VSL Sodba PRp 343/2024

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II. in III. izreka spremeni tako, da se postopek zoper storilca za prekršek po tretjem odstavku 46.a člena Zakona o zaščiti živali ustavi in stroški postopka bremenijo proračun.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Šiška je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilcu za prekršek po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) določil globo 250,38 EUR, za prekršek po tretjem odstavku 46.a člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) v zvezi z 8. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv določil globo 200,00 EUR in mu nato izrekel enotno globo 450,38 EUR, z možnostjo plačila polovičnega zneska globe v roku 8 dni.

2Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 1082/2021 z dne 18. 3. 2024 odločilo tako, da je zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da se postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavi (I. točka izreka). V odločitvi o sankcijah je plačilni nalog spremenilo tako, da se namesto enotne globe 450,38 EUR izreče globa 200,00 EUR (II. točka izreka), sicer pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo plačilni nalog (III. točka izreka).

3Zavrnilni del sodbe s pravočasno pritožbo izpodbija storilec, iz razlogov po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Meni, da se očitani prekršek nanj ne nanaša, ker 46.a člen ZZZiv govori o odgovornosti pravnih oseb in samostojnih podjetnikov oziroma posameznikov, ki opravljajo dejavnost, kar pa sam ni, saj ne opravlja nikakršne dejavnosti, ki bi se nanašala na zaščito in varstvo živali. Sicer pa se mu očita kršitev določbe tretjega odstavka 11. člena, po katerem mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu, sam pa meni, da prostor med stanovanjem in dvigalom ni javno mesto, saj tu ni pričakovati večjega števila ljudi, prav tako pa ta prostor ni dostopen vsakomur temveč le stanovalcem in morebitnim obiskovalcem bloka. Sankcija pa se mu zdi nesorazmerna.

4Prekrškovni organ v odgovoru na pritožbo storilca predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5Pritožba je utemeljena.

6V skladu z določbo 8. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 46.a člena ZZZiv¹ odgovarja fizična oseba za prekršek, če kot skrbnik ne zagotovi fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona. Ta določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Po 4. točki 5. člena ZZZiv je javno mesto javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru (ZJRM-1), razen površin, na katerih ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi; javni kraj, kot ga opredeljuje 2. točka 2. člena ZJRM-1 pa je vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Glede na navedeno materialnopravno podlago torej v skladu z določbo 8. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 46.a člena ZZZiv fizična oseba odgovarja za prekršek, če kot skrbnik ne zagotovi fizičnega varstva psa tako, da je pes na povodcu, kadar se nahaja na javnem kraju, ki ga predstavlja vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur, razen površin, na katerih ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi.

7Iz kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov, priloženega k plačilnemu nalogu, izhaja, da se je storilec v kritičnem času nahajal na javnem kraju, hodniku stanovanjskega bloka na naslovu Ulica 10 v L., pri tem pa imel s seboj dva manjša psa, pa kot skrbnik ni zagotovil njunega fizičnega varstva s tem, da bi bila psa na povodcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz takega opisa ne izhajajo okoliščine, ki bi konkretizirale abstraktni zakonski znak prekrška "javni kraj". Kot kraj prekrška in javni kraj je prekrškovni organ sicer opredelil hodnik stanovanjskega bloka na naslovu Ulica 10 v L., kar pa samo po sebi ne omogoča zaključka, da bi šlo za javni kraj v smislu določbe 8. točke prvega odstavka 46.a člena ZZZiv, za katerega se zahteva, da gre za tak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur (hkrati pa tudi ne gre za površino, na kateri ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi). Utemeljeno storilec v pritožbi izpostavlja, da hodnik stanovanjskega bloka (vsaj praviloma) ni dostopen vsakomur, temveč le stanovalcem in morebitnim njihovim obiskovalcem. Hodnik, ki omogoča dostop do stanovanj in dvigala, predstavlja skupni del zgradbe, namenjen (le) skupni rabi etažnih lastnikov (tretji odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ ter četrti odstavek 3. in prvi odstavek 5. člena Stanovanjskega zakona; SZ-1) in tako ne gre za prostor, ki bi bil dostopen vsakomur. Je v solasti in izključni rabi etažnih lastnikov in njihovih povabljencev. Da bi šlo v konkretnem primeru kljub temu, da iz opisa izhaja, da gre za hodnik stanovanjskega bloka, za tak hodnik, ki bi bil dostopen vsakomur (npr. ker dostop vanj ne bi bil preprečen z vrati), pa iz opisa dejanskega stanja ne izhaja, pri čemer je splošno znano dejstvo, da so v L. glavni vhodi v večstanovanjske stavbe zaklenjeni. Pri tem pritožbeno sodišče ni spregledalo sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 98/2008 z dne 18. 11. 2008, v kateri je to zaključilo, da je (bilo) zadoščeno konkretizaciji javnega kraja v opisu dejanja, če je v opisu prekrška v izreku odločbe prekrškovnega organa navedeno, da so se kršitelji nedostojno vedli na javnem kraju, na naslovu Cesta na Vrh 1000. Tam je namreč upoštevalo opis prekrška v izreku odločbe v povezavi z obrazložitvijo odločbe, iz katere je izhajalo, da je prišlo do nedostojnega vedenja kršiteljev, ko je T. O., ki je iz stanovanjske hiše nesla smeti v kontejner, nahajajoč se na ulici na naslovu Cesta na Vrh 1000, srečala T. B. in nato še F. B., in zato zaključilo, da je javni kraj dovolj določno opredeljen, tako da je jasno, da so se storilci nedostojno vedli na javnem kraju v smislu določila 2. točke 2. člena ZJRM-1. V konkretnem primeru pa se storilcu očita (le), da ni zagotovil fizičnega varstva psov na hodniku stanovanjskega bloka, pri čemer iz opisa (pa tudi iz ugotovljenega dejanskega stanja) ne izhaja, da bi obstajale kakšne posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče sicer zaseben prostor opredeliti kot javni kraj v smislu določila 2. točke 2. člena ZJRM-1.

8Ker je na kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov sodišče vezano in ga ne sme dopolnjevati,² je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da opisanega dejanja, ki se očita storilcu, ni mogoče opredeliti kot prekršek po 8. točki prvega odstavka 46.a člena ZZZiv, ker iz njega ne izhajajo vsi zakonski znaki tega prekrška, je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom, ne da bi se opredeljevalo še do ostalih pritožbenih navedb, spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca tudi glede tega prekrška, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ustavilo.

9Ker je bil postopek o prekršku ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena in prvi odstavek 147. člena ZP-1).

¹ Veljavne v času storitve prekrška dne 9. 12. 2020 in izdaje plačilnega naloga dne 22. 4. 2021, sedaj pa enako določa 18. točka prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena ZZZiv.
² Na kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, ki ga vsebuje plačilni nalog, je sodišče pri obravnavi zahteve za sodno varstvo vezano. Predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in pravno vrednotenje oziroma sklepanje sodišča o obstoju ali neobstoju prekrška in ga s svojimi ugotovitvami na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka sodišče ne sme dopolnjevati, saj pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo odločbe o prekršku ne sme spremeniti v škodo kršitelja (dvanajsti odstavek 65. člena ZP-1).