UPRS Sodba I U 1291/2022-30

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da so parc. št. 614/2 k.o. ..., parc. št. 156/1, 156/2, 156/3, 274/1, 275/1, 597/1, 597/5, 597/6, 597/11, 597/12, 599/1, 599/2, 599/3, 600, vse k.o. ..., parc. št. 850/15, 850/16, 850/17, vse k.o. ..., 2137923/2138095-tin parc. št. 1189/1 in parc. št. 4/12, obe k.o. ..., predmet vračila brez poračunanja vrednosti (1. točka izreka) in da se zahteva za doplačilo odškodnine do polne vrednosti ob času podržavljenja za bistveno manj vredne denacionalizirane parc. št. 620/17, 620/18, 620/10, vse k.o. ..., parc. št. 274/2, 275/2, 276/3, 597/8, 597/9, 156/4, vse k.o. ... in parc. št. 4/11 k.o. ..., zavrne (2. točka izreka). Odločila je tudi, da bo o stroških odločila naknadno, s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da so bile navedene nepremičnine že vrnjene tožnici v naravi. Za nepremičnine, navedene v 1. točki izreka, toženka ugotavlja, da so njihove vrednosti enake oziroma višje od vrednosti v času podržavljenja, zaradi česar so predmet vračila brez poračunanja razlike v vrednosti. Glede nepremičnin, navedenih v 2. točki izreka, pa ugotavlja, da so bile v času vračanja vredne bistveno manj, kot ob podržavljenju. Vendar sklicujoč se na sodbi I U 927/2019 in I U 1194/2019 navaja, da se je 60 dnevni rok iz 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za uveljavljanje odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti iztekel 5. 1. 1999. Gre za rok, ki je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča prekluziven materialni rok. Skladno z napotki sodišča je v ponovljenem postopku ugotovila, da tožnica odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine ni zahtevala pravočasno, tj. v tem roku. Ugotavlja še, da iz podatkov tudi ne izhaja, da naj bi do manjvrednosti prišlo šele po izteku roka iz 26. člena ZDen.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da spremembe ZDen-B niso posegle v določbo prvega odstavka 26. člena tega zakona, po katerem se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, vrne upravičencu z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Zato je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, ki je zahtevo vložil pravočasno, lahko v skladu z načelom pravne države upravičeno pričakoval, da bo upravni organ odločil v skladu s to določbo. Tožnica je tako z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo že leta 1993 pridobila pravico, da o njenem zahtevku, ki v skladu z določbo 26. člena ZDen vsebuje tudi doplačilo odškodnine v primeru bistveno zmanjšane vrednosti, odloči pristojen organ, kot tudi pričakovano pravico, ki je varovana z ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave oziroma 1. členom Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Njen zahtevek se namreč glasi na vse nepremičnine, ki jih ne bo mogoče vrniti, kar pomeni tudi na nepremičnine, ki jih ne bo mogoče vrniti z vrednostjo, kot so jo imele ob podržavljenju. Takšen zahtevek je že zakonsko določen in vsebovan v zahtevi za vračilo podržavljenega premoženja. Te zahteve zato po uveljavitvi ZDen-B ni bila dolžna postavljati ponovno. Pri tem 26. člen ZDen-B določa dolžnost organa, da določene subjekte k temu pozove, kar se v primeru tožnice ni zgodilo.

4Za tožnico je nesprejemljiva razlaga, da naj bi bil rok iz 26. člena Zden-B materialni prekluziven rok, saj ji odreka sodno varstvo pričakovane lastninske oziroma odškodninske pravice. Trdi, da taka razlaga vodi tudi v kršitev 14. člena Ustave, saj bi bil upravičenec, ki je za manj vredno nepremičnino dobil odškodnino, v boljšem položaju, kot upravičenec, ki bi jo dobil vrnjeno v naravi. Tudi iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil namen novele ZDen-B predvsem dodatno opredeliti pojem bistveno zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja, ne pa uvajati prekluzivne roke za upravičence do denacionalizacije, ki naj bi morali po mnenju toženke še enkrat postaviti zahtevo po načinu vračanja podržavljenega premoženja, ki jo nespremenjeni prvi odstavek 26. člena ZDen že sam po sebi vsebuje. Če bi bila glede tega kakršnakoli dilema, pa bi moral organ storiti vse, da se pomanjkljivost odpravi in tožnico k temu pozvati. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka trditve tožnice, da naj bi zahteva za denacionalizacijo avtomatično vsebovala tudi zahtevo za odškodnino za bistveno zmanjšano vrednost premoženja. Opozarja na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu Zden-B, materialni prekluzivni rok. Navaja, da poseben poziv toženke ni bil potreben, saj je bil javni poziv po navedenem členu objavljen v sredstvih javnega obveščanja, kar je v skladu z določbami ZUP/86.

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu.

8Tožba ni utemeljena.

9Toženka je v ponovljenem postopku odločala v izvrševanju sodb I U 927/2019 in I U 1194/2019. Z navedenima sodbama je sodišče odpravilo odločbi toženke, s katerima je odločila, da mora stranka z interesom tožnici za nepremičnine, navedene v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, plačati odškodnino do polne vrednosti bistveno manj vrednih vrnjenih nepremičnin. Odločitev je utemeljilo s tem, da tedanje toženkino stališče, da poseben zahtevek za odškodnino ni potreben, ker da naj bi ga vsebovala že zahteva za denacionalizacijo, pomeni nepravilno razlago in uporabo prava. Opozorilo je, da je toženka prezrla ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča po kateri je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, ki se je iztekel 5. 1. 1999, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Presodilo je, da toženka zaradi nepravilne uporabe predpisa relevantnega dejanskega stanja, tj. ali je tožnica pravočasno zahtevala odškodnino zaradi manjvrednosti v last in posest vrnjenih nepremičnin, ni ugotavljala oziroma ga ni ugotovila popolno.

10Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Iz starejše sodne prakse sicer izhaja stališče, po katerem ta vezanost upravnega organa ni absolutna.¹ Vendar je novejša sodna praksa od tega odstopila. Vrhovno sodišče je namreč v zadevah X Ips 94/2017, I Up 62/2021², X Ips 12/2022 in X Ips 40/2023 pojasnilo, da Upravno sodišče v okviru sprejete sodbe, v zadevi, ki jo obravnava, odloči pravnomočno tudi glede v njej vsebovanih stališč o pravilni uporabi prava. Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, izhaja tudi, da navedeno ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih.³

11Glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je tudi naslovno sodišče v ponovljenem postopku vezano na stališče glede pravilne uporabe prava, ki ga je sodišče zavzelo v zadevah I U 927/2019 in I U 1194/2019. Pri tem se je v celoti sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 188/2014, I Up 66/2002, I Up 680/2004, X Ips 179/2005 in II Ips 689/2006, ki jo je potrdilo tudi v zadevi II Ips 300/2013. Pojasnilo je, da je ZDen že pred uveljavitvijo novele B urejal vprašanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Zato je zakonodajalec ob sprejemu ZDen-B v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen novele), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen novele). Ta roka sta namesto z uveljavitvijo ZDen-B začela teči 7. 11. 1998, tj. naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998. Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta po presoji Vrhovnega sodišča materialna prekluzivna roka.

12V 24. členu ZDen-B je bilo določeno, da lahko stranke iz 60. člena zakona v zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, podajo zahtevo iz 25. in 26. člena zakona v roku enega leta od uveljavitve tega zakona. V 26. členu ZDen-B pa je bilo določeno, da je dolžan organ, ki vodi postopek, pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene trditve, da naj bi te določbe v nasprotju z Ustavo terjale, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo ponovno priglasijo zahtevo za plačilo odškodnine do polne vrednosti vrnjene nepremičnine v rokih iz 24. člena in 26. člena Zden-B. Taka razlaga niti iz zakona in niti iz prej navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izhaja. Tudi izpodbijana odločba se na tako razlago predpisa ne opira. Drži namreč, kar navaja tožnik, tj., da se prvi odstavek 26. člena ZDen že od uveljavitve tega predpisa glasi, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so tak zahtevek lahko uveljavljali že od uveljavitve zakona.

13Če so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevo za doplačilo odškodnine do polne vrednosti, ki jo je imela nepremičnina ob podržavljenju, uveljavljali že pred uveljavitvijo oziroma učinkovanjem 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999, torej ponovna zahteva ni bila potrebna. Zato tudi ni mogoče govoriti o retroaktivnem odvzemu pričakovanih pravic tistih, ki so zahtevo uveljavljali, vendar je po uveljavitvi Zden-B niso uveljavili ponovno in s tem o kršitvi utemeljenih pričakovanj do lastninske pravice oziroma odškodnine. V pravice teh vlagateljev namreč ni bilo poseženo, saj morajo organi o teh, pravočasno uveljavljenih zahtevah, odločiti. Prav tako ni mogoče govoriti o retroaktivnem posegu v pravice tistih, ki izrecne zahteve do 5. 1. 1999 sploh niso podali. Ker je niso podali namreč upravičenega pričakovanja do odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost niso imeli, saj zakon po presoji sodišča na položaj denacionalizacijskih upravičencev ne učinkuje neposredno, tj. ne da bi podali ustrezno zahtevo. Je pa novela ZDen-B časovno omejila upravičence do denacionalizacije, saj je omejila rok, do katerega je bilo treba uveljaviti zahtevo iz 26. člena ZDen.

14Ustavno sodišče je že sprejelo stališče,⁴ da je zaradi doseganja pravne varnosti dopustno, da se upravičence pri uveljavljanju pravic časovno omeji z določitvijo prekluzivnega roka. Presodilo je, da je določitev takšnih rokov ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi javnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja in tudi v interesu instituta učinkovitega pravnega varstva v celoti, pod pogojem, da tako določeni roki niso pretirano kratki, ter da sama dolžina teh rokov, kot tudi njihov prekluzivni učinek, iz zakona dovolj jasno in nedvoumno izhaja.

15Glede primernosti (trajanja) prekluzivnih rokov pa je Ustavno sodišče že večkrat odločilo, da mora zakonska ureditev prekluzivnih rokov temeljiti na razumnih razlogih in ne sme učinkovati v nasprotju s temeljnim namenom zakona, sicer lahko nujno učinkuje tako, da nekateri, ki jim je zakonodajalec hotel nuditi posebno socialno varstvo, takega varstva zaradi zamude roka ne bodo deležni kljub svoji upravičenosti. Pri tem je izrecno izpostavilo, da mora zakonodajalec pri določanju prekluzivnih rokov upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičence lahko ovirale, da pravočasno vložijo vlogo oziroma zahtevek.⁵ Po presoji Ustavnega sodišča so take okoliščine predvsem pomen rokov za osebe, ki jih bodo sprejete določbe zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko zadevale,⁶ pa tudi okoliščina, ali je bila določitev takšnega prekluzivnega roka s strani zakonodajalca za upravičence nepričakovana in nenavadna.

16Po presoji naslovnega sodišča je obravnavani rok razumen, saj je zakon veljal že od leta 1993 in so imeli tako vlagatelji zahteve za denacionalizacijo že do 5. 1. 1999 oziroma do uveljavitve ZDen-B dovolj časa, da proučijo tako predpis, kot dejansko stanje nepremičnin, tj. katere se lahko vrnejo in kakšna je njihova vrednost. S tem pa vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, katerih postopek je bil še v teku, ni bilo naloženo preveliko breme, ko so lahko zahtevo po plačilu razlike v vrednosti nepremičnin uveljavili v nadaljnjih v 60 dneh.

17V obravnavani zadevi je tako v bistvenem sporno, ali je tožnica v zahtevi za denacionalizacijo ali kadarkoli kasneje do 5. 1. 1999 uveljavila zahtevo za plačilo odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost vrnjenih nepremičnin iz 2. točke izreka.

18Toženka je v ponovljenem postopku glede nepremičnin iz 1. točke izreka preračunala vrednosti in ugotovila, da v času vračanja niso bile vredne bistveno manj, kot v času podržavljenja, tako da je zahtevo tožnice za plačilo odškodnine zavrnila tudi iz tega razloga. Tožnica teh ugotovitev za nobeno od navedenih nepremičnin v tožbi ne izpodbija.

19Zahtevo za plačilo odškodnine za bistveno manjvredne denacionalizirane nepremičnine, navedene v 2. točki izreka, pa je zavrnila, ker je ugotovila, da tožnica v materialnem prekluzivnem roku ni postavila zahtevka za plačilo odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost nepremičnin, vrnjenih v naravi. Presodila je, da tega ni storila, ker dokumentacija v zadevi ne vsebuje izrecnega zahtevka, ki bi bil vložen do 5. 1. 1999, prav tako pa ni izkazano, da naj bi do manjvrednosti prišlo šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B.

20Po presoji sodišča je za pravilno odločitev relevantno, kako vlagatelj uveljavi zahtevek iz 26. člena ZDen, tj. ali zadostuje vložena zahteva za denacionalizacijo oziroma zahteva po vračilu v naravi ali v obliki odškodnine, ali pa mora svojo zatrjevano pravico iz 26. člena ZDen uveljaviti izrecno.

21Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi.⁷ Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.⁸ Bistveno je torej, da vložnik zahteve zatrjuje, da uveljavlja določeno pravico, ki mu po predpisih pripada.

22Sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne zatrjuje, da naj bi postavila izrecen zahtevek za odškodnino, ampak trdi, da naj bi ga vsebovala že zahteva za denacionalizacijo vložena 8. 6. 1993, v kateri je zahtevala: "A/ Vrnitev vseh nepremičnin, ki so družbena lastnina v last in posest, B/ Vrnitev v last in posest tistega dela zemljišč v družbeni lastnini in v uporabi občanov, ki presegajo površino funkcionalnih zemljišč, C/ Za nepremičnine, ki so v zasebni lasti ali jih zaradi kakšnega drugega razloga ni mogoče vrniti, zahtevamo odškodnino." Taka zahteva naj bi po stališču tožnice vsebovala tudi zahtevo za odškodnino za nepremičnine, ki jih v naravi ni mogoče vrniti v taki vrednosti, kot so jo imele ob podržavljenju.

23Po prvem odstavku 62. člena ZDen zahteva iz prvega odstavka prejšnjega člena vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zahteva je torej morala vsebovati tudi obliko vrnitve. Po 16. členu ZDen so oblike vračanja vrnitev v last in posest, vrnitev lastninske pravice in vrnitev lastninskega deleža (prvi odstavek). Če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, se premoženje lahko vrne tudi le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina (drugi odstavek).

24Zahteva iz prvega odstavka 26. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju, po presoji sodišča v te oblike vračanja oziroma pravice ne sodi. Zato je ni mogoče obravnavati kot sestavni del zahteve za vrnitev v naravi in niti za sestavni del zahteve za plačilo odškodnine. Gre za poseben zahtevek, ki ga je moral vlagatelj uveljavljati izrecno in ni mogoče šteti, da je bil uveljavljen že s tem, ko je vložil zahtevo za denacionalizacijo in niti s tem, ko je za nepremičnine, katerih vračilo v naravi ni mogoče, uveljavljal, naj se vrnejo v obliki odškodnine. Odškodnina po 26. členu ZDen je namreč odškodnina, ki se izplača upravičencu (pod pogojem, da je bistveno manjvredna), če je nepremičnina vrnjena v naravi. Tudi iz tega izhaja, da gre za posebno pravico in s tem za poseben zahtevek. Nenazadnje to izhaja tudi iz dejstva, da je zavezanec za plačilo odškodnine drug, kot je zavezanec za vračilo nepremičnin v naravi. Če je torej upravičenec (pravočasno) uveljavil zahtevek za vračilo v naravi in za plačilo odškodnine za njihovo zmanjšano vrednost, je moral organ v postopek pritegniti dva zavezanca.

25Tožnica trdi še, da naj bi zahtevo uveljavila oziroma ponovila v svojih številnih vlogah, in sicer z dne 12. 11. 2007, 3. 3. 3008, 28. 5. 2010 in 5. 11. 2010. Ker gre za vloge, vložene po 5. 1. 1999, njihova vsebina niti ni bistvena, pri čemer sodišče po vpogledu v te vloge ugotavlja, da je izrecni zahtevek postavljen šele v vlogi z dne 5. 11. 2010, v kateri je na tretji strani navedeno: "Upravičenka za vse tiste nepremičnine, za katere bi se tekom predmetnega denacionalizacijskega postopka ugotovilo, da se je njihova vrednost po podržavljenju bistveno zmanjšala, uveljavlja vrnitev z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju." Nadalje tožnica trdi, da naj bi zahtevek uveljavila s tem, ko se je pred Ministrstvom za kulturo na obravnavi 22. 5. 1995 strinjala, da se postavi izvedenca glede ugotovitve današnje vrednosti nepremičnin. Vendar po presoji sodišča strinjanje s tem, da se postavi izvedenec za ugotavljanje vrednosti nepremičnin ne more nadomestiti niti trditvene podlage, še manj pa zatrjevanja, da tožnici na podlagi zatrjevanih dejstev pripada v zakonu določena pravica. Sodišče ugotavlja, da zahteva za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin ni bila postavljena niti na ustni obravnavi dne 13. 2. 2002, kot to zatrjuje tožnica, kar pa bi bilo tudi sicer po izteku prekluzivnega roka.

26Po 26. členu ZDen-B je moral organ res pozvati upravičence, da naj priglasijo zahtevke iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Četudi tega ni storil, pa to na tek materialnega prekuzivnega roka ne more vplivati. Glede na to sodišče ni ugotavljalo, ali je bil dan javni poziv vsem upravičencem in presojalo, ali bi ta zadoščal.

27Tožnik zatrjuje še kršitev 14. člena Ustave, ki naj bi bil kršen zato, ker naj bi upravičenci, ki so prejeli bistveno manj vredne nepremičnine v naravi prejeli manj kot upravičenci, katerim so se nepremičnine vrnile v obliki odškodnine. Po presoji sodišča Ustava s tem ni kršena, saj upravičenci, ki prejmejo nepremičnine v naravi niso v enakem položaju kot tisti, ki prejmejo odškodnino.

28Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

29Odločitev o stroških postopka tožnikom temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej X Ips 169/2010.
² Glej obrazložitev v točki 24.
³ Tako tudi Ustavno sodišče v 28. točki obrazložitve odločbe Up-95/16 z dne 14. 3. 2019.
⁴ Glej sklep Ustavnega sodišča Up-103/99 z dne 29. 11. 2000, Up-268/00 z dne 21. 5. 2002, U-I-273/05 z dne 15. 12. 2005 in U-I-268/07-5, Up-3215/07 z dne 13. 3. 2008.
⁵ Tako Ustavno sodišče v odločbah U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, U-I-27/02 z dne 9. 5. 2002, U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003.
⁶ Ibidem.
⁷ E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 14.
⁸ T. Sever v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 448.