VSM Sklep I Cpg 106/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa toženi stranki plačati 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika), vloženo na Okrožno sodišče v Murski soboti dne 18. 9. 2018 (točka I izreka), in še odločilo, da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom (točka II izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Uvodoma izpostavlja, da v obravnavani zadevi ne v dejanskem (vsebinskem) ne v formalno pravnem smislu ni podana negativna procesna predpostavka "res transacta", kakor je preuranjeno in nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je pomanjkljivo povzelo navedbe strank in se očitno zato tudi ni opredelilo do večine tožnikov navedb, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju je nato sodišče prve stopnje razlogovalo celo v nasprotju s povzetkom navedb pravdnih strank in je tako tudi v tem oziru podana citirana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako se sodišče prve stopnje ni dovolj natančno opredelilo do vsebine t.i. sodne poravnave pred avstrijskim sodiščem. Pritožba na tem mestu obširno pojasnjuje izhodišča pravne teorije in sodne prakse v zvezi s poravnavo, pri čemer posebej poudarja ločevanje med materialno in procesno dispozicijo strank, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Meni, da je bilo s predmetno sodno poravnavo določeno zgolj, da je tožnik dolžan tožbo zoper toženo stranko (v nadaljevanju: toženko) pred sodiščem v Murski Soboti umakniti, ne pa tudi, da je ne sme vložiti ponovno oz. da se odpoveduje odškodninskemu tožbenemu zahtevku. Le v primeru odpovedi zahtevku se namreč v isti zadevi tožbe ne more vnovič vložiti (učinek "ne bis in idem"). Po izrecnem pravilu četrtega odstavka 188. člena ZPP pa se lahko umaknjeno tožbo vloži ponovno in ne gre za nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. S tem ko je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu primerjalo vsebino zadevne tožbe z dne 14. 9. 2018 s tožbo z dne 7. 6. 2018, se je spustilo v dejansko stanje spornega predmeta, kar pa ni dopusten zakonski razlog, ki bi lahko preprečeval izdajo zamudne sodbe. V preostalem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa (o pravilni vročitvi tožbe v odgovor toženki) so razlogi pravilni in jih tožnik sprejema. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženka v odgovoru na pritožbo argumentirano zavrača pritožbene navedbe in stališča kot posplošena in neutemeljena. Med ostalim izpostavlja, da je že v pritožbi zoper zamudno sodbo z dne 22. 10. 2019 zavzela stališče, da sodna poravnava vsebuje materialno dispozicijo, in sicer razrešitev odškodninskega in vseh ostalih zahtevkov med pravdnima strankama, obstoječih na dan sklenitve sodne poravnave. Prav tako meni, da je potrebno pri presoji ugovora "res transacta" upoštevati izrek in dejansko podlago zahtevkov, pri čemer pa se sodišče ne spušča v presojo glavne stvari oz. ugotavljanje dejanskega stanja zadev. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi, tožniku pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, ki imajo ex lege naravo potrebnega stroška.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje v predhodnih sojenjih izdalo zamudni sodbi (I Pg 153/2018 z dne 22. 5. 2019 in II Pg 38/2020 z dne 14. 6. 2023), ki ju je pritožbeno sodišče na podlagi toženkine pritožbe razveljavilo. V (drugem) razveljavitvenem sklepu I Cpg 192/2023 z dne 23. 11. 2023 je dalo sodišču prve stopnje napotilo, da ponovno presodi obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe, pri čemer naj bo pozorno zlasti na vprašanje pravilnosti vročitve tožbe v odgovor in na ugovor res transacta.

6Sodišče prve stopnje je v tokratnem sojenju tožbo tožnika zavrglo skladno z določbo 308. člena ZPP na podlagi presoje, da sta o predmetnem zahtevku stranki sklenili sodno poravnavo v pravdni zadevi Deželnega sodišča Innsbruck opr. št. 12 Cg 89/17v (Izdatek poravnave z dne 11. 6. 2018, priloga B15 spisa).

7Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljenih postopkovnih kršitev oz. tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je relevantne okoliščine primera ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa tudi uporabilo materialno pravo, ki je narekovalo sprejeto določitev. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sledi argumentiranim razlogom sodišča prve stopnje (zlasti v točkah 8. do vključno 16. obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter zgolj v odgovor pritožbenim grajam navaja naslednje:

8Primarno so neutemeljeni pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb postopka.

9Tako ne drži, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena, ker naj bi sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo navedbe pravdnih strank (zlasti tožnika), saj pri tem ne gre za razloge o odločilnih dejstvih. K temu velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje glede na naravo sprejete odločitve ustrezno povzelo (zgolj) bistvene navedbe strank o ključnem razlogu za zavrženje tožbe - o obstoju in učinkih navedene sodne poravnave. Na bistvene navedbe tožnika v tej zvezi je v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ustrezno odgovorilo, tako da je tudi tovrsten pritožbeni očitek neutemeljen.

10Prav tako ne drži, da je očitana bistvena kršitev določb postopka podana zaradi domnevnega nasprotja med povzetkom navedb strank v točkah 3. in 4. obrazložitve in nadaljevanja razlogovanja v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker povzetki navedb strank, kot že rečeno, ne predstavljajo razlogov (sklepa) o odločilnih dejstvih, očitane kršitve ne bi bilo niti v primeru, če bi dejansko obstajalo nasprotje med povzetki navedb in razlogi za sprejeto odločitev.

11Glede presoje, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v smeri preizkusa, ali je v konkretnem primeru podana ovira za vsebinsko odločanje o zahtevku, t.j. res transacta, pritožbeno sodišče prvenstveno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v tej smeri moralo opraviti primerjavo dejanske (in pravne) podlage tožbe, vložene pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti dne 8. 6. 2018 (I Pg 108/2018) in tožbe, vložene v predmetnem gospodarskem sporu, da je lahko ugotovilo, ali tožnik zahteva odločitev o tožbenem zahtevku, o katerem sta se pravdni stranki že dogovorili v navedeni sodni poravnavi. Kot namreč jasno izhaja iz 2. točke te poravnave, je bila njen predmet tudi predmetna tožba z dne 8. 6. 2018, kar pomeni, da se (tudi iz vidika časovnih meja pravnomočnosti) utegne nanašati tudi na v tem sporu obravnavani tožbeni zahtevek (če se izkaže, da je bil zajet že v tožbi z dne 8. 6. 2018). Pri tem ne gre za ugotavljanje oz. meritorno odločanje o dejanskem stanju (o čemer pri izdaji zamudne sodbe ni dopustna razprava), kot to zmotno izpostavlja pritožba, ampak zgolj za preizkus, opravljen na temelju določbe 308. člena ZPP.

12V tej zvezi pritožba niti ne graja zaključka sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je tožnik v predmetnem gospodarskem sporu postavil zahtevek na plačilo istih računov za odškodnino za skupni znesek 113.607,00 EUR, kot v tožbi z dne 8. 6. 2018. Zgrešeno pa v tej zvezi izpostavlja, da sta se pravdni stranki v sodni poravnavi, kot to izhaja iz njene 2. točke, dogovorili zgolj za procesno dispozicijo (umik tožbe) in ne za odpoved zahtevku, zaradi česar je tožnik skladno z določbo četrtega odstavka 188. člena ZPP upravičen do ponovne vložitve tožbe. Izrecna odpoved zahtevku iz navedene tožbe oz. izrecna prepoved ponovne vložitve tožbe namreč glede na jasno določbo 3. točke sodne poravnave niti ni bila potrebna, saj sta stranki v njej izjavili skupno voljo, da (s plačilom zneska iz 1. točke poravnave, t.j. 36.000,00 EUR) veljajo vsi zahtevki med njima za poravnane. Pri tem ne gre zgolj za neko "zaključno splošno formalno ugotovitev", kot to neprepričljivo skuša prikazati pritožba, ampak za materialno dispozicijo strank poravnave, ki zajema vse, na dan njene sklenitve obstoječe medsebojne zahtevke. Ker med le-te nedvoumno sodi tudi predmetni tožbeni zahtevek, je šteti, da nanj sklenjena sodna poravnava učinkuje.

13Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da predmetni gospodarski spor teče glede predmeta, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, kar je narekovalo zavrženje tožbe.

14Pritožbeno sodišče je posledično pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15Tožnik je dolžan toženki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbo, povrniti njene stroške. Ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) se glede na pritožbeno sporno vrednost (113.607,00 EUR) toženki prizna 1.500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19/1 OT), 25 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 335,5 točke za 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj tako 1860,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znese 1.116,30 EUR. Pritožbene stroške v tej višini je tožnik dolžan toženki povrniti v 15. dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.