VDSS Sodba Pdp 123/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženki 17. 11. 2022 prenehalo nezakonito in da je trajalo do sodne razveze 30. 11. 2023 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora za čas od 17. 11. 2022 do 30. 11. 2023 tožnico prijaviti v socialna zavarovanja, ji urediti vpis delovne dobe v matično evidenco, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 2.153,96 EUR na mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. in III. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo denarnega povračila v višini 6.461,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od zahtevanega denarnega povračila pa je tožbo zavrglo (V. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.515,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženko določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (VI. in VII. točka izreka).

2Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je konkurenčno dejavnost tožnice, ki jo je opravljala v času delovnega razmerja pri toženki brez njene vednosti in soglasja, štelo kot dopustno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da za opravljanje konkurenčne dejavnosti zadostuje že seznanjenost delodajalca z ravnanjem delavca, ne pa njegovo pisno soglasje, kot ga določa 39. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji). Ker ni pojasnilo razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti načina seznanitve toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice ali njeno prošnjo za soglasje, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Napačno je ugotovilo, da je toženka vedela za tožničin s. p. in za opravljanje konkurenčne dejavnosti že od same registracije, najkasneje pa od leta 2017. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da je tožnica toženki naznanila samo registracijo podjetja za prodajo motornih vozil, registracijo konkurenčne dejavnosti računovodstva pa ji je zamolčala. Odločitev je napačno utemeljilo z navedbami prič A. A., B. B. in C. C., ki so zaradi sorodstvenih in prijateljskih vezi izpovedovale v korist tožnice. Z izpovedjo priče A. A. glede vsebine njenega zaposlitvenega razgovora je nadomestilo trditveno podlago tožnice. V nasprotju z načelom kontradiktornosti in enakega varstva pravic ni upoštevalo s strani toženke predlaganih dokazov. Pisnih izjav prič D. D. in E. E., ki potrjujeta, da je tožnica stranke toženke novačila k sodelovanju z njenim podjetjem pod bolj konkurenčnimi pogoji, ni dokazno pretehtalo. Pričanje prokurista toženke F. F., ki je bolj prepričljivo kot tožnica pojasnil, da se je toženka s konkurenčno dejavnostjo tožnice seznanila šele 17. 10. 2022, je nepravilno povzelo. Z vnaprejšnjo dokazno oceno je neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge toženke za zaslišanje priče G. G., pridobitev bančnega izpiska družbe H. d. o. o., poizvedbe pri FURS ter pridobitev dohodninskih odločb tožnice. Ker ni upoštevalo, da je tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot samostojna podjetnica in v sodelovanju z drugimi podjetji še naprej prejemala visok dohodek, ji je neutemeljeno dosodilo denarno povračilo in s tem kršilo načelo popolne odškodnine. Višina dosojenega denarnega povračila je pretirana, ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi naklepnega ravnanja tožnice, ki bi se lahko glede na njeno starost, izobrazbo in delovne izkušnje kmalu na novo zaposlila. Ugotovitev, da tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspela poiskati nove zaposlitve in da ni prejemala denarnega nadomestila za brezposelnost, je utemeljilo s pomanjkljivo dokazno presojo. Prisojeni znesek denarnega povračila je previsok, saj je sodišče prve stopnje kot osnovo upoštevalo napačen znesek plače tožnice, ki ne zajema tudi dodatka k plači v višini 330,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka je tožnici očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in sicer prepoved konkurence (17. člen pogodbe o zaposlitvi in 39. člen ZDR‑1), s tem ko je med trajanjem delovnega razmerja s svojim računovodskim podjetjem brez pisnega soglasja toženke izvajala njej konkurenčno dejavnost. Na podlagi nadzora opravljenega 17. 10. 2022 ji je očitala še, da je konkurenčno dejavnost opravljala med delovnim časom pri toženki in s sredstvi toženke.

6Sodišče prve stopnje je ustrezno presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na dveh vsebinsko in časovno različnih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je ugotovilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na kršitev prepovedi konkurence podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na opravljanje konkurenčne dejavnosti med delovnim časom pri toženki in s sredstvi toženke pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica brez pisnega soglasja toženke leta 2014 registrirala samostojno podjetniško dejavnost za opravljanje računovodskih storitev, s čimer je bila toženka že od samega začetka seznanjena. Takšno ugotovitev je pravilno utemeljilo s pojasnili tožnice, ki je opisala številne okoliščine, ko se je vpričo prokurista toženke F. F. njena podjetniška dejavnost prepletala z njenim delom pri toženki (napotitev strank toženke k tožnici; uvajanje tožničinega računovodskega programa pri toženki; zaposlitev A. A. zaradi računovodskih izkušenj, ki jih je pridobila pri delu za tožnico). Ker so navedene okoliščine potrdile tudi priče B. B., C. C., A. A. in listinski dokazi (obračun provizije, ki jo je tožnica prejela za uvedbo programa Minimax pri toženki; elektronsko sporočilo toženki z vzorcem odločbe, ki jo je tožnica sestavila za svojo stranko), je tožničine navedbe utemeljeno štelo kot dokazane. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi rezervnemu argumentu sodišča prve stopnje, da se je prokurist toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice seznanil najkasneje leta 2017, ko je k njej za računovodske storitve napotil B. B. in se je pri toženki zaposlila priča A. A.

8Pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje sprejema v celoti, saj temeljijo na natančnem tehtanju izpovedi tožnice in prič B. B., C. C. ter A. A. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje pri dokazni oceni spregledalo sorodstvene in prijateljske odnose navedenih prič s tožnico, ni utemeljen. Okoliščina sorodstvenega ali drugačnega razmerja priče s posamezno stranko sama po sebi ne izključuje njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je njihovim skladnim izpovedim pripisalo večjo dokazno težo kot povsem nasprotni izpovedi F. F. Izpovedi slednjega je utemeljeno odreklo verodostojnost in pravilno štelo, da tožnica toženke ni seznanila zgolj s svojo dejavnostjo prodaje motornih vozil, temveč tudi z računovodsko dejavnostjo. Ne drži, da je njegovo izpoved sodišče prve stopnje napačno povzelo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero s takšnim očitkom neopredeljeno meri toženka v pritožbi, ni podana. Nestrinjanje toženke z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne pomeni, da je ta napačna.

9Ugotovljene okoliščine glede seznanitve toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo, dejstvo, da tožnica od toženke nikoli ni zahtevala pisnega soglasja za opravljanje konkurenčne dejavnosti pa med strankama ni bilo sporno. Ker iz obrazložitve sodbe izhajajo jasni razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako v sodbi ni najti razlogov, ki bi utemeljevali drugačno odločitev od sprejete, toženka v pritožbi pa ne konkretizira, v čem naj bi bilo očitano nasprotje o odločilnih dejstvih. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na kršitev razpravnega načela (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje z zaslišanjem priče A. A. ni nadomestilo trditvene podlage tožnice. Priča, katere zaslišanje je bilo predlagano v zvezi z dejstvom, da je toženka vedela za tožničino računovodsko podjetje, je med drugim izpovedala o svojem zaposlitvenem razgovoru pri toženki, na katerem je izpostavila svoje delovne izkušnje, ki jih je pridobila pri delu za tožnico. Njena izpoved osvetljuje okoliščino seznanitve toženke z dejavnostjo tožnice in se zato nanaša na predhodno zatrjevano dejstvo, v zvezi s katerim je bila predlagana.

11Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje priče G. G., pridobitev bančnega izpiska družbe H. d. o. o., poizvedbo pri FURS ter pridobitev dohodninskih odločb tožnice, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je do navedenih dokaznih predlogov opredelilo skladno z načelom proste dokazne presoje, ki se nanaša tudi na izbor dokaznih sredstev (drugi odstavek 287. člena ZPP), zato bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zaslišanje priče G. G. je toženka predlagala izključno v zvezi z denarnim povračilom. Po zatrjevanju toženke naj bi tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri njej, v času brezposelnosti delo dejansko (na črno) opravljala v njegovem podjetju in tako pridobivala dohodke, zato po stališču toženke do denarnega povračila ni upravičena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil že s sodno razvezo podan pravni temelj za denarno povračilo, ki ga je nato tudi odmerilo skladno s kriteriji iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Stališče toženke, da tožnica ni upravičena do denarnega povračila, je napačno. Zaslišanje te priče, četudi bi potrdila dejstvo, v zvezi s katerim je bila predlagana, ne bi izključila pravice tožnice do denarnega povračila, zato izvedba tega dokaza ni mogla vplivati na končno odločitev. Enako velja za pridobitev bančnega izpiska družbe H. d. o. o., ki je bil prav tako predlagan s tem v zvezi. Na podlagi ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje na predlog tožnice, s katerim se je toženka strinjala, pogodbo o zaposlitvi razvezalo in tožnici utemeljeno priznalo ustrezno denarno povračilo. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da izvedba teh dveh dokazov ni bila potrebna. Tudi dokazni predlog za opravo poizvedb pri FURS ter pridobitev dohodninskih odločb tožnice je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da jih ni dolžno pridobivati po uradni dolžnosti. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da teh listin ni mogla pridobiti sama. V postopku jo je zastopal odvetnik, ki je na podlagi 10. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/1993 in naslednji) upravičen od državnih organov pridobiti podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi. Tudi sicer izvedba dokaza za pridobitev zadnjih pet odločb o odmeri dohodnine za tožnico ni bila potrebna, ker je bil tudi slednji predlagan izključno v zvezi s pravico tožnice do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.

12Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih procesnih kršitev, upoštevaje načeli kontradiktornosti in enakega varstva pravic pa je vse navedbe in dokaze strank vzelo na znanje, pretehtalo njihovo pomembnost ter se do tistih navedb ter dokazov, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredelilo. Pisni izjavi prič D. D. in E. E., ki naj bi potrjevali navedbe o tožničinem novačenju strank toženke, je utemeljeno štelo kot nebistveni, zato se do teh dveh dokazov ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

13Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved z dne 17. 11. 2022 prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30. dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).

14Ne drži, da je sodišče prve stopnje konkurenčno dejavnost tožnice štelo kot dopustno. Ker je bila v delu, ki se nanaša na kršitev prepovedi konkurence, ugotovljena nezakonitost odpovedi iz procesnih razlogov (potek zakonskega roka za podajo izredne odpovedi), se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še vsebinsko opredeljevati do očitane kršitve. Nerelevantna je pritožbena navedba, da za opravljanje konkurenčne dejavnosti ne zadošča seznanitev delodajalca, temveč njegovo pisno soglasje. V obravnavanem primeru se ugotavljanje seznanjenosti toženke z ravnanjem tožnice nanaša na presojo pravočasnosti izredne odpovedi po drugem odstavku 109. člena ZDR‑1 in ne na dopustnost opravljanja konkurenčne dejavnosti med trajanjem delovnega razmerja po 39. členu ZDR‑1. Pritožbeni očitek o napačni razlagi 39. člena ZDR‑1 je zato neutemeljen.

15Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved nezakonita, pri čemer toženka v pritožbi sodbe v delu, ki se nanaša na presojo očitka o opravljanju konkurenčne dejavnosti med delovnim časom pri toženki in s sredstvi toženke, ne izpodbija. Ker je pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, je sodišče prve stopnje na predlog strank delovno razmerje utemeljeno razvezalo z dnem 30. 11. 2023, tožnici pa za ta čas priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, kot tudi denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač. Denarno povračilo predstavlja odmeno namesto reintegracije delavca k delodajalcu, pri njegovi presoji pa niso upoštevna načela odškodninske odgovornosti. Pritožbene navedbe o kršitvi načela popolne odškodnine, ker naj bi tožnica po prenehanju delovnega razmerja prejemala druge dohodke, niso utemeljene. Ker gre v obravnavanem primeru za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tožnici pripada denarno povračilo, kot to določa 118. člen ZDR-1.

16Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija višino dosojenega denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, predvsem dejstvo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena 15 let, da ima dobre zaposlitvene možnosti, čeprav v času odločanja še ni zaposlena. Pravilno je upoštevalo tudi, da v tem obdobju ni prejemala nadomestila za brezposelnost. Pritožbeni očitek o pomanjkljivi dokazni presoji okoliščine ponovne zaposlitve in prejemanja nadomestila za brezposelnost je neutemeljen. Navedbi tožnice, da ni zaposlena, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj toženka ni uspela dokazati nasprotno. Prav tako je utemeljeno sledilo tudi njeni navedbi, da v tem času ni prejemala nadomestila za čas brezposelnosti, kar izhaja že iz 63. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.), ki določa, da zaradi delodajalčeve izredne odpovedi zavarovanec ne more uveljavljati pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Do prisojene višine denarnega povračila, ki jo s tem pritožbenim očitkom neuspešno skuša izpodbiti pritožba, pa bi bila tožnica upravičena tudi, če bi prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost, kot tudi, če bi se zaposlila takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

17Denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač v višini 6.461,89 EUR glede na pravilno uporabljene kriterije, ni previsoko. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo višino mesečne plače, ki vključuje tudi znesek 330,00 EUR. Pravilno je štelo, da sta se stranki dejansko dogovorili o višji plači, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je v plačilnih listah navedeni znesek označen kot "druga povračila", je utemeljeno presodilo, da gre za prikaz fiktivnih materialnih stroškov, saj se je mesečno izplačeval vsem zaposlenim ne glede na dejanski nastanek izdatkov. Ker je bil znesek 330,00 EUR tožnici dogovorjen kot del plače, ga je sodišče prve stopnje pravilno vštelo pri izračunu osnove za odmero denarnega povračila.

18Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela.