UPRS Sodba II U 23/2022-23

I. Tožba se zavrne.

Dosedanji potek upravnega postopka

1V predmetni zadevi je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS oziroma toženka) zoper tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) kot dolžnika dne 24.5. 2021 izdala sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-80189/2019-3 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bila na podlagi izvršilnega naslova uvedena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva. Tožnik je zoper sklep z dne 24.5.2021 vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno (odločba Ministrstva za finance št. DT-499-23-98/2021 z dne 29. 11. 2021).

Tožbene navedbe

2Tožnik vlaga tožbo v upravnem sproru, v kateri navaja, da so mu kršene pravice v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj ni bil izveden noben pošten postopek, prav tako ni bila pridobljena sodba v poštenem sodnem postopku, v katerem bi se ugotovilo, da je dolžnik. Kršen je bil tudi 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ga organ ni zaslišal in izvedel dokazov v njegovo korist. Toženka pred izdajo odločbe prav tako ni ugotovila vseh spornih dejstev in okoliščin pomembnih za odločbo kot to zahtevata 146. in 138. člen ZUP. Tožnik nadalje očita še, da ni bil deležen javnega sojenja ter mu ni bila dana možnost priprave in obrambe skladno z 29. členom Ustave RS, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja, odloča neodvisno, nepristransko in zakonom ustanovljeno sodišče, kar pa FURS ni. Davčni organ mora za sprejem zakonite in pravilne odločitve, skladno s 5. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožnika kot zavezanca za davek. Poseg v njegovo lastnino in izvršba ni možna brez sodbe sodišča, pri tem pa tožnik zgolj pavšalizirano navaja določila členov Ustave RS (14., 23., 24., 25., 33.), 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic, ZDavP-2 (5., 6., 155., 159., 160. člen) ter ZUP (7., 8., 9. člen). Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in davčno izvršbo ustavi.

Navedbe toženke

3Toženka tožbenim navedbam v celoti nasprotuje, vztraja pri svoji odločitvi ter dodaja, da je bil upravni akt izdan v skrajšanem postopku, skladno s prvim odstavkom 144. člena ZUP, zato zaslišanje stranke ni bilo potrebno. Prav tako v konkretnem primeru ni bila obvezna ustna obravnava, saj je uradna oseba presodila, da ta ni potrebna (154. člen ZUP).

Odločitev brez glavne obravnave

4V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Tudi sicer pa glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP¹.

Sodna presoja

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet presoje v zadevi je sklep FURS št. DT 4933-80189/2019-3 z dne 24. 5. 2021, s katerim je bila zaradi neprostovoljnega plačila tožnikovih obveznosti po izvršilnem naslovu, in sicer plačilnem nalogu Policijske postaje Gornja Radgona z dne 25. 4. 2018, uvedena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva.

7Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

8V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo za izterjavo globe in stroškov postopka po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu. Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

9Med strankami postopka ni sporno, da je bil izpodbijan sklep izdan na podlagi izvršilnega naslova, in sicer plačilnega naloga št. 000011737069-0 z dne 25. 4. 2018 Policijske postaje Gornja Radgona, ki je postal izvršljiv dne 8. 7. 2019.

10V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.²V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

11Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Da bi obstajali razlogi za ustavitev izvršbe (155. člen ZDavP-2) iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, ne zatrjuje pa jih niti tožnik v tožbi. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnik je bil tudi poučen, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Naloga davčnega organa je postopku davčne izvršbe je namreč le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

12Očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Kot že obrazloženo, gre v obravnavani zadevi za izvršitev pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga Policijske postaje Gornja Radgona. Tožniku je bil izpodbijani sklep bil vročen in je zoper njega pravočasno vložil pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Kljub temu sodišče tožeči stranki zgolj v vednost še pripominja stališče Evropskega sodišča za človekove pravice iz zadeve Ferrazzini proti Italiji, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP.

13Glede očitka tožnika, da ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Slednje predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP). Niti ZDavP-2 niti določbe ZUP v tem primeru davčnemu organu ne dajejo pristojnosti ali mu nalagajo obveznosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Za izpodbijanje potrdila o izvršljivosti so predvideni drugi postopki.³ Obveznost plačila v konkretnem primeru torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani Policijske postaje Gornja Radgona (plačilo globe), ki je kot predlagatelj izvršbe pri davčnem organu podala predlog za izvršbo. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2.⁴

14Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS in EKČP, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

15Po obrazloženem, ko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo ter razsodilo kot izhaja iz izreka.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.
² Sodba UPRS opr. št. II U 133/2019-16 z dne 20. 10. 2021.
³ VSRS sodba opr. št. I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005, UPRS sodba opr. št. II U191/2009 z dne 22. 09. 2010.
⁴ UPRS sodba opr. št. I U 292/2021-4 z dne 10. 1. 2023.