11. člen ZZZiv

Namen same zakonskedoločbe je varstvo javnega interesa, ki je v tem, da se prepreči morebitne nadaljnje ugrize oziroma napade psa in s tem ogrožanje okolice. To povsem jasno izhaja iz prvega dela besedila prvega odstavka 11.a člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki "ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka." Ugriza psa (zakonski dejanski stan), zato ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, po presoji sodišča nasprotuje zgoraj opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv. Tudi z vidika varovanja javnega interesa ni videti potrebe po formalističnem razumevanju 11.a člena ZZZiv, ampak je treba predvsem ugotoviti, kakšno nevarnost (če sploh) konkreten pes glede na dano situacijo predstavlja za svojo okolico.

Fizična oseba odgovarja za prekršek, če kot skrbnik ne zagotovi fizičnega varstva psa tako, da je pes na povodcu, kadar se nahaja na javnem kraju, ki ga predstavlja vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur, razen površin, na katerih ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi. Hodnik, ki omogoča dostop do stanovanj in dvigala, predstavlja skupni del zgradbe, namenjen (le) skupni rabi etažnih lastnikov in tako ne gre za prostor, ki bi bil dostopen vsakomur. Je v solasti in izključni rabi etažnih lastnikov in njihovih povabljencev. Da bi šlo v konkretnem primeru kljub temu, da iz opisa izhaja, da gre za hodnik stanovanjskega bloka, za tak hodnik, ki bi bil dostopen vsakomur (npr. ker dostop vanj ne bi bil preprečen z vrati), pa iz opisa dejanskega stanja ne izhaja.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D. Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1.

Ugotoviti gre, da storilka psa ni nenadzorovanega pustila na cestnem zemljišču. Kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, je storilka psa spustila z verige, tako da se je prosto, povsem nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici in prišel tudi do ceste, na kateri je prišlo do usodnega trčenja. Pritrditi gre vložnici, da takšno storilkino ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena in v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv. Tretji odstavek 11. člena ZZZiv kot specialni predpis namreč določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Fizičnega varstva psa s povodcem storilka, glede na opis prekrška, ko je psa spustila z verige in se je pes sam nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici ter pritekel na cesto, ni zagotovila.

Sodišče je ugotovilo, da so bili pogoji za odvzem psa iz 43. člena ZZZiv izpolnjeni, in to za trajni odvzem in za odvzem stikov tožnice s psom, za namestitev v zavetišče in za možnost oddaje psa novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo. Uradna veterinarka je ocenila, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili ZZZiv, ker ni zagotovila oskrbe psa na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto iz policiijskega poročila ter fotografije psa, opredelil kot neprimerno z vidika oskrbe psa. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto glede na znanje uradne veterinarke iz videoposnetka dogodka, ki je ugotavljala, da gre za ščuvanje psa na soseda s strani tožnice, in zapisnika o zaslišanju priče opredelil kot prepovedano ravnanje spodbujanja napadalnosti živali do človeka.

Določbo tretjega odstavka 11. člena ZZZiv je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami tega zakona, tudi s 4. točko 4. člena, ki določa definicijo javnega mesta. Ker ni šlo za javno mesto v smislu določb ZZZiv, niso podani vsi zakonski znaki prekrška.

K poškodovanju tožničinega psa sta prispevali obe pravdni stranki, tožnica zato, ker svojega psa ni obvladala, toženec pa zato, ker svojega psa ni imel na povodcu, kar je privedlo do tega, da sta se psa spopadla, pravdni stranki pa ju nato nista mogli dovolj hitro ločiti. Obe stranki sta torej zanemarili potrebno varstvo in nadzorstvo svoje živali (drugi odstavek 158. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi odgovornosti (2/3 toženec, 1/3 tožnica) ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine škodnega dogodka, pri tem pa je večjo težo pravilno pripisalo toženčevi opustitvi. Do te škode ne bi prišlo, če bi toženec ravnal v skladu z 11. členom Zakona o zaščiti živali, s čimer bi lahko preprečil, da se je njegov pes, ki mu je pred tem ušel na cesto, zagnal v tožničinega.

Ob starosti 12 let je možno, da je mladoletni kolesar, ki ima opravljen kolesarski izpit, sam v prometu; vendar je treba presojati, ali je bil sposoben razumeti pomen in posledico svojih ravnanj v prometu oziroma ali je razumel pomen cestnoprometnih predpisov. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Ni namreč presojalo, ali je 12-letni kolesar (tožnik) lahko sokriv za nastali škodni dogodek, ker je vozil v nasprotni smeri po pločniku, po katerem je hodil tudi toženec s psom, in toženec trdi, da se ni imel kam umakniti.

Skrbnik psa, ki mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu, ni le njegov lastnik, ampak vsaka oseba, ki ima psa v posesti (npr. pelje psa na sprehod).

Opis prekrška (storilčev pes je pritekel na lokalno cesto, kar pomeni, da na javnem mestu ni bil na povodcu) ne vsebuje opisa zakonskega znaka „nevarnega“ psa, vsebuje pa vse zakonske znake prekrška po 6. točki prvega odstavka 46. a člena ZZZiv (ki določa, da se z globo od 200 do 400 EUR kaznuje posameznik, ki ne zagotovi fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona).

Ugriz oškodovanke kot posledica opustitve fizičnega varstva psa za presojo statusa psa v tem postopku ni relevanten.

Upoštevati je treba dejstvo, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZiv v tem, da živali (psi) ne ogrožajo drugih živali in ljudi.