UPRS Sklep III U 48/2020-21

Tožba se zavrže.

1Uradniški svet, Posebna natečajna komisija (v nadaljevanju: PNK, komisija ali toženka) je z izpodbijanim sklepom, št. 01300-61/2019/33 z dne 21. 1. 2020, sklenila, da tožnica izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primerna za položaj načelnice Upravne enote Koper (v nadaljevanju: UE Koper).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izdanega na podlagi četrtega odstavka 60. člena in prvega odstavka 64. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU), je toženka ugotovila, da tožnica izpolnjuje vse natečajne pogoje za položaj načelnice UE Koper, nakar je še ocenila, ali je tožnica glede na svojo strokovno usposobljenost primerna za ta položaj. Pri tem je v okviru sklopa izkušenj in menedžerskih sposobnosti po elementu "obseg in kakovost delovnih in vodstvenih izkušenj ter sposobnost vodenja in upravljanja" tožnico ocenila kot neustrezno, po elementu "vrednost vizije razvoja organizacijske enote ali organa" pa jo je ocenila kot ustrezno. V drugem sklopu strokovna znanja je toženka tožnico po elementu "poznavanje področja dela ter razumevanje poslanstva in vloge organizacijske enote ali organa v sistemu" in tudi po elementu "poznavanje načrtovanja in rabe virov" ocenila kot ustrezno. Glede na oceno neustrezno pri prvem elementu v okviru prvega sklopa je toženka tožnico soglasno ocenila kot neprimerno za položaj načelnice UE Koper.

3Tožnica je zoper navedeni sklep vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi, toženki pa naloži, da pred novo, pravilno sestavljeno komisijo glede na izdana potrdila ponovno preveri tožničino ustreznost izključno v sklopu obsega in kakovosti delovnih izkušenj ter jo na tej podlagi pravilno oceni, oziroma izda ustrezen sklep brez dodatnega osebnega preverjanja.

4V tožbi je tožnica uvodoma navedla, da razpis še ni zaključen in da načelnik UE Koper ni imenovan. Pojasnila je, da se pritožuje zaradi nepravilnosti v postopku in iz razloga, ker je toženka ugotovila, da tožnica po strokovni usposobljenosti ni primerna za položaj. Omenila je, da sestava posebne natečajne komisije ni bila objavljena na spletnih straneh ministrstva. Vabilo na razgovor je prejela na elektronski naslov, čeprav za takšno obveščanje ni dala privolitve. Tri dni pred razgovorom je na elektronski naslov prejela obvestilo o spremembi člana komisije, nova sestava komisije je bila v nasprotju s predpisi. Meni, da predloženo potrdilo o delovnih izkušnjah ustreza zahtevanim pogojem iz Standardov strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi z dne 9. 2. 2013 (v nadaljevanju: Standardi). Toženki je očitala, da je nepravilno uporabila materialno pravo, priloge in dokazila s tem, ko je tožnico po elementu obseg in kakovost delovnih in vodstvenih izkušenj ter sposobnosti vodenja in upravljanja ocenila kot neustrezno. Toženka ji je na razgovoru podala napačno ustno pojasnilo o izpolnjevanju tega sklopa strokovne usposobljenosti. Če bi jo na razgovoru opozorila, da izkušnje niso zadostne, bi tožnica dobila možnost, da jih dodatno argumentira. Po mnenju tožnice ima odločitev PNK vse znake osebne diskvalifikacije, vsebuje postopkovne kršitve, gre za očitno diskriminacijo in neenako obravnavo ter napačno tolmačenje 13. točke 6. člena ZJU in mnenja Ministrstva za javno upravo 007-1612/2007-1, ki opredeljuje razlago delovnih izkušenj. Toženka je tudi pomanjkljivo in napačno obrazložila izdani sklep. Upoštevala ni tožničinih vodstvenih izkušenj, ki jih je pridobila z vrsto let opravljanja vodstvenih del v zasebnem sektorju, ter se do tega ni opredelila. Tožnica je v tožbi še izpostavila, da sklep o primernosti velja eno leto od izdaje in ji daje možnost, da brez ponovnega politično diktiranega postopka izbire sodeluje na natečajih toženke.

5Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve in podala odgovor na tožbo, v katerem je predlagala, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Obrazloženo je prerekala tožbene očitke o postopkovnih kršitvah. Poudarila je tudi, da je presojo strokovne usposobljenosti tožnice opravila skladno s Standardi, svojo odločitev pa ustrezno utemeljila. V okviru svoje diskrecijske pravice je presodila, da tožnica ni dokazala, da bi v dosedanji karieri pridobila tri leta vodstvenih izkušenj vsaj podobnega obsega, kot je vodenje organa, za katerega je kandidirala. Toženka ob tem še dodatno pojasnjuje razloge za takšno presojo.

6V vlogi z dne 14. 9. 2020 je toženka sodišču sporočila, da se minister, pristojen za javno upravo, ki skladno z 82. členom ZJU imenuje načelnika upravne enote, ni odločil za izbiro kandidata, ki je izpolnjeval pogoje za razpisani položaj in je bil tudi primeren. Posledično je prišlo do ponovitve posebnega javnega natečaja za položaj načelnika UE Koper. Na nov razpis se je prijavila tudi tožnica. Zato ta po mnenju toženke nima več pravnega interesa za predmetno tožbo, ki naj jo tako sodišče zavrže, podredno pa zavrne.

7Tožnica je v vlogi z dne 23. 9. 2020 navedla, da bi umaknila tožbeni zahtevek le v primeru, da bi bila izbrana na razpisu in da v tem primeru ne bi več obstajal njen pravni interes za ta upravni spor. Dokler pa postopki potekajo in je nanje možno kandidirati, to ne pomeni kakršnekoli spremembe njenega pravnega položaja ali interesa glede na dejansko stanje v tožbi. Pojasnila je še, da je PNK v zadnjem razpisu, objavljenem 22. 6. 2020, ni povabila na razgovor. Ponovno ji je poslala sklep, da glede na strokovno usposobljenost ni primerna za načelnico UE Koper. Tožnica želi predvsem, da se sodišče izreče, kakšen je obseg oziroma domet diskrecijske pravice PNK, oziroma ali predloženo potrdilo o delovnih izkušnjah ustreza zahtevanim pogojem iz Standardov. Želi namreč dokazati, da toženka deluje na podlagi predhodno danih navodil v smeri, da kandidata, ki bi ga minister verjetno izbral, sploh ne uvrsti v nadaljnji izbor. Z ustrezno sodno odločbo je treba prekiniti takšno kadrovanje v javni upravi. Skrajno neobičajno je, da v toliko poskusih načelnik UE Koper še ni izbran. Tudi če sama nikoli ne bo izbrana, naj bodo v nadalje postopki vodeni tako, da se uresniči funkcija PNK, ki je v tem, da se ministru v izbor pošljejo najbolj kompetentni kandidati, ne glede na politično lobiranje.

8V vlogi z dne 12. 10. 2020 je toženka navedla, da si tožnica v postopku, ki se je zaključil z neizbiro kandidata, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pojasnila je, da se je tožnica prijavila tudi na nov razpis, PNK pa je 25. 8. 2020 ponovno odločila, da ni primerna za položaj načelnice UE Koper, in ji o tem izdala pisni sklep. Da bi to odločitev tožnica izpodbijala s tožbo, iz spisovne dokumentacije ne izhaja. Toženka zato vztraja pri predlogu, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa zavrne.

9V nadaljevanju postopka je sodišče s pozivom z dne 29. 1. 2024 tožnico pozvalo, da v roku 15 dni pojasni, ali izpodbija sklep PNK z dne 21. 1. 2020 v celoti, dalje, ali predlaga razveljavitev tega sklepa ali njegovo odpravo ali pa ugotovitev njegove nezakonitosti, ter da pojasni tudi, v katere njene pravice ali pravne koristi posega izpodbijani sklep oziroma kakšen je njen pravni interes za uveljavljano sodno varstvo v tem upravnem sporu.

10Tožnica je v vlogi z dne 1. 2. 2024 odgovorila, da predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma ugotovi njegovo nezakonitost ter toženki naloži, da pred novo, pravilno sestavljeno komisijo ponovno preveri tožničino ustreznost izključno v sklopu obsega in kakovosti delovnih izkušenj glede na izdana potrdila ter jo na podlagi predloženih potrdil še enkrat, tokrat pravilno oceni, oziroma izda ustrezen sklep brez dodatnega osebnega preverjanja. Navedla je, da izpodbijani sklep neposredno posega v njene pravice in temeljne svoboščine iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, po katerem je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, ter da izkazuje svoj pravni interes z zahtevanim sodnim varstvom, saj si bo, kolikor bo tožbi ugodeno, izboljšala pravni in ne morebiti zgolj dejanski položaj.

11V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1C).

12Sodišče je tožbo zavrglo iz sledečih razlogov:

13Tožnica izpodbija sklep, izdan v postopku posebnega javnega natečaja za položaj načelnika UE Koper. Po četrtem odstavku 60. člena ZJU javni natečaj za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet. ZJU v prvem odstavku 64. člena določa, da natečajna komisija iz četrtega odstavka 60. člena ZJU ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Natečajna komisija izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep. Natečajna komisija seznam kandidatov, ki so po njeni oceni glede na strokovno usposobljenost primerni za položaj, predloži funkcionarju, ki mu je uradnik na položaju odgovoren. Med temi kandidati funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši. Funkcionarju odločitve iz tega odstavka ni treba posebej obrazložiti; o izbiri se ne izda sklep, temveč se izbranega in neizbrane kandidate le obvesti. V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZJU lahko funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, če oceni, da noben izmed kandidatov s predloženega seznama ni primeren, zahteva od uradniškega sveta, da postopek ponovi, ali pa sam imenuje natečajno komisijo, ki izvede postopek. Po tretjem odstavku 64. člena ZJU velja odločitev posebne natečajne komisije o primernosti kandidata za položaj eno leto po izdaji posebnega sklepa. V tem času lahko funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, predlaga imenovanje takega kandidata na položaj brez izvedbe javnega natečaja. Kot določa šesti odstavek 65. člena ZJU, zoper sklep posebne natečajne komisije iz četrtega odstavka 60. člena ZJU ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Neizbrani kandidat lahko vloži tožbo v upravnem sporu iz razlogov, navedenih v 1. točki (če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev), 2. točki (če izpolnjuje natečajne pogoje, pa mu ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku) in 4. točki (če je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka) prvega odstavka 65. člena ZJU, poleg tega pa tudi, če je natečajna komisija ugotovila, da po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je.

14Iz povzetih zakonskih določb izhaja, da zoper funkcionarjevo izbiro upravni spor ni predviden, upravni spor zoper sklep PNK o (ne)uvrstitvi na seznam primernih kandidatov pa je edino sodno varstvo, ki ga ima kandidat v postopku javnega natečaja za položaj iz četrtega odstavka 6o. člena ZJU (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 335/2016 z dne 5. 1. 2017 in sklep Upravnega sodišča I U 495/2023 z dne 20. 6. 2023). Za zavarovanje svojega pravnega položaja v primeru neuvrstitve na seznam primernih kandidatov lahko tožnik predlaga še izdajo začasne odredbe (32. člen ZUS-1) s predlogom za zadržanje nadaljnje izvedbe posebnega natečajnega postopka do odločitve o utemeljenosti tožbe. Tožnica izdaje začasne odredbe ni predlagala.

15Za vsebinsko odločanje o vsaki tožbi v upravnem sporu morajo biti izpolnjene z zakonom predpisane procesne predpostavke. ZUS-1 te predpostavke določa v prvem odstavku 36. člena. Na njihov obstoj mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev s tožbo uveljavljani zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi tožbe, kot tudi ves čas teka upravnega spora.

16Sodišče ugotavlja, da tožnica, ki (tudi glede na njeno zadnjo vlogo z dne 1. 2. 2024) sklep PNK z dne 21. 1. 2020 izpodbija v celoti, ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje tega sklepa v delu izreka, v katerem se ugotavlja, da izpolnjuje natečajne pogoje. V tem delu izreka sklepa je toženka odločila v prid tožnice, ki si zato z odpravo tega dela izreka sklepa in vračanjem zadeve v tem delu v ponovni postopek ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. Enako velja tudi za predlagano ugotovitev nezakonitosti tega dela sklepa. Ugotovitev nezakonitosti sklepa v delu, ki je v korist tožnice, ne bi izboljšala njenega pravnega položaja.

17Sodišče dalje ugotavlja, da je tožnica ob vložitvi tožbe izkazovala pravni interes za razveljavitev oziroma, pravilno, za odpravo izpodbijanega sklepa v delu izreka, v katerem je toženka ugotovila, da glede na svojo strokovno usposobljenost ni primerna za položaj načelnice UE Koper. Če bi se namreč tedaj odpravilo sklep v tem delu, bi v ponovnem postopku morebiti lahko dosegla drugačno odločitev toženke o tožničini strokovni usposobljenosti in s tem uvrstitev v izbirni postopek pred funkcionarjem. Tožnica bi si torej v tem primeru lahko izboljšala svoj pravni položaj.

18Vendar pa je z zaključkom postopka posebnega javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, prenehal pravni interes tožnice za odpravo tega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek (prim. sklep tega sodišča I U 991/2012 z dne 21. 1. 2014). Kot izhaja iz navedb obeh strank, pa tudi iz listin, priloženih njunim vlogam tekom upravnega spora, se je obravnavani posebni javni natečaj zaključil, in sicer tako, da minister, pristojen za javno upravo, ni izbral nobenega kandidata. Postopek posebnega javnega natečaja za položajno delovno mesto načelnika UE Koper je bil nato ponovljen (glej dopis pristojnega ministra z dne 5. 6. 2020, v sodnem spisu priloga B1). Tožnica je v vlogi z dne 23. 9. 2020 sicer navedla, da dokler postopki potekajo in je nanje možno kandidirati, ni sprememb v njenem pravnem položaju. A iz navedb obeh strank nesporno izhaja, da se je tožnica prijavila tudi na ponovni javni natečaj za položaj načelnika UE Koper, objavljen dne 22. 6. 2020 (kar je toženka tudi izkazala, glej izpis objave s tožničino prijavo, v sodnem spisu prilogi B3 in B4) ter da je PNK v omenjenem postopku dne 25. 8. 2020 izdala sklep, da tožnica izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primerna za položaj načelnice UE Koper (ki sta ga predložili obe stranki, v sodnem spisu prilogi A14 in B10). Tožnica pa ne prereka nadaljnje navedbe toženke iz vloge z dne 12. 10. 2020, da zoper ta sklep ni vložila tožbe. Iz navedenega torej izhaja, da je tožnica imela možnost vložiti tožbo zoper odločitev PNK z dne 25. 8. 2020. Zato se tožnica, ki je opustila vložitev te tožbe, po presoji sodišča ne more z uspehom sklicevati, da bi ugoditev tožbi v tu obravnavanem upravnem sporu zanjo pomenila pravno korist, ki je sicer ne bi mogla doseči.

19Sodišče še ugotavlja, da četudi bi sedaj, po nastopu opisanih okoliščin odpravilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek, se pravni položaj tožnice ne bi izboljšal, saj uvrstitve na seznam kandidatov, med katerimi bi izbiral minister, glede na prej povedano ne bi mogla več doseči. Odprava izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek po zaključku posebnega javnega natečaja, v katerem je bil izpodbijani sklep izdan, ni več mogoča. Tudi učinek iz tretjega odstavka 64. člena ZJU lahko po presoji sodišča tožnica doseže samo z izdajo sklepa PNK o primernosti kandidata v času trajanja posebnega javnega natečaja. Odločitev PNK o primernosti kandidata za položaj tako ne more veljati več kot eno leto po zaključku posebnega javnega natečaja. Tudi sicer pa tožnica ni izkazala, da bi ji, če bi uspela z izpodbojno tožbo v tej zadevi, takšna odločitev oziroma morebitna drugačna odločitev PNK v bodoče (v letu po njeni izdaji) še lahko pravno koristila. Tožnica namreč ni podala nobenih nadaljnjih navedb o tem, ali in kako se je zaključil novi postopek izbire načelnika UE Koper. Navedb v tej smeri ni podala niti po prejetem pozivu sodišča z dne 29. 1. 2024. Ob odsotnosti tožničinih navedb, iz katerih bi izhajalo, da se še vedno ali pa da se ponovno izvajajo javni natečaji za položaj načelnika UE Koper in da se nanje ponovno prijavlja oziroma se ima vsaj namen prijaviti, pa sodišče ne more zaključiti, da bi odprava izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek tožnici koristila v nadaljnjih natečajnih postopkih. Tožnica tako ni izkazala pravnega interesa za odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek, saj se s tem po povedanem ne bi izboljšal njen pravni položaj.

20Po prejetem pozivu sodišča z dne 29. 1. 2024 je tožnica v vlogi z dne 1. 2. 2024 prvotni tožbeni predlog modificirala oziroma dopolnila s predlogom za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa, pri čemer je predlagala, da se tudi v tem primeru zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

21Po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko s tožbo v upravnem sporu zahteva tudi ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). V primeru utemeljenosti takšne tožbe sodišče po prvem odstavku 64.a člena ZUS-1 s sodbo (zgolj) ugotovi, da je upravni akt nezakonit. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011 zavzelo stališče, da je zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva tožnikom treba omogočiti naknadno sodno presojo zakonitosti upravnega akta z možnostjo ugotovitve, da je bilo z njim poseženo v njihove pravice in pravne koristi. Tudi Ustavno sodišče pa je to sodno varstvo predvidelo pod predpostavko, da tožnik izkaže pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe.

22Sodišče tudi v zvezi s postavljenim ugotovitvenim zahtevkom zaključuje, da tožnica glede na navedeno ni uspela utemeljiti pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za takšno sodno varstvo. Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, iz podanih navedb ne izhaja, da bi bilo sodno varstvo v obliki ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega sklepa nujno za preprečitev ponavljanja tovrstnega odločanja toženke v nadaljnjih postopkih, v katerih bi tožnica kandidirala. Tožnica je sicer v vlogi z dne 23. 9. 2020 omenila, da načelnik UE Koper še ni bil izbran in da bi ji meritorna odločitev sodišča v tem upravnem sporu koristila pri pravilni izvedbi postopkov v prihodnosti, vendar pa je že iz njenih navedb v omenjeni vlogi razvidno tudi, da je PNK v ponovljenem javnem natečaju, objavljenem 22. 6. 2020, izdala sklep z dne 25. 8. 2020, da tožnica ni primerna za načelnico UE Koper. Tega sklepa pa, po neprerekani navedbi toženke v njeni zadnji vlogi z dne 12. 10. 2020, tožnica ni izpodbijala v upravnem sporu. Upoštevajoč, da tudi po pozivu sodišča z dne 29. 1. 2024 svojih navedb ni dopolnila in ni navedla ničesar glede nadaljnjega poteka omenjenega natečajnega postopka oziroma postopkov za položaj načelnika UE Koper, po presoji sodišča tožnica ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ob odsotnosti tožničinih navedb, iz katerih bi izhajalo, da se še vedno izvajajo javni natečaji za položaj načelnika UE Koper in da se nanje ponovno prijavlja oziroma ima vsaj namen prijaviti, sodišče ne more zaključiti, da bi se z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijanega sklepa izboljšal njen položaj v nadaljnjih postopkih izbire načelnika UE Koper.

23Pri presoji tožničinega pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa je sodišče dalje upoštevalo, da z ugotovitvijo nezakonitosti upravnega akta (namesto njegove odprave) ne pride do odprave posledic, ki so iz njega nastale (prim. prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP, in zadnji stavek tretjega odstavka za to zadevo relevantnega besedila 64. člena ZUS-1). Lahko pa sodna ugotovitev nezakonitosti upravnega akta tožniku olajša odpravo teh posledic v drugih postopkih. Vendar tožnica ni konkretizirala, kakšne posledice naj bi ji z izdajo izpodbijanega sklepa nastale. Obstoj, obseg, trajanje ipd. posledic morebiti nezakonitega upravnega akta pa se ne domneva. Tako se ne domneva, da je tožnici z izdajo izpodbijanega sklepa nastala premoženjska škoda (npr. v višini razlike v plači med njeno plačo in plačo položaja, na katerega kandidira, saj lahko kandidira na nižje vrednoteno delovno mesto ali pa se v času javnega natečaja zaposli na kakšnem drugem, višje vrednotenem delovnem mestu). Prav tako se ne domneva nastanek nepremoženjske škode - posega v osebnostne pravice posameznika, zlasti pa ne subjektivnega elementa tovrstne škode - duševnega trpljenja, ki lahko utemelji pravico fizične osebe do denarne odškodnine (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Ker tožnica ni niti navedla, da bi ji z izdajo izpodbijanega sklepa nastala kakršnakoli škoda ali kakšna druga pravna posledica, katere odpravo bi (lažje) dosegla s sodbo o ugotovitvi nezakonitosti tega sklepa, sodišče zaključuje, da tudi s tega vidika ni izkazala pravnega interesa za takšno sodno varstvo v tem upravnem sporu.

24Tožnica pravnega interesa za sodno varstvo v tem upravnem sporu, kot ga za vsebinsko odločanje o tožbi zahteva ZUS-1, ne more utemeljiti s splošnimi navedbami v smeri, da toženka deluje na podlagi predhodno danih navodil in da je treba prekiniti tovrstno kadrovanje v javni upravi. Te navedbe pomenijo kvečjemu uveljavljanje objektivnih kršitev predpisov, ne pa izkazovanja pravnega interesa za meritorno odločanje o tožbi. Pravnega interesa tožnica prav tako ne more izkazati "z zahtevanim sodnim varstvom", saj je prvi predpostavka drugega. Povedano velja tudi za navedbo, da izpodbijani sklep neposredno posega v njeno pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave; pri tem gre namreč za vprašanje vsebinske presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa, do katere pride, če je izkazan konkretni pravni interes za sodno varstvo. Ob tem sodišče dodaja, da, glede na opisano ureditev iz ZJU in vsebino pravice iz omenjene določbe Ustave, sodna odprava ali ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa še ne bi pomenila, da bi bila tožnica tudi izbrana na mesto načelnice UE Koper (prim. še sodbo tega sodišča I U 1622/2013 z dne 27. 11. 2014).

25Tožnica pa tudi nima pravnega interesa za odločitev, da bi sodišče ob morebitni ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega sklepa zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Upoštevaje postopkovne določbe (64.a člen ZUS-1) sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti upravnega akta niti ne more zadeve vrniti v ponovni postopek upravnemu organu. Četudi pa bi to storilo, se tožničin pravni položaj ne bi izboljšal. Ker s tem sodišče ne bi odpravilo izpodbijanega sklepa, namreč upravni organ v takem primeru o zadevi ne bi mogel ponovno in vsebinsko odločiti (prim. 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP).

26Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo v tem upravnem sporu, saj ni izkazala, da bi ugoditev tožbi, po kateremkoli od podanih predlogov, izboljšala njen pravni položaj. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je to odločitev sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.