VSL Sklep I Cp 1266/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišče sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v predmetnem postopku zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so bile v zamudni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 227/2020 le ugotovljene. Zato v tem postopku predlaga izdajo dajatvene sodbe, na podlagi katere bo že sodno ugotovljeno terjatev lahko tudi sodno izterjala, saj tožena stranka kljub pozivom vtoževanega zneska prostovoljno ni plačala. Tožbeni zahtevek ni istoveten zahtevku, kateremu je naslovno sodišče ugodilo s sodbo IV P 247/2020. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču, ki naj glede na določila ZPP odloči na podlagi že podanih vlog in njih podanih navedb ter predložitvenih listinskih dokazov, brez razpisa naroka, ki bi pravdnima strankama zgolj povzročil nepotrebne stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Drži, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo zamudno sodbo IV P 247/2020, s katero je ugotovilo, da obstoji terjatev Zavarovalnice A. d. d., do tožene stranke B. B. v znesku 2.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2012 do 17. 10. 2019 (I. točka izreka)¹. Odločitev sodišča v tej zadevi temelji na tretjem odstavku 76. člena KZ-1², v katerem je določeno, da lahko oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zahteva poplačilo odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.

5Tožeča stranka (oškodovanec), ki v kazenskem postopku ni prijavila premoženjskopravnega zahtevka, je torej začela pravdo za ugotovitev svojega zahtevka s postopkom, ki se je vodil pred Okrajnim sodišče v Ljubljani IV P 247/2020 (prva faza), da je lahko (po njegovi ugotovitvi) zahtevala poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).³

6Toženi stranki je bila v kazenskem postopku odvzeta premoženjska korist v znesku 2.600 EUR (brez obresti). Zato je tožeča stranka, kot v predmetni tožbi navaja, v drugi fazi prejela le 2.600 EUR. S predmetno tožbo od tožene stranke zahteva še plačilo škode v višini 1.623,95 EUR. Tega zahtevka ni mogoče enačiti z zahtevkom za izplačilo premoženjskopravnega zahtevka iz odvzete premoženjske koristi v smislu 76. člena KZ-1. Če so podani elementi odškodninske odgovornosti, lahko oškodovanec zahteva tudi plačilo tistega zneska, ki ni bil obsežen z odvzemom premoženjske koristi. V obravnavanem primeru so to zakonske zamudne obresti od odvzete premoženjske koristi (2.600 EUR) in predstavljajo vtoževani znesek 1.623,95 EUR. Na to nima nobenega vpliva dejstvo, da je tožeča stranka pred tem zoper toženo stranko vložila ugotovitveno tožbo v smislu tretjega odstavka 76. člena KZ-1 in izposlovala zamudno sodbo tudi za zakonske zamudne obresti⁴, saj ugotovitvena sodba ni izvršljiva.⁵

7Tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev vse škode, ki mu jo je zaradi kaznivega dejanja povzročila tožena stranka in ne pomeni zgolj neposredne premoženjske koristi. Na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-1 je tožeča stranka upravičena le do poplačila iz odvzete vrednosti premoženjske koristi, ne pa tudi za drugo premoženjsko škodo, ki ji je s kaznivim dejanjem nastala. Dva spora sta identična, kadar sta obravnavani pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre pa za identična spora, če imata tožbena zahtevka različni temelj, če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva⁶, tako kot je v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker je (napačno) štelo, da je podana istovetnost tožbenega zahtevka. Podlage za zavrženje tožbe na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP⁷ tako ni imelo.

8Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretje točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

10V skladu s prvim odstavkom 366.a člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

¹ Z navedeno sodbo je ugotovilo tudi, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za zakonske zamudne obresti od zneska 2.600 EUR od 18. 10. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 210 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).
² Kazenski zakonik, Uradni list RS, številka 55/08, s kasnejšimi spremembami.
³ VSRS Sodba III Ips 101/21016-3 z dne 13. 12. 2017.
⁴ Čeprav tretji odstavek 76. člen KZ-1 daje podlago (in pravni interes) za ugotovitveni zahtevek le za odvzeto premoženjsko korist - v obravnavanem primeru za znesek 2.600 EUR, ne pa tudi za zakonske zamudne obresti.
⁵ VSL Sklep II Cp 192/2023 z dne 19. 4. 2023.
⁶ VSL Sklep I Cp 247/2016 z dne 17. 2. 2016.
⁷ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.