VSL Sklep I Ip 820/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, z rubežem in prenosom denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do tega sodišča iz naslova vračila kupnine, dosežene s prodajo nepremičnine ID znak: del stavbe 000.

2Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je v predmetni zadevi pravočasno, pred razdelitvenim narokom, prijavil svojo terjatev. Sklep o izvršbi na dan oprave razdelitvenega naroka še ni postal pravnomočen. Pravnomočen in izvršljiv je postal 21. 9. 2023, o čemer je upnik sodišče posebej obvestil. Sodišče je vlogo upnika zavrnilo, češ da predmetna zadeva ni pristopila k vodilni zadevi do 4. 7. 2023. Pri tem se sklicuje na 171. člen ZIZ. Zoper ta sklep je upnik vložil pritožbo, o kateri pa še ni bilo odločeno. Zatrjuje kršitev 208. člena ZIZ. V postopku razdelitve kupnine sodišče torej pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi v predmetni zadevi ni upoštevalo. Po razdelitvi kupnine bo (je) ostal presežek, ki ga bo moralo sodišče nakazati dolžniku. Sodišče bo tisto, ki bo z ostankom kupnine razpolagalo, dolžno ga je nakazati dolžniku iz izvršbe. Torej je v razmerju do dolžnika iz izvršbe, v tem primeru sodišče, dolžnikov dolžnik. Čeprav ne gre za civilno razmerje, sta v tem primeru sodišče in dolžnik iz izvršbe v dolžniško upniškem razmerju. Ne gre le za tehnične formalnosti. Če sodišče ne bi samo nakazalo dolžniku ostanka kupnine, ima dolžnik zahtevek do sodišča. Upnik je z zavrnjenim predlogom hotel doseči, da bo poplačan iz ostanka kupnine, saj ima pravnomočen in izvršljiv pravni naslov. Če bi sklep sodišča obveljal, bi prišli do situacije, ko bo sodišče denar nakazalo dolžniku. Dolžnik lahko s tem denarjem prosto razpolaga. Kar pomeni, da bo denar lahko porabil (skril), preden bo upnik vložil nov predlog za izvršbo. Obstaja realna nevarnost, da ob vložitvi novega predloga za izvršbo dolžnik ne bo več imel sredstev za poplačilo. Tako bo upnik ostal brez poplačila svoje terjatve, čeprav je naredil vse, kar mu zakon dopušča. Nepoplačan pa bo ostal kljub temu, da je od prodane nepremičnine ostal presežek. To pa je nedopustno. Dejansko stanje pri VSL sodbi 1609/2023, ki jo citira sodišče, je drugačno. V danem primeru ne gre za predujem, pač pa za ostanek kupnine, do katerega je upnik upravičen kot stranka postopka. Upnik nima do ostanka predujma nobenih upravičenj, do ostanka kupnine, dosežene s prodajo v izvršbi, pa jih ima. Zato, ker ima terjatev, ki je postala sicer pravnomočna po razdelitvenem naroku, a je upnik sodišče o tem obvestil. In sodišče bi moralo poplačati upnika iz ostanka kupnine. Z uporabo 52. člena ZIZ se upnik res ne more poplačati in z uporabo tega člena ne more preprečiti, da bi sodišče, preden vrne dolžniku vrne presežek kupnine, poplačalo upnika.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5V obravnavani zadevi je upnik predlagal rubež denarne terjatve dolžnika do sodišča prve stopnje iz naslova vračila kupnine, dosežene s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku VL 11940/2021 s pristopi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je upravičen do prejetja preostanka kupnine, ki mu ga lahko nakaže računovodska služba Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni civilnopravno razmerje. Predmet tega razmerja po presoji sodišča prve stopnje ni terjatev, s katero bi bilo mogoče razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o poplačilu, le še za izključno tehnično izvršitev sklepa.

6Pritožbeno sodišče navedenega materialnopravnega izhodišča ne sprejema kot pravilnega. Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika (3. člen ZIZ). V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika (33. člen Ustave RS). To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku (208. člen ZIZ). V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja.

7Po določilu prvega odstavka 32. člena ZIZ je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna ureditev namreč upnikov ne omejuje na način, da bi lahko prisilno posegli le na stvari ali premoženjske oziroma materialne pravice, ki bi izvirale iz civilnopravnih razmerij.

8Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ne vidi ovire za dovolitev izvršbe na terjatev dolžnika do prvostopenjskega sodišča iz naslova vračila ostanka kupnine iz naslova prisilne prodaje nepremičnine in ne soglaša s stališčem, da je vračilo kupnine po izdaji sklepa o poplačilu izključno tehnična izvršitev tega sklepa. Gre za del premoženja dolžnika, na katerega upnik lahko poseže za poplačilo svoje terjatve (glej 9. poglavje ZIZ, ki ureja izvršilno sredstvo rubeža in prenosa denarne terjatve), pri čemer je lahko predmet rubeža tudi sporna terjatev (na primer VSL sklep II Ip 261/2013). Zato v konkretnem primeru tudi ni odločilno, da sklep o poplačilu v izvršilnem postopku VL 11940/2021 s pristopi še ni pravnomočen. V drugačno presojo pritožbenega sodišča ne prepriča niti v izpodbijanem sklepu citirana VSL sodba II Cp 1609/2013 z dne 9. 10. 2013, na katero pritožbeno sodišče ni vezano, saj sodna praksa v Republiki Sloveniji ni zavezujoč pravni vir.

9Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče, upoštevaje zgoraj obrazloženo, o predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ponovno odloči. Tega pritožbeno sodišče ni moglo storiti kot prvo, saj bi s tem dolžniku odvzelo možnost ugovora. Pred izdajo sklepa o predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom bo moralo sodišče prve stopnje preveriti ali ne obstajajo pogoji iz četrtega odstavka 208. člena ZIZ za poplačilo upnika iz kupnine dobljene s prodajo nepremičnine.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).