UPRS Sodba I U 1663/2021-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot singularni pravni naslednici družbe A., d. o. o., zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017 dodatno odmerila razliko davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 399.878,46 EUR in pripadajoče obresti v znesku 44.709,70 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je določen rok za plačilo naložene davčne obveznosti, v III. in IV. točki pa je odločeno o stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

2Odmerjen davek je posledica vključitve skritih rezerv iz naslova oddelitve finančne naložbe in izrednega prihodka iz naslova prejetih denarnih sredstev, ki jih tožeča stranka ni vrnila, v davčno osnovo davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017.

3Davčni organ je v postopku nadzora ugotovil, da je pravna prednica tožeče stranke družba A., d. o. o., družbi B., d. o. o., na podlagi pogodbe o delitvi in prevzemu z dne 17. 8. 2017 oddelila finančno naložbo - 50.000 delnic družbe C., d. d., z oznako D. Družbi davčnemu organu navedene transakcije nista priglasili (glej 381. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Ob oddelitvi finančne naložbe je po odločitvi davčnega organa prišlo do skritih rezerv, ki pomenijo razliko med vrednostjo naložbe ob oddelitvi in nabavno vrednostjo delnic, 38. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) pa določa obveznost razkritja skritih rezerv v davčnem obračunu. Vrednost ob nabavi je namreč znašala 110.582,50 EUR in je narasla na 1.708.307,00 EUR, te vrednosti pa tožeča stranka ni ustrezno pojasnila. Kot izredni prihodek pa je davčni organ upošteval znesek 506.808,97 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je pravna prednica tožeče stranke v bilanci stanja na dan 31. 12. 2017 izkazovala dolgoročne finančne obveznosti do družb v skupini v višini 2.127.147,99 EUR. Iz bilance stanja na dan 31. 12. 2018 pa ni razvidno, da bi tožeča stranka kot pravna naslednica družbe A., d. o. o., te obveznosti prevzela. Ker gre za denarna sredstva, ki jih je predhodnica tožeče stranke prejela in jih ni vrnila, se upoštevajo kot izredni prihodek.

4V zvezi s pripombami na zapisnik davčni organ v izpodbijani odločbi glede dodatno predložene dokumentacije še ugotavlja, da ne more preveriti njene verodostojnosti. Glede oddelitve finančne naložbe oziroma njene vrednosti je tožeča stranka predložila posojilno pogodbo z dne 28. 8. 2013, sklenjeno med E. kot posojilodajalcem in družbo A. kot posojilojemalcem, izposojeni znesek pa znaša 1.082.994,13 EUR. Istega dne sta isti dve družbi sklenili pogodbo o odstopu terjatve, v kateri se ugotavlja, da ima odstopnik E. zoper dolžnika C. terjatev v višini 1.082.994,13 EUR, pri čemer pa iz pogodbe ni razvidno, kdaj in na kakšni podlagi naj bi odstopljena terjatev nastala. O tem ni predložen noben dokaz. Istega dne sta posojilno pogodbo za znesek 50.000,00 EUR sklenila tudi F. F. kot posojilodajalec in družba A., ponovno je priložena tudi pogodba o odstopu terjatve, sklenjena med F. F. kot odstopnikom in družbo A. kot prevzemnikom, s katero je navedena družba od fizične osebe prevzela terjatev zoper njegovega dolžnika, družbo C., v višini 50.000,00 EUR. Iz pogodbe ni razvidno, kdaj in na kakšni podlagi naj bi terjatev, ki naj bi jo imela fizična oseba do družbe C. nastala. Istega dne, tj. 23. 8. 2013, je direktor družbe A., d. o. o., sprejel sklep o prenosu terjatev do družbe C. na kapitalske rezerve dolžnika - vplačila za pridobitev dodatnih pravic iz delnic, s tem pa je po trditvah tožeče stranke prišlo do povečanja vrednosti v letu 2017 oddeljene finančne naložbe. Ker predložene listine ne dokazujejo nastanka posojilnih razmerij, kar je bistveno za presojo upravičenosti nastanka kapitalskih rezerv v družbi D., davčni organ vztraja pri svoji odločitvi.

5V zvezi z izrednimi prihodki je tožeča stranka med drugim predložila posojilno pogodbo z dne 2. 10. 2007, na podlagi katere naj bi ji družba G. posodila 300.00,00 EUR. V skladu s pogodbo bi moral biti znesek nakazan na TRR, česar tožeča stranka ni dokazala. Ni namreč predložila izpiska s TRR, iz katerega bi bilo razvidno, da je do realizacije navedene pogodbe sploh prišlo. Da je bilo posojilo dano, ni dokazano niti z izpiski TRR niti s knjižbami v poslovne knjige. Rok za vračilo po navedeni pogodbi je bil z aneksom podaljšan do 1. 10. 2017, pri tem pa obračun obresti, ki so bile dogovorjene s pogodbo, ni bil predložen, niti ni tožeča stranka predložila glavne knjige, iz katere bi bili razvidni navedeni poslovni dogodki. Upnik naj bi 13. 11. 2017 sklenil pogodbo o odstopu terjatve do tožeče stranke v višini 427.500,00 EEUR družbi H. (London), 8. 1. 2018 (tj. 8 dni pred izbrisom družbe A.) pa je slednja z družbo H. sklenila dogovor o cesiji, na podlagi katerega naj bi tožeča stranka za poplačilo svojih obveznosti do H. odstopila lastne terjatve do treh slovenskih družb v skupni višini 478.492,15 EUR. Davčni organ na podlagi predloženi pogodb ni mogel preveriti, ali so terjatve tožeče stranke do treh slovenskih družb obstajale, saj poslovne knjige niso bile predložene. Davčni organ tako ni mogel preveriti zatrjevanih prenosov terjatve, ki naj bi izvirala iz posojila iz leta 2007.

6Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) je pritožbo zavrnilo. V zvezi z oddelitvijo finančne naložbe poudarja, da tožeča stranka tudi s predloženo dokumentacijo ni dokazala zatrjevanih poslovnih dogodkov. Glede oddelitve finančne naložbe pritrdi oceni davčnega organa, da predložene posojilne pogodbe in pogodbe o prenosu terjatev ne izkazujejo vseh poslovnih dogodkov (niso predložene posojilne pogodbe iz preteklih let v višini 421.542,00 EUR), na katere se sklicujejo, predvsem pa v ničemer ne pričajo o vsebini, obsegu in času nastanka posojilnih razmerij. Enako velja tudi za odločitev v delu, ki se nanaša na povečanje davčne osnove za izredne dohodke. Tožeča stranka v postopku ni predložila zahtevane dokumentacije na podlagi sklepa davčnega organa z dne 21. 6. 2019, tj. prejetih in izdanih računov, bruto bilance, kontne kartice in druge analitične evidence, vezane na obdobje od 1. 1. 2017 do 16. 1. 2018, zato davčni organ ni mogel preizkusiti verodostojnosti naknadno predloženih listin. Breme dokazovanja za tovrstne trditve pa je na strani zavezanca za davek.

7Tožeča stranka zoper tako odločitev vlaga tožbo in v njej predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Primarno ugovarja, da se je postopek davčnega inšpekcijska nadzora vodil zoper neobstoječ subjekt, odločba pa je bila izdana subjektu, ki nikoli ni bil stranka postopka. Ne gre za situacijo iz 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem bi bil postopek pravilno začet in bi se nadaljeval zoper pravnega naslednika prvotnega davčnega zavezanca.

8V nadaljevanju nasprotuje samemu načinu izvedbe postopka in trdi, da je k pripombam na zapisnik predložila dokaze v zvezi s povečanjem vrednosti oddeljenih delnic, ki jih je od tretjih oseb pridobila šele tik pred izdajo zapisnika in ki jih je bilo nemogoče pridobiti med samim postopkom. Dokumentacija je bila izven njene sfere in jo je poskušala pridobiti, da bi jo predložila davčnemu organu. Zato ne more biti prekludirana glede listin, ki jih je predložila k pripombam. V tej zvezi se sklicuje na 146. člen ZUP, ki se v davčnih postopkih uporablja subsidiarno. V posledici tako vodenega postopka je bilo napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju povzema vsebinske navedbe, ki jih je podala v pripombah na zapisnik in v pritožbenem postopku ter z njimi nasprotuje upoštevani nabavni vrednosti delnic oziroma trdi, da razlike med njihovo vrednostjo ob oddelitvi in nabavno vrednostjo ni. Nabavna vrednost delnic se je povečala za znesek konvertiranih obveznosti (terjatve) v druge oblike kapitala (kapitalske rezerve) družbe C. Družba C. je namreč na dan 23. 8. 2013 v svojih poslovnih knjigah izkazovala obveznost do prednice tožeče stranke v višini 1.597.796,42 EUR, na podlagi sklepa tožeče stranke pa so se te obveznosti prenesle na kapitalske rezerve družbe C. V zvezi z dolgoročnimi finančnimi naložbami, prevzetimi od izbrisane družbe, tožeča stranka v alinejah povzame verigo posojil, prvo dano 2. 10. 20017, in kasnejših odstopov terjatev iz naslova teh posojil med različnimi pravnimi osebami in na tej podlagi zahteva korigiranje vrednosti izrednih prihodkov.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da se je davčni organ kljub prekluziji spustil v oceno k pripombam predloženih dokazov, zato načelo zaslišanja stranke v postopku ni bilo kršeno.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Sporna je zakonitost odmere davka od dohodkov pravnih oseb, ki je bil tožeči stranki kot pravni naslednici izbrisane družbe odmerjen in naložen v plačilo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora za obdobje 1. 1. 2017 do 16. 1. 2018. Sodišče uvodoma zavrača tožbeni ugovor, da je bil postopek začet zoper neobstoječ pravni subjekt. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila družba A., d. o. o., 16. 1. 2018 na podlagi sklepa sodišča o prenehanju družbe po skrajšanem postopku z dne 28. 12. 2017 izbrisana iz sodnega registra na podlagi 522. člena v zvezi s 425. in 426. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Tožeča stranka (ob izdaji izpodbijane odločbe s firmo I., d. o. o., ki jo je kasneje spremenila v J., d. o. o.) je bila od 5. 12. 2012 dalje do izbrisa edina družbenica omenjene družbe in je kot taka k predlogu o izbrisu družbe brez likvidacije podala notarsko overjeno izjavo, da prevzame obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.

12Tožeča stranka kot pravna naslednica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, torej v skladu 425. člen ZGD-1¹ odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe.² Ker se odmerjena davčna obveznost nanaša na leto 2017, ko je bila izvedena oddelitev finančne naložbe, oziroma so bile knjižene dolgoročne finančne obveznosti do družb v skupini, gre torej za obveznosti, ki bi jih morala pred izbrisom izpolniti družba A., d. o. o.

13Da je bil postopek voden zoper tožečo stranko kot singularno pravno naslednico družbe A. (ta družba je obstajala v letu 2017, na katerega se nanaša inšpekcijski postopek), izhaja tako iz sklepa davčnega organa št. DT 0610-1294/2019-1 z dne 21. 6. 2019, s katerim je organ tožeči stranki naložil predložitev poslovne dokumentacije in s katerim je bil začet konkretni postopek (tretji odstavek 135. člena ZDavP-2), kot tudi iz izreka sklepa o razširitvi davčnega inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-1294/2019-13 z dne 2. 10. 2019. V obeh sklepih, tako v uvodu kot v izreku sklepov, je namreč kot davčna zavezanka navedena družba I., d. o. o. Drži, da sta bili na obeh navedenih sklepih (in ostalih listinah, zapisnikih, tudi v izpodbijani odločbi) zapisani firmi in ostali podatki obeh gospodarskih družb, tako družbe A., d. o. o., kot tudi I., d. o. o., kar pa ne pomeni, da se je postopek vodil zoper izbrisani pravni subjekt. Sklepi in tudi zapisnik o nadzoru so se vročali elektronsko na eDavke družbi I., d. o. o., oziroma njenemu takratnemu pooblaščencu, kar dodatno kaže nato, da je bil subjekt nadzora ves čas znan. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona.³ Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,⁴ saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o.

14Drug sklop tožbenih ugovorov se nanaša na vprašanje (ne)upoštevanja v pripombah na zapisnik podanih trditev in listinskih dokazov. Drugi odstavek 140. člena ZDavP-2 določa, da lahko zavezanec za davek v pripombah k zapisniku iz prvega odstavka tega člena predlaga nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Davčni organ sestavi dodatni zapisnik v 30 dneh po prejemu pripomb, če te vplivajo na višino davčne obveznosti. Nova dejstva in dokazi se upoštevajo le, če so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec za davek upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika.

15Stališče davčnega organa oziroma tožene stranke, da je bila tožeča stranka v pripombah na zapisnik prekludirana glede navajanja novih dejstev oziroma predlaganja dokazov, ni pravilno. To izhaja iz (novejše) sodne prakse Vrhovnega sodišča,⁵ ki restriktivno razlaga pojem zamude pri predložitvi novih dokazov. Po stališču sodne prakse mora namreč stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. To pomeni, da mora biti davčni zavezanec seznanjen oceno davčnega organa, ali je do izdaje zapisnika uspel dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme oziroma mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude sploh ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov.

16Da bi predložitev dokazov po vročitvi zapisnika pomenila izmikanje postopku oziroma zavlačevanju, iz razlogov izpodbijane odločbe ne izhaja. Ker pa je davčni organ kljub temu, da je izhajal iz prestroge razlage drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, vsebinsko odgovoril na pripombe tožeče stranke in dokazno ocenil priložene listine, dodatno pa je njegovo obrazložitev dopolnila še tožena stranka v svoji odločbi, bistvena kršitev pravil postopka, ki se zatrjuje v tožbi, ni podana. Kot prepozne in s tem neupoštevne je tožena stranka zavrnila le tiste listine, ki jih je tožeča stranka prvič predložila v pritožbenem postopku (238. člen ZUP), za katere v pritožbi ni pojasnila, zakaj jih ni mogla predložiti že v postopku na prvi stopnji, saj ji je bilo stališče davčnega organa o nedokazanosti zatrjevanih poslovnih dogodkov in posledicah, ki temu sledijo v okviru obravnavanega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, poznano. To potrjuje tudi zapisnik št. DT 0610-1294/2019-20 z dne 15. 10. 2019, ko je potekal sestanek s takratnim pooblaščencem tožeče stranke v prostorih davčnega organa.

17Glede kršitve drugega odstavka 135. člena ZDavP-2, ki določa, da lahko inšpektor začne opravljati inšpekcijski nadzor po poteku osmih dni od vročitve sklepa iz prejšnjega odstavka, sodišče ugotavlja, da je bil navedeni osemdnevni rok v povezavi s sklepom o razširitvi nadzora res kršen (sklep št. DT 0610-1294/2019-18 je bil izdan in stranki vročen 15. 10. 2019, zapisnik o nadzoru pa je bil izdan tri dni kasneje), kar pa ni vplivalo na pravico tožeče stranke do izjave v postopku. Navedeni rok je namreč namenjen davčnim zavezancem, da se pripravijo na obisk inšpektorja, da zberejo ustrezno dokumentacijo, pripravijo prostor, določijo morebitnega zastopnika, ipd.⁶ V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato prekratek rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve.

18V zadevi tako ni sporno, da tožeča stranka poslovne dokumentacije družbe A., d. o. o., za leti 2017 in 2018 do izbrisa, ki jo je v postopku od nje zahteval davčni organ, ni predložila. Gre za listine, kot so: prejeti in izdani računi, bruto bilanca in pojasnila k izkazom za leti 2017 in 2018, glavna knjiga (kontne kartice) in druge pomožne evidence, ki jih je (primeroma) zahteval davčni organ. Tožeča stranka pa je predložila vrsto posojilnih pogodb in pogodb o prenosu terjatev, s katerimi je dokazovala na eni strani obstoj posojil družbi C. in konverzijo terjatev iz tega naslova v kapital družbe v letu 2013, s čimer je po lastnem prepričanju izkazala povečanje nabavne vrednosti delnic, ki so bile oddeljene v letu 2017. Z verigo posojilnih pogodb in prenosov terjatev je po lastnem mnenju tudi dokazala, da je napačno povečanje davčne osnove iz naslova dolgoročnih finančnih obveznosti, knjiženih na dan 31. 12. 2017, saj naj te obveznosti ob izbrisu družbe A. ne bi več obstajale in torej niso mogle preiti nanjo.

19Tožeča stranka v tožbi ponovi navedbe, ki jih je dala v pripombah na zapisnik. Kolikor je te tožbene ugovore mogoče razumeti kot nasprotovanje dokazni oceni, se sodišče strinja s toženo stranko, da predložene pogodbe same zase, ne da bi bila hkrati predložena dokazila o knjiženjih, denarnem toku oziroma dejanski izvedbi teh poslov, ne zadostujejo za dokaz o obstoju zatrjevanih poslovnih dogodkov. Dokazna ocena davčnega organa je po presoji sodišča skrbna in celovita, argumenti, ki jih navaja organ, so logični in prepričljivi, tožeča stranka pa jim konkretizirano niti ne nasprotuje, ampak v tožbi zgolj dobesedno prepiše pripombe na zapisnik, na kar je že odgovoril davčni organ, zato se sodišče na te razloge sklicuje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ne ponavlja.

20Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v listine upravnega spisa, konkretno sklep z dne 21. 6. 2019, sklep z dne 2. 10. 2019, zapisnik št. DT 0610-1294/2019-20 z dne 10. 10. 2019 in listinske dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora in se prav tako nahajajo v upravnem spisu. Gre za listine, na katere se sklicuje v tožbi (na 3., 8., 9. in 12. strani): e-korespondenca z davčnim organom, sklep o prenosu terjatve z dne 23. 8. 2013, dve pogodbi o prenosu terjatve z dne 23. 8. 2013, posojilna pogodba med družbama E. in A., posojilna pogodba med F. F. in družbo A., pregled kontne kartice kratkoročna posojila, izsek iz letnega poročila C., pregled dnevnika temeljnica, kratkoročne obveznosti za obresti, dopis računovodstva, posojilna pogodba (loan agreement) z dne 2. 10. 2007, aneks k omenjeni pogodbi z dne 25. 9. 2012, agreement of assignment of credit z dne 13. 11. 2017, obvestilo o odstopu terjatve z dne 15. 11. 2017, poziv z dne 14. 11. 2017, končni poziv z dne 11. 12. 2017, potrdilo o poplačilu dolga in cesijska pogodba z dne 8. 1. 2017.

21Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne prereka ugotovitve davčnega organa, da pri pogodbah, sklenjenih na isti dan, to je 23. 8. 2013 (dve posojilni pogodbi in dve pogodbi o prenosu terjatev), ni izkazan denarni tok, hkrati pa tudi ne ponudi dokaza o obstoju terjatve v višini 1.082.994,13 EUR, ki naj bi jo imela odstopna družba K. do družbe C., in terjatve v višini 50.000,00 EUR, ki naj bi jo imel odstopnik F. F. do iste družbe. Posledično sta zgolj zatrjevana, a nedokazana tudi prenos teh terjatev na družbo A. in njihova istočasna konverzija v kapital (kapitalske rezerve družbe). Enako velja za posojilo z dne 2. 10. 2007, namesto vračila katerega naj bi tožeča stranka na upnika prenesla svoje terjatve do trenjih oseb, katerih obstoj prav tako ni izkazan. Tožeča stranka torej ni predložila nobenega dokazila o tem, da so odstopljene terjatve dejansko obstajale, zato je po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davčnih obveznosti.

22Dokazno breme, ki je bilo v postopku naloženo tožeči stranki, po presoji sodišča ni nepremostljivo visoko. Glede na to, da je davčni zavezanec po zakonu dolžan voditi knjigovodske evidence, katerih predložitev je zahteval davčni organ in s katerimi bi tožeča stranka lahko dokazala zatrjevane pravne posle, da se te evidence po zakonu morajo hraniti (nekatere celo trajno),⁷ da je bila tožeča stranka pred izbrisom družbe A. njena edina družbenica, ki se je zavezala prevzeti morebitne dolgove izbrisane družbe (ne zgolj iz naslova davčnih obveznosti, ampak tudi obveznosti do morebitnih drugih upnikov), zakoniti zastopnik obeh družb pa je bila ista fizična oseba (L. L.), sodišče ne more slediti tožbenim trditvam o dokazni stiski.

23Po presoji sodišča je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče v postopku ni našlo očitanih postopkovnih kršitev in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

24Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Glede na 425. člen ZGD-1, ki se na podlagi 522. člena ZGD-1 smiselno uporablja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo registrskemu organu izbris družbe iz registra in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 272/2014 z dne 23. 11. 2016. Enako tudi sodbi II Ips 66/2001 z dne 4. 10. 2001 in II Ips 29/2005 z dne 22. 12. 2005.
³ Ta določa: Upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so dali izjavo iz prejšnjega odstavka, v dveh letih po objavi izbrisa družbe iz registra.
⁴ Ta v prvem odstavku določa: Če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike.
⁵ Glej sklep X Ips 51/2021 z dne 12. 4. 2023, v katerem Vrhovno sodišče izpostavlja pomembnost procesnega položaja, v katerem so davčni zavezanci v postopku davčnega inšpekcijska nadzora, kar narekuje restriktivno razlago prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2. V postopku na prvi stopnji se namreč dejansko stanje, potrebno za odločitev o davčni obveznosti, šele ugotavlja. Temu je namenjen tudi zapisnik kot vmesni procesni akt, s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami davčnega inšpekcijskega postopka.
⁶ Tako Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni institut in Davčni finančni raziskovalni institut, Ljubljana, 2008, str. 322.
⁷ Hrambo knjigovodskih listin in poslovnih knjig ureja več predpisov, med njimi Zakon o računovodstvu (ZR, glej 30. člen), ZDavP-2 (glej 32. in 41. člen) in ZGD-1, pa tudi Slovenski računovodski standardi. 54. člen ZGD-1 v šestem odstavku odloča, da je treba poslovne knjige, bilance stanja, izkaze poslovnega izida ter letna in poslovna poročila iz 56. in 60. člena ter prvega odstavka 70. člena tega zakona trajno hraniti. Knjigovodske listine se lahko hranijo samo določeno časovno obdobje. Drugi odstavek 132. člena ZGD-1 pa določa, da se poslovne knjige in knjigovodske listine družbe, ki je prenehala, izročijo v hrambo enemu od družbenikov ali tretji osebi. Če ni sporazuma, določi družbenika ali tretjo osebo sodišče. Navedena določba velja za primer prenehanja družbe po likvidaciji, kar sicer ni identično konkretnemu primeru.