UPRS Sodba IV U 91/2021-26

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka razveljavila tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju enotno dovoljenje), veljavno od 22. 5. 2020 do 9. 3. 2022 (I. točka izreka) in mu naložila, da mora v desetih dneh od pravnomočnosti odločbe prostovoljno zapustiti državo (II. točka izreka), ter ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo tožniku izdano enotno dovoljenje z veljavnostjo do 9. 3. 2022, vendar je toženka po uradni dolžnosti uvedla postopek njegove razveljavitve. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik zdravstveno zavarovan v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) le do 29. 6. 2020. Med postopkom je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) tudi umaknil soglasje za izdajo enotnega dovoljenja, o čemer je bil tožnik seznanjen 19. 12. 2020. Toženka je pred izdajo odločbe 16. 3. 2021 ponovno preverila podatke, vendar je bilo iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) razvidno, da stanje ni spremenjeno, tujec ni zdravstveno zavarovan in da je ZRSZ umaknil soglasje.

3Z dejstvi v postopku razveljavitve enotnega dovoljenja je toženka z dopisom z dne 13. 1. 2021 seznanila tožnika v skladu z 9., 138. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar tožnik ni podal izjave. Ob sklicevanju na tretji odstavek 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ter 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 je toženka ugotovila, da so nastopili razlogi za razveljavitev enotnega dovoljenja, saj tožnik ni zdravstveno zavarovan in v RS nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in da zaradi umika soglasja ZRSZ tožnik nima veljavnega soglasja za zaposlitev v RS.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri zatrjuje, da dopisa toženke (vročenega sicer s fikcijo) in ZRSZ ni prejel. Navaja, da sicer drži, da 29. 6. 2020 ni imel prijavljenega obveznega zavarovanja, saj delodajalec zaradi koronavirusa SARS CoV-2 ni posloval, vendar pa je tožnik 13. 1. 2021 sklenil z družbo C., d.o.o. pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer do 31. 1. 2022. Tožnik je torej v času, ko mu je bil dopis toženke vročen s fikcijo, že razpolagal s pogodbo o zaposlitvi ter s tem tudi izpolnjeval pogoje za vključitev v obvezna zdravstvena zavarovanja, tudi na dan, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Glede na navedeno je bila izpodbijana odločba izdana preuranjeno, saj je tožnik z dnem 31. 1. 2021 izpolnjeval pogoje za izdajo enotnega dovoljenja ter za prijavo v obvezna zavarovanja. Tožnik izpostavlja še osmi odstavek 38. člena ZTuj-2. Tožnik predlaga "razveljavitev" izpodbijane odločbe (sodišče šteje, da tožnik smiselno predlaga odpravo navedene odločbe, skladno s 1. alinejo prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) oz. podredno, da se po odpravi zadeva vrne v ponovno odločanje toženki. Priglaša tudi stroške postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku nesporno ugotovljeno, da tožnik ni bil zdravstveno zavarovan in v RS ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja in da mu je organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. Zaradi tega niso bili več izpolnjeni pogoji iz 33. člena v povezavi z 37. členom ZTuj-2, po katerem se tujcu, ki želi prebivati v RS iz razloga zaposlitve ali dela, izda dovoljenje za začasno prebivanje. Glede v tožbi izpostavljenega osmega odstavka 38. člena ZTuj-2 toženka pripominja, da ta člen določa dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja dela na področju raziskav, višjega in visokega šolstva, kar ni v nobeni povezavi z predmetno zadevo, zaradi česar se do teh navedb ni opredelila. Predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

6Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1, kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet spora je razveljavitev enotnega dovoljenja na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, v skladu s prvo alinejo navedenega določila se dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za razveljavitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom, v 3. alineji pa določa, da se razveljavi, če organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja.

9Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so podani pogoji za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

10Enotno dovoljenje je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Za izdajo dovoljenja morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, med katerimi je soglasje, ki ga pristojni organ izda po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2¹), tj. po ZZSDT. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, se prošnja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37.a člena ZTuj-2). Če pristojni organ naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi (1. alineja prvega odstavka 56. člena ZTuj-2). Enako ravna tudi, kadar organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja (3. alineja prvega odstavka 56. člena ZTuj-2).

11V odločbi je kot razlog za umik soglasja k izdaji enotnega dovoljenja najprej navedeno, da tožnik ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da sicer drži, da 29. 6. 2020 ni imel prijavljenega obveznega zavarovanj, vendar pa še navaja, da je imel s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas A3, ki jo je priložil tožbi (ne pa tudi v upravnem postopku), izpolnjene pogoje za ureditev zdravstvenega zavarovanja in da torej dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, zaradi navedenega pa izpodbijana odločba preuranjeno izdana.

12Sodišče ugotavlja, da naj bi bila sicer pogodba A3 sklenjena 13. 1. 2021, z začetkom zaposlitve 1. 2. 2021, veljala pa naj bi do 31. 1. 2022 (kot razvidno iz pogodbe A3). Sodišče ugotavlja, da bi sicer navedena pogodba lahko bila podlaga za zdravstveno zavarovanje tožnika (pri čemer pa še očitno podatki iz nje v času izdaje odločbe niso bili predloženi ustreznim organom v evidenco, saj je organ na dan izdaje izpodbijane odločbe, ko je še enkrat preveril evidenco ZZZS, ugotovil, da je stanje nespremenjeno, da torej tožnik ni zdravstveno zavarovan; toženka namreč negativnih dejstev, torej, da podatki iz navedene pogodbe niso bili vneseni v evidenco, ne more izkazati, saj v evidenco niso bili vpisani; le s sporočitvijo teh podatkov ustreznemu organu (in z nadaljnjim vpisom v evidenco) bi namreč dejansko zavarovanje za tožnika veljalo; tožnik pa drugačnega stanja, da naj bi se ti podatki iz navedene pogodbe A3 nahajali v evidenci ZZZS, tudi sicer ni izkazal (niti ni zatrjeval, da bi bili ti podatki sporočeni oz. da bi prišlo do nepravilnosti pri vnosu podatkov v evidenco), že zato navedenemu ugovoru tožnika sodišče ne more slediti).

13Sodišče pa še opozarja, da bi moral tožnik navedeno, ob tem, da je bil skladno z 9., 138. in 146. členom ZUP s strani organa pozvan k izjavi glede njegovega neobstoječega zdravstvenega zavarovanja po 29. 6. 2020, uveljavljati že v upravnem postopku, česar ni storil (niti ni uveljavljal morebitnih nepravilnosti delodajalca v zvezi s prijavo podatkov iz pogodbe A3 v evidenco ZZZS), zato so njegove tožbene navedbe v zvezi s tem in dokaz A3 v upravnem sporu prekludirane.

14Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je sklenil pogodbo A3 13. 1. 2021, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako ne prereka, da mu je bil dopis toženke s pozivom za izjavo glede njegovega zdravstvenega zavarovanja vročen s fikcijo. Sicer zatrjuje, da tega pisanja ni prejel, kar pa je logično, glede na postopek vročanja s fikcijo pri neuporabnem hišnem predalčniku po četrtem odstavku 87. členom ZUP, kot je bilo v tožnikovem primeru (česar vsega tožnik ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Kadar se vroča poštna pošiljka, ko je hišni predalčnik neuporaben, kot je bilo v tožnikovem primeru, se skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP šteje, da če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, vročevalec pa v primeru neuporabnega hišnega predalčnika naslovnika vrne pošiljko pošiljatelju (in je torej tožnik dejansko ni prejel po preteku roka, vendar je bila vročitev opravljena s fikcijo po 87. členu ZUP). Glede na navedeno tožnik torej ni izkazal, da ni brez svoje krivde navedenih dejstev in dokaza A3 uveljavljal že v upravnem postopku in je zato s temi dejstvi in dokazi v upravnem sporu prekludiran ter jih sodišče skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati.

15V tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 so urejeni pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje, med katerimi je tudi ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju RS. To pomeni, da je pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tudi urejeno zavarovanje na območju RS. Če pristojni organ naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZTuj-2). Toženka je v obrazložitvi ugotovila, da je bil tožnik nazadnje zavarovan v RS 29. 6. 2020, česar tožnik ni uspel izpodbiti. To pomeni, da je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.

16Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja tudi umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, ker nima tožnik urejenega zdravstvenega zavarovanja v RS, zaradi česar tožnik nima veljavnega soglasja za zaposlitev v RS. Ker tožnik ni prerekal dejstva, da je bilo umaknjeno soglasje ZRSZ, se tudi to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznano. To pomeni, da je podan tudi razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.

17Tožnik je sicer prerekal, da ni bil obveščen o umiku soglasja ZRSZ (četudi naj bi mu ta poslal obvestilo o tem) in se o tem ni mogel izjaviti, vendar je to po presoji sodišča nebistveno za odločitev v tej zadevi, saj za zavrnitev dovoljenja za prebivanje zadostuje že obstoj enega od razlogov iz prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki so alternativno določeni v štirih alinejah, torej tudi pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 glede neurejenega zavarovanja.

18Tožnik se je sicer skliceval še na osmi odstavek 38. člena ZTuj-2, vendar sodišče pripominja, da ta člen ureja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja dela na področju raziskav, višjega in visokega šolstva, kar ni pravnorelevantno v konkretni zadevi, saj je bil tožnik zaposlen zaradi opravljanja zidarskih del.

19Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zaradi česar jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

20Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Glasi se: "Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. - 7., 9. - 11. ali 12. alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja."