljub temu ugotovil, da je prekrške storil obdolženec, ker sta ga pri tem zaznala oba policista, ki sta nedvomno prepoznala storilca kot voznika vozila, s katerimi so bili storjeni prekrški, glede zatrjevanega bivanja v Avstriji pa se je prekrškovni organ opredelil v 7. točki obrazložitve odločbe o prekršku.

7V zahtevi za sodno varstvo je storilec vztrajal pri svojih trditvah, da se je kritičnega dne nahajal v tujini na obisku pri A. A. in v dokaz svojim navedbam predlagal zaslišanje A. A., B. B. ter svoje sestre C. C. Slednja je glede na razmerje do storilca izkoristila pravno dobroto, da ji ni potrebno pričati zoper brata, medtem ko se Č. Č. in B. B. na vabilo na zaslišanje nista odzvala, prav tako pa je bil neuspešen odrejen prisilni prevod teh prič na sodišče. Tudi storilec se kljub pravilnemu vabljenju ni odzval na zaslišanje, čeprav je bil pri tem opozorjen, da bo sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja, če se na vabilo ne bo odzval in svoje odsotnosti opravičil. Zato je sodišče prve stopnje sodbo izdalo brez zaslišanja storilca in v zvezi z zatrjevanim alibijem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da storilec zatrjevanega alibija sicer ni uspel z gotovostjo dokazati, a mu je sodišče kljub temu pritrdilo, da bi lahko bil v tujini, čeprav ni ugotovljeno, da je prebival na prijavljenem naslovu, ker od 9. 4. 2021 v Avstriji ni imel več urejenega bivališča. Taki razlogi so po mnenju pritožbenega sodišča nerazumljivi, saj iz njih ni mogoče ugotoviti, ali sodišče šteje, da se je storilec v času storitve prekrška nahajal v Avstriji, ali zgolj dopušča to možnost.

8Kot je razumeti iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je razlog za ustavitev postopka v tem, da glede na razhajanje med izpovedbami prič in zatrjevanjem storilca ni mogoče z gotovostjo, niti z dovolj veliko verjetnostjo, zaključiti, da je storilec storil očitane mu prekrške. Sodišče prve stopnje je prekrškovnemu organu očitalo, da se ni ukvarjal s tem, ali je bil storilec dejansko v tujini in ali je dejansko vozil kritičnega dne storilec, saj ga je osebno prepoznal le policist D. D., ki pa je navajal, da se strinja, da dvom o tem obstaja.

9Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi trditvami, da je izrek sodbe v nasprotju z dokazi, da so razlogi za ustavitev nerazumljivi ter da je podana kontradiktornost med vsebino izvedenih dokazov in povzetki vsebine dokaza v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so ti pritožbeni očitki utemeljeni. Prekrškovni organ utemeljeno izpostavlja, da iz zapisnika o zaslišanju priče policista D. D. (listna številka 63 do 64) izhaja, da je navedena priča po tem, ko je izpovedal, da je storilca prepoznal že ob srečanju med vožnjo pri rondoju pri Velenjki, ko jima je iz smeri Gorice - Koželjskega ulice pripeljal storilec, ki ga je prepoznal zato, ker ga pozna iz predhodnih postopkov in ker so ga ob srečanju obsvetile luči na službenem vozilu policije, ter potrdil istovetnost storilca s predočitvijo fotografije storilca, ki jo je prekrškovni organ predložil v spis, izjavil, da če ne bi bil siguren, da je prepoznal storilca, ne bi sprožil postopka o prekršku, razen če ima storilec dvojčka, ki bi mu bil identičen, se strinja, da dvom obstaja. To pa pomeni, da ne drži zapis sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve na 11. strani sodbe, da je policist D. D. navajal, da se strinja, da dvom o tem, da je dejansko kritičnega dne vozil storilec, obstaja. Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi.

10Prekrškovni organ pa utemeljeno izpostavlja tudi, da je storilca prepoznal tudi policist E. E., ki je izpovedal, da je storilca videl dvakrat, in sicer prvič, ko sta skupaj s kolegom D. D. storilca, ki se jima je pripeljal nasproti s svojim vozilom, obsvetila z lučmi na službenem vozilu, ter drugič potem, ko je vozilo zapustil pred bencinskim servisom Petrol na koncu ulice, ko je pogledal nazaj, preden je stekel v bližnji gozd oziroma med vrtove, ker pa storilca ne pozna iz prejšnjih postopkov, se je (on sam) o njegovi identiteti prepričal tako, da je vpogledal v biometrijo lastnika vozila na policijski postaji. Glede na tako vsebino izpovedbe policista E. E. se izkaže utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Enako pa velja tudi glede ugotovitve v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se prekrškovni organ ni ukvarjal s tem, ali je bil storilec dejansko v tujini in ali je kritičnega dne to vozilo dejansko vozil storilec, saj se je do tega prekrškovni organ izrecno in obširno opredelil v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe o prekršku in so tudi te ugotovitve v nasprotju s tem, kar izhaja iz odločbe o prekršku.

11Glede na navedeno, ko prekrškovni organ utemeljeno navaja, da so navedbe sodišča v sodbi in navedbe v zapisniku o zaslišanju prič nasprotujoče in ker je sodba izdana v nasprotju z vsebino izvajanih dokazov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka 155. člena ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ugotovljene kršitve glede na naravo, ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

12V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno preučiti izvedene dokaze, po potrebi dopolniti dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem prič, nato pa oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj v medsebojni povezavi ter za svoje zaključke o utemeljenosti navedb v zahtevi za sodno varstvo, oziroma pravilnosti ugotovitev prekrškovnega organa, kot izhajajo iz odločbe o prekršku, navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge, ki bodo skladni z vsebino izvedenih dokazov.