VSL Sodba II Cpg 286/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati 3.669,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.596,16 EUR od dne 25. 12. 2022 dalje do plačila in od 1.073,60 EUR od dne 25. 12. 2022 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti njene stroške v znesku 447,98 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka in pritožbenih stroškov tožene stranke v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje odredi ponovno odločanje v zadevi, v vsakem primeru pa naloži tožeči stranki v povračilo tudi stroške predmetne pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila izvedbo programske rešitve produkcijskega planiranja, ki omogoča uvoz novih delovnih nalogov v planiranje in izračun datumov na podlagi izmen. Tožeča stranka je izpolnila svoje pogodbene obveznosti, vendar glede na specifike razmer pri toženi stranki lahko tožena stranka predmetni program uporablja tako, da sproti ročno ureja razvrščanje vrstic na pravo mesto. Vzrok za to, da izdelana programska rešitev ne deluje na način, kot je želela tožena stranka, je v tem, da tožena stranka ni imela urejenega šifranta in ni znala povedati, kje bi se ga lahko našlo. Tekom izvajanja pogodbe je tožeča stranka toženo stranko opozorila, da je treba za uspešno izvedbo del imeti urejene šifrante, in ji pojasnila posledice neurejenih šifrantov, in sicer da bo brez urejenih šifrantov tožena stranka morala sproti ročno urejati razvrščanje vrstic na pravo mesto. Tožeča stranka je za opravljene storitve toženi stranki izdala štiri račune, od teh je tožena stranka plačala dva računa, ni pa plačala računa št. ... v višini 2.596,16 EUR z dne 12. 12. 2022, ki je zapadel dne 24. 12. 2022, in računa št. ... v višini 1.073,60 EUR z dne 16. 12. 2022, ki je zapadel dne 24. 12. 2022. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima pogodba o izvedbi programske rešitve produkcijskega planiranja pravno naravo podjemne pogodbe, ki je opredeljena v 619. členu Obligacijskega zakonika. Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika. Za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo storitveno obveznost, ni pomembna značilnost njegovega delovanja (večja ali manjša skrbnost pri opravljanju del), temveč so pomembne samo lastnosti končnega rezultata njegovega delovanja. Čeprav je podjemnikova obveznost obligacija rezultata, pa podjemnik ni vedno odgovoren za to, da končni interes naročnika ni uresničen. Podjemnik ne odgovarja za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev, če vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Podjemnik ni odgovoren za nepravilno izpolnitev, če so vzrok očitanih napak okoliščine, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti, pri čemer pojem okoliščina obsega tako ravnanja tretjih oseb kot tudi naročnikova ravnanja. Za razbremenitev podjemnikove odgovornosti ne zadošča, da vzrok za napako izvira iz naročnikove sfere, temveč mora biti ta vzrok tudi takšen, da ga podjemnik ni mogel predvideti oziroma ga obvladati. Ta vzrok lahko podjemnik obvlada v vseh primerih, ko ga lahko prepreči s pravilno izpolnitvijo svoje pojasnilne obveznosti. Podjemnikova pojasnilna obveznost obsega obveznost opozoriti naročnika na vse okoliščine v zvezi z opravljanjem posla, ki lahko vplivajo na uspešno uresničitev naročnikovih interesov, in mu pojasniti, kakšen vpliv imajo lahko te okoliščine za uresničitev njegovih interesov. Podjemnik ne odgovarja za to, da z rezultatom njegove storitve ni uresničen končni interes naročnika, če vzrok za neuresničitev končnega interesa naročnika izvira iz naročnikove sfere, podjemnik pa je pravilno izpolnil svojo pojasnilno obveznost.¹

8Zgoraj navedena materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi. Ugotovilo je, da s končnim rezultatom tožničine storitve sicer ni bil uresničen končni interes tožene stranke, ker lahko tožena stranka izdelano programsko rešitev uporablja samo tako, da sproti ročno ureja razvrščanje vrstic na pravo mesto. Vendar pa je presodilo, da je tožeča stranka izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ker je vzrok za neuresničitev končnega interesa tožene stranke izviral iz sfere tožene stranke, pri čemer je tožeča stranka tudi izpolnila svojo pojasnilno obveznost, saj je toženo stranko opozorila, da je treba za uspešno izvedbo del imeti urejene šifrante, in ji pojasnila, kakšen vpliv ima neurejenost šifrantov na način uporabe izdelane programske rešitve. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje naravo s strani tožeče stranke prevzete obveznosti napačno ocenilo kot obligacijo prizadevanja, torej ni utemeljen.

9V sporih majhne vrednosti z izjemo nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izpolnila svoje pogodbene obveznosti in izdelala naročeno programsko rešitev, da se neuresničitev končnega interesa tožene stranke z izdelano programsko rešitvijo kaže v tem, da mora tožena stranka sproti ročno urejati razvrščanje vrstic na pravo mesto, da je vzrok za navedeno težavo dejstvo, da tožena stranka ni imela urejenih šifrantov, in da je tožeča stranka toženo stranko opozorila na pomen in posledice neurejenih šifrantov za uresničitev končnega interesa tožene stranke. V sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka graja dokazno oceno predložene elektronske korespondence, niso upoštevne.

10Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem strank in predlaganih prič A. A. in B. B., ki naj bi potrdili resničnost toženkinih navedb, da je vseskozi izpolnjevala vse svoje obveznosti in zagotavljala tožeči stranki vse potrebne informacije, tožeča stranka pa kljub temu prevzetega projekta ni nikoli dokončno realizirala in usposobila. Dokaz z zaslišanjem strank (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke C. C.) je tožena stranka predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka zgolj pavšalno zanikala obstoj terjatve, kar je zadoščalo za obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi, ni pa zadoščalo za substanciranje dokaznega predloga za zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje pa ni bilo dolžno zaslišati niti predlaganih prič A. A. in B. B. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi. Kako natančno mora tožena stranka prerekati navedbe tožeče stranke oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke. Breme konkretiziranja ugovornih navedb tožene stranke je odvisno od konkretiziranosti navedb tožeče stranke. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi navedla, da je bil eden od osnovnih problemov pri razvoju rešitve, da tožena stranka ni vedela, kje hrani nekatere ključne podatke za uporabo rešitve (manjkajoči šifranti), ter da je bila rešitev razvita do točke, kjer je na primerih, ki jih je tožena stranka poslala za namene razvoja, pravilno izračunala datume, težave pa so se pojavljale pri posodobljenih podatkih, ki so vsebovali primere, ki jih osnove niso pokrivale, predvsem zaradi manjka in napačnega zapisa podatka v šifrantu podatkov, pri čemer je upravljanje s šifranti v celoti odgovornost naročnika. Ob tako konkretiziranih navedbah tožeče stranke so se nasprotne navedbe tožene stranke, da je izdelan program ostal neuporaben kljub posredovanju vseh zahtevanih podatkov s strani tožene stranke tožeči stranki, izkazale za preveč pavšalne,² izvajanje dokazov pa ni namenjeno dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič A. A. in B. B. zavrnilo, je zato pravilna.

11Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT) in administrativne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 229,50 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade za posvet s stranko in pregled spisa, ker ne gre za samostojni storitvi, ampak sta ti dve storitvi že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe.

¹ N. Plavšak v Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 726, 727, 833, 835, 836, 837.
² Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno prerekala navedb tožeče stranke, da so se težave pri delovanju izdelane programske rešitve pojavljale zaradi manjkajočih in neurejenih šifrantov, šele v pritožbi pa trdi, da so bili zapleti s šifranti kasneje odpravljeni (pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje o razlogih za nedostavo delujoče programske rešitve zaključilo zgolj na podlagi dveh kasneje odpravljenih zapletov tekom izvrševanja pogodbenih obveznosti). Te pritožbene navedbe, ki predstavlja pritožbeno novoto in uveljavljanje v sporih majhne vrednosti nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne more upoštevati.