VSL Sodba I Cpg 59/2024

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 76.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2022 do plačila v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pogodbene obresti v višini 7 % letno od zneska 100.000,00 EUR od dne 2. 11. 2021 dalje do plačila skupaj s procesnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 5. 12. 2022 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 40,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka). Tožena stranka mora tožnici povrniti vse njene potrebne pravdne stroške v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obrestmi.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je laično pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe določb materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vendar drugemu sodniku.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo, in sicer je tožeča stranka toženi stranki dne 2. 11. 2021 nakazala na njen poslovni transakcijski račun 90.000,00 EUR in isti dan še znesek 10.000,00 EUR, kar vse izhaja iz izpisov transakcijskih računov pravdnih strank. V obdobju od 10. 1. 2021 do 14. 2. 2022 je bilo iz računa tožene stranke na račun tožeče stranke vrnjenih 24.000,00 EUR. Tožeča stranka je tudi predložila posojilno pogodbo z dne 2. 11. 2021, v kateri se je tožena stranka zavezala, da bo tožniku glavnico in obresti vrnila najkasneje do 31. 12. 2022. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da znesek 76.000,00 EUR ni bil vrnjen tožeči stranki. Ker tožena stranka s tožečo stranko ni želela skleniti dodatne pogodbe o zavarovanju posojila s hipoteko na njenih nepremičninah, je tožeča stranka od posojilne pogodbe odstopila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil odstop v skladu z obveznostmi iz posojilne pogodbe (13. člen alineja a, g in i posojilne pogodbe), zato je nastopilo določilo, po katerem je tožena stranka skladno z določbo 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vsaka stranka prosta svojih obveznosti in vsaka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je med tem imela, torej stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Glede obresti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica dogovorjene obresti v višini 7 % letno od zneska 100.000,00 EUR od dne 2. 11. 2021 utemeljeno zahteva, saj skladno z določbo 328. člena OZ pogodbeni stranki lahko dogovorita, da mora dolžnik za obdobja od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti. Poleg vračila zneska posojilnih obresti je tožeča zahtevala tudi plačilo 40,00 EUR stroškov izterjave po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih.

Toženka je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da sama ni sklenila posojilne pogodbe, pač pa jo je z zakonitim zastopnikom tožnice B. B. sklenil njen zunajzakonski partner A. A.

Nesporno med strankama je, da je bil denar nakazan na toženkin transakcijski račun in tožnici tudi delno vrnjen z njenega računa. Nesporno je tudi, da obstaja toženkin podpis na posojilni pogodbi, vendar toženka trdi, da gre za odtis štampiljke z njenim podpisom, ki jo je očitno uporabil njen zunajzakonski partner A. A. in da sama ni podpisala te pogodbe.

6Pritožnica v laični pritožbi navaja, da je sodišče napačno vodilo postopek, saj jo je onemogočilo pri dokazovanju, ki bi potrdilo njena zatrjevanja, da ni zavezana za plačilo zahtevanega zneska, saj pogodbe ni podpisala, niti ni bilo posojilo namenjeno njej. Ponavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca grafološke stroke, ki bi potrdil, da podpis na posojilni pogodbi ni njen, temveč gre za odtis štampiljke, ki jo je uporabil A. A. Prav tako je sodišče kršilo njene pravice s tem, ko ni soočilo pravdnih strank iz oči v oči, da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke B. B. moral pod prisego povedati ali govori resnico, da je ona podpisala posojilno pogodbo, ali pa je A. A. odtisnil štampiljko. Zaslišati bi bilo tudi treba pričo A. A., ki je sicer njen zunajzakonski partner, vendar pa iz priloženih elektronskih korespondenc in SMS sporočil izhaja, da sta se za posojilno pogodbo dogovarjala zakoniti zastopnik tožeče stranke in A. A. kot večkratni poslovni partner zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tudi sam zakoniti zastopnik tožnice je povedal, da je imel z njo samo en neposreden stik.

7Pritožnica nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da bi moralo izvesti vse dokaze, ki jih je sama predlagala. Določba 231. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da sodišče izvede le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev.

8Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se je ne glede na to, da se je za posojilo dogovarjal A. A., kot pogodbenica posojilne pogodbe na strani posojilojemalke zavezala toženka (tako tudi izpovedba B. B., l. št. 62 in 65). Pomembno je tudi, da je zakoniti zastopnik tožnice B. B. izpovedal, da je on v imenu tožnice sklepal pogodbo prav s toženko in ne z nekom tretjim. Poseben motiv zanj je bil, da gre za s.p. in s tem za večje jamstvo za vračilo posojila. Prav tako je nesporno, da je bil denar nakazan na račun toženke in z izvedbo dokaza z grafologom in zaslišanjem priče A. A. ne bi mogla ovreči tega dejstva. Sicer trdi, da je s tem računom upravljal tudi A. A., ki bi o tem tudi pričal, vendar pa to ne spremeni ugotovitve, da je tožnica sklepala pogodbo z vedenjem, da jo sklepa s toženko in ne z nekom tretjim. Prav tako iz e-sporočila z dne 9. 3. 2022 (priloge A8 sodnega spisa) izhaja, da je bilo iz e-naslova C2 sporočeno, da je toženka poplačala tožnico v znesku 25.000,00 EUR in podpisana je C. C. Toženka je sicer pred sodiščem prve stopnje trdila še, da je njen e-naslov uporabljala A. A. Življenjsko pa ni logično, da bi nekdo pisal iz lastnega e-naslova z lastnim podpisom zapisal, da je poplačal nekoga, kasneje pa bi zatrjeval, da si je denar sposodil nekdo drug, čeprav je pred tem na ta isti svoj račun prejel 100.000,00 EUR.

9Pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženka samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.

10Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge¹ (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,² kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.³

11Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Ni pomembna navedba, da je bil nad A. A. uvedem in končan postopek osebnega stečaja in da so zato to posojilno pogodbo naprtili njej, ker ima premoženje, medtem ko A. A. nima ničesar.
² Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
³ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).