VSL Sklep III Cp 1044/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka tako spremeni, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, odločitev v II. točki izreka pa se razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna stroške pritožbenega postopka v višini 153 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877, s sklicem na številko 00 80037 0147316 (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 389/2024), v roku 15 dni od dneva prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 5.951,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka), pravdne stroške v višini 3.596,43 EUR pa je dolžan povrniti v korist proračuna RS na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter postopek z odmero stroškov ustavi. Podrejeno predlaga zavrnitev toženkinega zahtevka za povrnitev stroškov.

Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, ničesar pa ni reklo o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje. To po mnenju pritožnika pomeni, da jih je zavrnilo. V nasprotnem primeru bi morala toženka predlagati izdajo dopolnilnega sklepa, česar ni storila. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari.

Sklepa ni mogoče preizkusiti, saj se sklicuje na stroškovnik, ki ni priložen. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev je napačna, ker je napačno odločeno o temelju, saj je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, zaradi česar je tudi stroškovna odločitev nepravilna.

Za tožnika predstavljajo stroški nesorazmerno breme. S takšno odločitvijo mu sodišče krši pravico do pravnega sredstva in prekomerno posega v pravico do zasebne lastnine. S tem se kršitve zaradi izbrisa nadaljujejo, tokrat zaradi ravnanja sodišča. Tožnik je prejemnik denarne socialne pomoči in upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Zato je naložitev povrnitve stroškov postopka izrazito prekomerna. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je septembra 2016 v zadevi Cindrić in Beslić proti Hrvaški ugotovilo kršitev pravic do zasebne lastnine in do dostopa do sodišča, če mora stranka, ki izgubi spor proti državi, tej plačati stroške postopka. V primeru, ko je tožba proti državi razumna, ko je državo zastopalo državno odvetništvo, stroški pa so odmerjeni po Odvetniški tarifi, pri čemer se državni odvetniki financirajo iz proračuna in niso v enakem položaju kot zasebniki, ter ob upoštevanju individualnega finančnega položaja pritožnikov (ko plačilo pravdnih stroškov glede na njihovo stanje ni zanemarljivo), naložitev plačila pravdnih stroškov pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine in pravice do dostopa do sodišča. Obravnavani primer je s to zadevo povsem primerljiv. Za težko pravno vprašanje se je izkazalo vprašanje, ali je zahtevek za povračilo škode zastaran. Sodišče prve stopnje je menilo, da ni zastaran, medtem ko je sodišče druge stopnje presodilo drugače. Odmerjeni znesek pravdnih stroškov 9.547,68 EUR nedvomno predstavlja nesorazmerno breme za tožnika in njegovo finančno stanje. Tožnik, ki je zaradi kršitve pravic z izbrisom sina utrpel katastrofalno škodo, ima sedaj stroške, ker je od države želel izterjati odškodnino za povzročeno škodo, in je iz tožnika postal dolžnik.

Odločitev glede povrnitve stroškov, založenih iz sredstev brezplačne pravne pomoči (Bpp), je tudi sicer napačna, ker je bil tožnik plačila stroškov oproščen. Za regres ni pogojev, saj v tej fazi tožnik niti z delom zahtevka ni uspel (48. člen ZBPP). V nobenem primeru se od upravičenca do Bpp ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom III P 2693/2015 s 14. 11. 2022 delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 19.000 EUR, glede stroškov postopka pa je sklenilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, ter odločilo, da ji je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 306 EUR.

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 5.951,25 EUR ter plačati 3.596,43 EUR v korist proračuna RS zaradi vračila stroškov po odločbi Bpp 1473/2016.

7Pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo o že razsojeni stvari, s čimer je zagrešilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Tožnik zmotno trdi, da odločitev sodišča druge stopnje, ki je odločilo zgolj o stroških pritožbenega postopka, logično pomeni, da je toženkine pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje zavrnilo. Iz odločbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da ob izdaji sodbe o stroških postopka še ni odločalo. To je prvič storilo z izpodbijanim sklepom, zato ti stroški do sedaj še niso bili predmet presoje pritožbenega sodišča.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker mu ni priložen stroškovnik, saj ima tožnik možnost vpogleda v spis in se s stroškovnikom toženke seznaniti. Zato sodišče ni zagrešilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pravnomočno odločeno s sodbo VSL II Cp 867/2023, pritožnik ne more več uspeti z izpodbijanjem temelja tožbenega zahtevka.

9Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim očitkom, da je položaj tožnika primerljiv s položajem pritožnikov v zadevi ESČP 72152/13 Cindrić in Beslić proti Hrvaški. ESČP je v tem primeru razsodilo, da naložitev plačila stroškov stranki predstavlja zanjo nesorazmerno breme takrat, ko stranka spor proti državi izgubi, vendar tožba, ki ji ni bilo ugodeno, ni bila neosnovana ali nerazumna. To velja, kadar toženo državo zastopa državno odvetništvo, ki je financirano s strani države, medtem ko so stroški odmerjeni po tarifi, ki velja za odvetnike, pri čemer je potrebno upoštevati tudi finančno situacijo stranke, ki bi jo plačilo stroškov državi še poslabšalo. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), čeprav iz registra stalnega prebivalstva ni bil izbrisan, temveč je bil izbrisan njegov sin. Sodišče prve stopnje mu je odškodnino prisodilo, pritožbeno sodišče pa je presodilo, da zanj ni mogoče uporabiti določil ZPŠOIRSP, medtem ko je odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena Ustave RS zastaral. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodna praksa v podobnih primerih še ni izoblikovana. Ker tožnikov tožbeni zahtevek proti državi vsaj na podlagi 26. člena Ustave RS ni bil očitno nerazumen, bi ob upoštevanju njegovega individualnega finančnega stanja plačilo stroškov postopka toženki, kot jih je odmerilo sodišče (5.951,25 EUR), zanj predstavljalo nesorazmerno breme¹. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep glede povračila pravdnih stroškov toženke (I. točka izreka) spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Drugačna odločitev bi lahko pomenila kršitev po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (nesorazmerna omejitev pravice dostopa do sodišča, ki jo hkrati zagotavlja tudi 23. člen Ustave RS). Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se skladno z 8. členom Ustave RS v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno, zato jih morajo sodišča ob uporabi (domačega) prava upoštevati.

10Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da niso podani pogoji za naložitev povračila stroškov, ki so bili za tožnika založeni iz sredstev brezplačne pravne pomoči za izvedence in tolmača (II. točka izreka sklepa). V skladu z določilom tretjega odstavka 48. člena ZBPP se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dobil. Ker tožnik v postopku z odškodninskim zahtevkom ni uspel, ni podlage za odločitev, s katero mu je sodišče naložilo povrnitev založenih stroškov iz naslova prejete brezplačne pomoči. Da bi se tožnikov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka toliko izboljšal, da glede na trenutni materialni položaj do te pomoči ne bi bil več upravičen in bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, v postopku ni bilo izkazano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep, s katerim je sodišče tožniku naložilo vračilo stroškov v korist proračuna Republike Slovenije, razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

11Tožniku, ki je s pritožbo uspel, so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 250 točk (50% iz tar. številke 19, kot to določa 2. točka tar. št. 22 Odvetniške tarife, torej 50 % od 500 točk) ter materialni izdatki v višini 5 točk, skupno 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 153 EUR. Nagrade za končno poročilo stranki pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Pri odločanju o povrnitvi pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 389/2024 (C21) dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep o stroških in za izvajanje pomoči določena odvetnica A. A. Toženka je znesek 153 EUR dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877, s sklicem na številko 00 80037 0147316 (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 389/2024). Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu OZ.

¹ Primerjaj odločbo VSL II Cp 491/2023