426. člen ZGD-1

Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil glede na navedeno začet zoper osebo iz 425. člena ZGD-1 in to v roku iz drugega odstavka istega člena zakona. Nanjo se glasi tudi izrek izpodbijane odločbe, zato kršitev pravil postopka v tej zvezi ni podana. Ne gre torej za situacijo, ki jo ureja 50. člen ZUP,4 saj je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora začet v letu 2019, to je po prenehanju in izbrisu družbe A., d. o. o. V konkretnem primeru izdaja zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede na že pojasnjeno ni pomenila časovnega trenutka, v katerem bi nastopila prekluzija, ki bi tožeči stranki onemogočila podajo navedb v postopku. Zato sedemdnevni rok, ki je potekel med vročitvijo sklepa in izdajo zapisnika, v konkretnem primeru ni vplival na pravilnost odločitve. V postopku DIN mora zavezanec dokazati pravilnost svojega davčnega obračuna in ne obratno. Da je takšno razumevanje pravil o dokaznem bremenu pravilno, potrjujejo tudi določbe ZDavP-2, npr. prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne

Tožeča stranka kot pravna naslednica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, torej v skladu 425. člen ZGD-11 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Ker se odmerjena davčna obveznost nanaša na leto 2017, ko je bila izvedena oddelitev finančne naložbe, oziroma so bile knjižene dolgoročne finančne obveznosti do družb v skupini, gre torej za obveznosti, ki bi jih morala pred izbrisom izpolniti družba A., d. o. o. Sodna praksa Vrhovnega sodišča restriktivno razlaga pojem zamude pri predložitvi novih dokazov. Po stališču sodne prakse mora namreč stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. To pomeni, da mora biti davčni zavezanec seznanjen oceno davčnega organa, ali je do izdaje zapisnika uspel dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme oziroma mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude sploh ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov.

ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj. O ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novima upnikoma je odločala strokovna sodelavka, za kar obstaja zakonska podlaga v 6. členu ZIZ, ki ureja sestavo sodišča pri odločanju v izvršilnem postopku.

Prvotni upnik – družba z omejeno odgovornostjo je bil kot pravna oseba izbrisan iz sodnega registra na podlagi sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku pa mora sprejeti družbenik, v konkretnem primeru je to A. A. V primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku pride do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v konkretnem primeru edinega družbenika A. A., zato se z njim kot prevzemnikom terjatve iz predmetnega postopka nadaljuje postopek po prvem odstavku 208. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZIZ. Dolžnica je bila opozorjena, da lahko izpodbija sklep o spremembi upnika z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ oziroma iz razloga, da terjatev ni prešla na upnika. Dolžnica je v ugovoru navajala le, da je terjatev neupravičena in nezakonita, kar pomeni, da ugovor ni vseboval trditev v zvezi s prehodom same terjatve.

Iz navedenega izhaja, da vložitev ugovora ni pogoj za dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra in da upniku ni treba navajati opravičljivih razlogov, zakaj se na okoliščine, ki jih navaja v pritožbi, ni skliceval že v ugovoru. Po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem določbo drugega odstavka 37. člena ZSReg, v skladu s katero se v pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi štejejo (tudi) kot predlog za nadomestitev sklepa, v obravnavani zadevi ne pride v upoštev smiselna uporaba prvega odstavka 337. člena ZPP. Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor upnika v zadevi vsebinsko obravnavati. V okviru takšne vsebinske obravnave pritožbe pa sodišče druge stopnje (ne glede na to, da je upnik predložil listine, ki naj bi izkazovale obstoj njegove terjatve) ugotavlja, da je le - ta neutemeljena. Po drugem odstavku 425. člena ZGD-1 so zavarovani (tisti) upniki družbe, ki uveljavljajo svoje terjatve do (tistih) družbenikov, ki so dali izjavo iz prvega odstavka 425. člena ZGD-1. Pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku je treba ves čas upoštevati dejstvo, da se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh družbenikov, da bodo ose

Dolžnik je bil izbrisan na podlagi pravnomočnega sklepa o pogojih za izbris iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku, obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe pa sta prevzela družbenika. Do izbrisa torej ni prišlo na podlagi določb o prisilnem prenehanju družbe po 7. poglavju ZFPPIPP, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč zaradi prenehanja dolžnika po skrajšanem postopku brez likvidacije skladno s 522. členom ZGD-1 v zvezi z določbami 425. do 429. člena ZGD-1. Pri tem načinu prenehanja pa je zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja (sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku sprejmejo družbeniki družbe) in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki.

ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj.

Stališče sodišča prve stopnje, da prvotna tožnica, ki je bila kot družba z omejeno odgovornostjo izbrisana po skrajšanem postopku, nima pravnega naslednika in da gre zato za neodpravljivo napako tožbe, je zmotno. Iz obsežne sodne prakse izhaja, da pride v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku do singularnega pravnega nasledstva s strani družbenikov oziroma v obravnavanem primeru edine družbenice, zato se z njo kot prevzemnico terjatve iz predmetne pravde nadaljuje postopek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP. Utrjeno stališče sodne prakse je, da družbeniki v takšnih primerih res niso univerzalni pravni nasledniki, so pa singularni, prvi odstavek 208. člena ZPP pa govori le o pravnem nasledstvu in nadaljevanja postopka ne pogojuje s prevzemom s strani univerzalnega pravnega naslednika.

V konkretnem primeru ZGD-1 (niti drug zakon) solidarnosti ne določa, nista pa se zanjo dogovorila niti družbenika. Tožnik zato lahko zahteva le plačilo svojega dela terjatve (premoženja izbrisane družbe). Ker se družbenika nista dogovorila drugače, se terjatev do toženca med njiju deli na enaka dela (tretji odstavek 393. člena OZ). Tožnik je torej aktivno (stvarno) legitimiran le za polovico vtoževane terjatve.

Glede na 7. točko prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2 se odpust dolga brez plačila večinskemu lastniku šteje za prikrito izplačilo dobička oziroma za dohodke podobnim dividendam, od katerega se po ZDoh-2 obračuna in plačuje davčni odtegljaj kot dokončen davek. S tem, ko družba ni niti terjala vračila posojil od tožnika, je ta neobdavčeno prejel izplačana sredstva, ki jih je družba pridobila tekom izvajanja poslovanja pravne osebe kot pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobivanja dobička. Če družba kot gospodarski subjekt daje posojila fizični osebi kot kreditojemalcu in ob tem ne obračuna in plača obresti, tudi te, glede na določbe ZDoh-2 predstavljajo dohodke iz kapitala za prejemnika brezobrestnega posojila.

Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano (poleg obstoja terjatve) tudi na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Izvršba se zato lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnica, razen v izjemnih primerih iz 24. in 25. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov – z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje prehoda terjatve ali obveznosti, ki ga s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno.

Tožena stranka je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila, da mora prosilcu, družbi A., pokazati v izreku odločbe določene informacije. Iz rednega izpisa iz sodnega – poslovnega registra o subjektu A. izhaja, da je družba preneha po skrajšanem postopku likvidacije. Glede na navede okoliščine je za odločitev v zadevi pomembno, ali je izpolnitev naložene obveznosti organu z izpodbijano odločbo mogoča. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ugotoviti pravni status prosilca, ali še obstaja njegov pravni interes za pridobitev zahtevanih informacij oziroma, ali še obstaja pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Pritožba je utemeljeno opozorila na sklep edinega družbenika (pritožnika), s katerim je ob odločitvi o prenehanju družbe navedel tudi, da vse premoženje družbe, ki bi ostalo, prevzame ta družbenik. Takšno vsebino sklepa o prenehanju družbe zahteva za delniške družbe 426. člen ZGD-1, ki se v skladu s 522. členom ZGD-1 uporablja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo. Čeprav ni ZGD-1 med določbami o prenehanju družb po skrajšanem postopku posebej uredil delitve premoženja ob prenehanju družb, pa že iz zgoraj povzete določbe o obvezni vsebini sklepa o prenehanju izhaja, da se premoženje družb po prenehanju deli. Deli se na takšen način, kot so se družbeniki dogovorili ob sprejemanju sklepa, da družba preneha. Ob drugačnem tolmačenju bi zgoraj navedena določba 426. člena ZGD-1 tudi ne imela smisla.

SZ-1 namreč v 82. členu predpisuje, da lahko skupnost lastnikov preneha z likvidacijo na podlagi sklepa, ki ga sprejmejo vsi člani skupnosti. Drugih določb v zvezi s tem načinom prenehanja pravnega subjekta SZ-1 ne vsebuje, zato je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko se je glede postopka prenehanja skupnosti lastnikov po skrajšanem postopku naslonilo na smiselno uporabo določb 425. in 426. člena ZGD-1.