VSL Sodba I Cpg 3/2024

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da so nični pravni posli, ki sta jih sklenili tožeča in tožena stranka in sicer:

- notarski zapis sporazuma o ustanovitvi devetih skupnih hipotek opr. št. SV ... z dne 10. 9. 2019 notarke A. A.

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 1 z dne 2. 10. 2015, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 4 z dne 2. 10. 2015, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 1-1/16 z dne 23. 3. 2016, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 5/16 z dne 2. 12. 2016, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 7/16 z dne 13. 12. 2016, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 1/2017 z dne 23. 1. 2017, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 1-2018 z dne 29. 1. 2018, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 3-2018 z dne 27. 2. 2018, z dne 6. 6. 2019

- aneks št.1 k posojilni pogodbi št. 7-2018 z dne 21. 3. 2018, z dne 6. 6. 2019

- aneks št. 2 k Posojilni pogodbi št. 1 z dne 2. 10. 2015, št. 4 z dne 2. 10. 2015, 1-1/16 z dne 23. 3. 2016, št. 5/16 z dne 2. 12. 2016, št. 7/16 z dne 13. 12. 2016 št. 1/2017 z dne 23. 1. 2017, št. 1-2018 z dne 29. 1. 2018, št. 3-2018 z dne 27. 2. 2018, št. 7-2018 z dne 21. 3. 2018, z dne 10. 9. 2019

- aneks št.3 k posojilni pogodbi št. 7-2018 z dne 21. 3. 2018, z dne 10. 9. 2019 (I. izreka sodbe).

Tožeči stranki je naložilo še, da toženi povrne pravdne stroške (II. izreka sodbe).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbi višje sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ali pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbene stroške je priglasila.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče v Ljubljani o tej zadevi drugič odloča.

Dejansko stanje

6Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta tožena stranka B. B. in C. C. družbenika tožeče stranke, to je družbe D. d. o. o. Toženec je imetnik 49 % poslovnega deleža v tožeči stranki, C. C. pa 51 %. Sicer sta družbenika tudi družinsko povezana, saj sta polbrata.

Iz izpiska Sodnega registra (priloga B2) izhaja, da je bil v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje poslovodja tožeče stranke C. C., v času sklepanja spornih poslov v letu 2019 (od 11. 2. 2015 do 10. 9. 2019) pa iz zgodovinskega izpiska Sodnega registra izhaja, da sta bila oba direktorja tožeče stranke in sta oba zastopala družbo samostojno in brez omejitev. Pooblastilo zastopanja družbe je toženi stranki prenehalo 16. 9. 2019 (zapisnik skupščine z dne 16. 9. 2019, priloga A24). Še vedno sta oba družbenika, direktor družbe pa je C. C.

Družbenika sta med leti 2015 in 2018 s tožnico sklenila devet posojilnih pogodb (priloge A5 in A6). V skladu s svojimi deleži sta družbi posodila 6.453.000,00 EUR (C. C.) in 6.406.000,00 EUR (toženec). Posojilne pogodbe so enake in posojila zapadejo v plačilo v času od 1. 1. 2025 do 1. 1. 2030. Posojila niso bila zavarovana. Družba je s temi sredstvi kupila nepremičnine v Sloveniji, ki jih oddaja v najem. Na podlagi ustnega dogovora družbenikov je družba v času od avgusta 2015 do septembra 2019 vsakemu družbeniku vrnila 700.000,00 EUR danih posojil (priloge A 75 in B3).

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo še, da je toženec kot posojilodajalec na eni strani in kot zakoniti zastopnik tožeče stranke na drugi strani (torej sam s seboj) sklenil v izreku navedene sporne posle, katerih ugotovitev ničnosti zahteva tožeča stranka.

Toženec je namreč dne 6. 6. 2019 sklenil anekse k posojilnim pogodbam, s katerimi je spremenil zapadlost družbi danih posojil in sicer, da posojila takoj in v celoti zapadejo v plačilo, če je razrešen z mesta direktorja in k temu sam ne poda soglasja (priloga A20).

Dne 10. 9. 2019 je toženec s tožnico sklenil Anekse št.2, s katerimi je bila tožnici naložena obveznost mesečnega odplačevanja posojil v znesku 14.000,00 EUR, pri čemer v primeru zamude s plačilom posameznega obroka vsa posojila takoj zapadejo v plačilo (priloga A21).

Dne 10. 9. 2019 je bil k Posojilni pogodbi št. 7-2018 z dne 21. 3. 2018 sklenjen Aneks št. 3, s katerim je bilo znižano posojilo iz 3.000.000,00 EUR na 2.900.000,00 EUR (priloga A22).

Dne 10. 9. 2019 je toženec s tožnico sklenil Sporazum o ustanovitvi devetih skupnih hipotek v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke A. A. ... (priloga A23), s katerim si je toženec zagotovil neposredno izvršljivost vseh svojih posojil skupaj s sklenjenimi Aneksi, pri čemer so se terjatve toženca iz posojilnih pogodb zavarovale z ustanovitvijo devetih hipotek na nepremičninah v lasti tožnice.

7Tožeča stranka je kot ključno za ugotovitev ničnosti spornih poslov zatrjevala, da gre za kolizijo interesov, ko je sporne pravne posle podpisal toženec sam s seboj, torej kot bivši direktor tožeče stranke v vlogi posojilojemalca (kar je v času sklepanja spornih pravnih poslov sicer še bil) in kot fizična oseba v vlogi posojilodajalca. To je bilo v nasprotju z interesi tožeče stranke in v njeno škodo ter v nasprotju z določbami 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Glede bistvenih kršitev pravdnega postopka

8Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ko je upoštevalo strokovno mnenje in njegovo dopolnitev glede posledic v primeru sklenitve posla v nasprotju z določbami 38.a člena ZGD-1 v družbi z omejeno odgovornostjo iz maja 2021 in zapisnik skupščine družbe D. d. o. o. z dne 15. 7. 2021, saj so bili prepozni glede na določbo 286. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe na naveden dokaz, to je zapisnik skupščine družbe D. d. o. o. z dne 15. 7. 2021, ne sklicuje. Glede strokovnih mnenj in dopolnitev pravnega mnenja pa gre za pravna naziranja, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti. Glede na navedeno ne gre za kršitev 286. člena ZPP.

9Glede očitka kršitev bistvenih določb pravdnega postopka, da sodišče prve stopnje v točki 23. sodbe ni obrazložilo, zakaj je Aneks št. 3 ničen, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v točkah 18. - 32. ugotavljalo, zakaj so nični aneksi številka 1, 2, 3 ter Sporazum. Obrazložitev sodišča prve stopnje je treba brati v celoti, ne pa v iztrganem kontekstu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je šlo pri sklepanju vseh aneksov za nasprotje interesov (z aneksom št. 3 je toženec za 100.000,00 EUR zmanjšal obseg brezobrestnega financiranja tožnici in bo zaradi tega lahko prisiljena iskati dražji kapital) in da bi moral toženec o vseh odločitvah obvestiti drugega družbenika (ne le o sklenitvi Aneksov št. 1 na skupščini 16. 9. 2019, sporni Aneks št. 3 je bil namreč sklenjen pred to skupščino 10. 9. 2019). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec pri sklepanju vseh v izreku navedenih poslov ravnal v nasprotju z določbo 38.a člena ZGD-1.

Pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe

10Glede pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveno tožbo, pritožba graja, da je sodišče napačno ugotovilo tožnikov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, saj toženec ni nikoli zahteval izvršbe zapadlih plačil, čeprav je vse terjatve imel zavarovane s hipotekami. Toženčeva posojila so torej zapadla v letu 2019, štiri leta kasneje v letu 2024 pa tožnica ni insolventna. To po mnenju pritožnika izkazuje, da ni res, da je tožnica v pravni negotovosti, ki se lahko odpravi samo z ugotovitveno tožbo in je zaradi tega podan njen pravni interes.

11Določbi prvega in drugega odstavka 181. člena ZPP določata, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

12V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja.¹ Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj.²

13Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da glede na zgoraj opisano stališče teorije in tudi prakse³ njegove trditve ne zdržijo pritožbene presoje ter so razlogi sodišča prve stopnje glede pravnega interesa za ugotovitveno tožbo povsem pravilni. Kot že navedeno, je ugotovitvena tožba namenjena temu, da se prepreči nastanek pravnih posledic, ki bi lahko bile škodljive za pritožnico. Zgolj dejstvo, da se v časovnem trajanju od sklenitve spornih pravnih poslov do dneva vložitve pritožbe to ni uresničilo, pravne negotovosti tožeče stranke ne zmanjšuje, kar je v svoji obrazložitvi temeljito pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), z njegovo razlago pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

V luči presoje pravnega interesa za vložitve tožbe družbe so nerelevantne pritožbene navedbe, da je toženec sporne pravne posle sklenil zaradi zaščite družbe in lastnega položaja družbenika v tožnici pred drugim družbenikom C. C. Ni jasno, kakšen interes naj bi imela tožnica - družba za sklenitev pravnih poslov, ki gredo izrazito v njeno škodo, saj predstavljajo pravno podlago za predčasno zapadlost posojil in obremenitev njenega premoženja s hipotekami. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, toženec lahko vsak čas vloži izvršilni predlog zoper tožnico in jo s tem oslabi, česar v pritožbi niti ne zanika. Navede zgolj, da tega ni storil, ne zanika pa možnosti, da se to lahko zgodi. Na drugi strani pa seveda je podan pravni interes tožnice, da se sporni posli ugotovijo kot nični, saj so zanjo izrazito škodljivi in v primeru, da toženec vloži predlog za izvršbo, zanjo pomenijo izrazito finančno breme (takojšnja zapadlost posojil v vrednosti preko 5.000.000,00 EUR, hipoteke itd.), kar jo lahko pripelje v položaj nelikvidnosti in v nadaljevanju celo insolventnosti, in je zato utemeljeno motivirana, da se pravni posli ugotovijo kot nični.

Razlogi glede ugotovitve ničnosti

14Določba 38.a člena ZGD-1, kot je veljala v času sklepanja spornih poslov, junij-september 2019, (od dne 24. 2. 2021 je določba spremenjena z ZGD-1K), med drugim določa, da član organa vodenja ali nadzora, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ter poslovodja, član nadzornega sveta in prokurist družbe z omejeno odgovornostjo se morajo izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi ali nadzira (1. odstavek). V primeru, da nastopi nasprotje interesov, mora oseba iz prejšnjega odstavka o tem najkasneje v roku treh delovnih dni pisno obvestiti organ, katerega član je, in organ nadzora. Če družba nima nadzornega sveta, mora o tem obvestiti družbenike na prvi naslednji skupščini (2. odstavek). Nasprotje interesov osebe iz prvega odstavka tega člena obstaja, kadar je nepristransko in objektivno opravljanje nalog ali odločanje v okviru izvajanja funkcije ogroženo zaradi vključevanja osebnega ekonomskega interesa, interesa družinskih članov ali zaradi posebne naklonjenosti ali kakršnih koli drugih interesov povezanih z drugo fizično ali pravno osebo (3. odstavek). Za sklepanje takšnih poslov mora imeti oseba, ki je v konfliktu interesov, soglasje skupščine, kar izhaja iz 4. odstavka 38.a člena ZGD-1. Če tega soglasja nima, se šteje, da je pravni posel ničen (9. odstavek 38.a člena ZGD-1).

15Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.

16Pritožnikove navedbe gredo v smeri, da je C. C. ogrožal njegov položaj družbenika in da je s tem ogrožal tudi družbo samo. Primoran je bil skleniti sporne pravne posle, s tem pa ni zasledoval samo! osebnih ekonomskih interesov, pač pa predvsem interese družbe, saj bi C. C. škodoval družbi s tem, ko bi zavračal družbeniške pravice toženca (zadnji odstavek 3. točke pritožbe). Ne le da takšne trditve niso konkretizirane in so izrazito pavšalne, pač pa so tudi nelogične. Pritožnik namreč sam v pritožbi navede, da je zasledoval lastne ekonomske interese (doda sicer, da tudi družbine), kar je definicija nasprotja interesov iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1. Nedvomno je, da je toženec sklepal sporne posle sam s seboj brez vednosti večinskega družbenika (in skupščine družbenikov). Posle je sklepal na eni strani kot poslovodja tožnice na drugi strani pa kot manjšinski družbenik in posojilodajalec tej isti družbi. Stališče večinske sodne prakse⁴ namreč je, kot ga je pri oblikovanju določbe 38.a člena ZGD-1 zasledoval zakonodajalec, da se osebe, ki so kot korporacijski zastopniki ali kot prokuristi nosilci upravičenja za zastopanje gospodarske družbe, omeji pri sklepanju pravnih poslov z drugimi družbami, v katerih so te osebe same ali v povezavi prek ožje povezanih oseb kapitalsko udeležene s tem, da se veljavnost pravnih poslov, sklenjenih s takimi družbami, pogojuje s soglasjem nadzornega organa ali celo same skupščine, kar naj bi zagotovilo preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim, ter da je, če tega soglasja ni, pravni posel ničen. Še toliko bolj velja, da je podana kolizija interesov, če gre za sklepanje poslov zakonitega zastopnika in manjšinskega družbenika dvo osebne družbe na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika posojilodajalca na drugi strani posojilne pogodbe, brez soglasja (ali celo obvestitve) večinskega družbenika. Argument "tem bolj" (a fortiori) velja, da je treba pridobiti soglasje skupščine ali nadzornega organa (v konkretnem primeru drugega družabnika) za primer, ko govorimo o fizični osebi, ki v tem svojstvu sklepa posel z družbo (in ta posel družbo v korist zakonitega zastopnika družbe lahko izjemno finančno obremeni), v kateri je ta ista oseba zakoniti zastopnik in manjšinski družbenik, saj je podano nasprotje interesov.

17Glede pritožbenih trditev o napačno ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili sporni aneksi in sporazum sklenjeni na način, kot je opisan v zgornjih točkah obrazložitve. Nenazadnje je dejstvo, da je sporne posle na obeh straneh podpisal toženec sam in sicer na eni strani kot zakoniti zastopnik tožnice in na drugi kot posojilodajalec nesporno in ga pritožnik niti ne zanika. Ne mora pa spremeniti pravne posledice takšnega dejanskega stanja s ponavljanjem trditev, da je C. C. ogrožal toženčev položaj družbenika z izjavami: "Da ga bo uničil", in je to opravičen razlog, da je toženec kršil določbe ZGD-1 o sklepanju poslov v primeru konflikta interesov. Takšne navedbe pritožnika le še utrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec sklepal sporne pravne posle za zaščito lastnega ekonomskega položaja in ne v korist družbe.

18Glede nedopustne kavze in nedopustnega nagiba pritožbenim navedbam, da je obstajala realna nevarnost, da bi drugi družbenik C. C. nepremičnine družbe prodal, oziroma jih preusmeril na slamnatega kupca in družbo posledično spravil v stečaj, samo zato, da bo toženec ostal brez vsega, pritožbeno sodišče ne more slediti. Družbeniška razmerja morajo družbeniki urejati med seboj, ne morejo pa jih urejati na način, da sklepajo posle v nasprotju s predpisi. Pritožnik ponavlja svoje trditve o ogroženosti njegovega položaja kot manjšinskega družbenika, kar pa ne more omajati pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje iz 32. točke obrazložitve o nedopustnem nagibu in nedopustni podlagi, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

19Ničnosti (neobstoj) spornih pravnih poslov na podlagi 73. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče prve stopnje povsem jasno razložilo. Iz zgoraj citirane sodne prakse namreč izhaja, da poslovodja ne more sam s seboj sklepati pogodbe, na podlagi katere pri dobil določene pravice ali ugodnosti, to lahko stori le ob soglasju skupščine družbenikov oziroma v tem primeru drugega večinskega družbenika.

20Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁵ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁶

21Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 186,66 EUR.

¹ Primerjaj z Galič, A.,in ostali, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2010, str. 150.
² Enako, str. 151.
³ Podobno VSL sklep I Cp 225/2013, z dne 13. 2. 2013.
⁴ Primerjaj, VSRS Sodba II Ips 85/2017, VSL sodba I Cpg 1332/2015, VSM I Cpg 75/2020, VSC Cpg 83/2020, VSL I Cpg 783/2019, VSL I Cpg 390/2021.
⁵ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁶ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).