VSL Sklep III Cp 544/2024

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka za prvo toženo stranko razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pravdni postopek zoper drugo toženo stranko nadaljuje (I. točka izreka sklepa) in da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi (II. točka izreka sklepa).

2Zoper II. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje prva tožena stranka. Navaja, da 9. člen ZPSVIKOB sicer res določa pravilo o izključni pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru, vendar je takšna pristojnost določena le za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona. Prvi odstavek 3. člena ZPSVIKOB, ki nosi naslov obvezna uporaba tega zakona, jasno določa, da pravila postopka ZPSVIKOB veljajo zgolj v tistih primerih, ko gre za odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. Ob upoštevanju omenjene določbe ZBan-1 to pomeni, da se določba 9. člena ZPSVIKOB in druga pravila tega zakona uporabljajo zgolj v primeru odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije (drugo toženo stranko), ne pa tudi za zahtevke zoper druge (pravne) osebe, oziroma v konkretnem primeru zoper prvo in tretje toženo stranko. Tudi razlaga pravil iz 191. in 49. člena ZPP, na katera se v svojem sklepu sklicuje sodišče, je napačna, saj bi se lahko uporabila zgolj, če bi bile vse tri tožene stranke (X. banka d. d., Banka Slovenije in Republika Slovenija) povezane na način, kot to izhaja iz 1. točke 1. odstavka 191. člena ZPP. Zahtevek zoper vsako toženo stranko ima nekoliko drugačno pravno in dejansko podlago, kar je med drugim ugotovilo tudi sodišče v sklepu o prekinitvi postopka z dne 24. 4. 2017. Sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi napačno interpretiralo 45. člen ZPSVIKOB. Na podlagi tega člena se mora sodišče, ki vodi postopek o tožbenem zahtevku zoper Banko Slovenije, če v skladu s tem zakonom ni pristojno sodišče, izreči za nepristojno in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Na podlagi že omenjenega 9. člena ZPSVIKOB, je Okrožno sodišče v Mariboru izključno pristojno zgolj in samo za postopke zoper Banko Slovenije.

3Na pritožbo sta odgovorili tožeči stranki po pooblaščencu ter tretje tožena stranka po Državnem odvetništvu RS. Priglasili so stroške odgovorov na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je zoper prvo toženko in preostali toženki vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela kot imetnik vrednostnih papirjev, zaradi zatrjevanega nezakonitega izrednega ukrepa druge toženke, to je njene odločbe o prenehanju kvalificiranih obveznosti poslovnih bank. V odločbi Ustavnega sodišča, U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 350.a člena ZBan-1 in da je 265. člen ZRPPB v neskladju z ustavo.

6Na v ustavni odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovljeno protiustavnost določb 350.a člena ZBan-1 in 265. člena ZRPPB se je zakonodajalec odzval s sprejetjem (22. 11. 2019) ZPSVIKOB, ki je stopil v veljavo 19. 12. 2019. Vendar pa je bil tudi v zvezi z ZPSVIKOB začet postopek za presojo ustavnosti in je ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 zadržalo izvrševanje celotnega ZPSVIKOB¹. Z odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 je nato ustavno sodišče ZPSVIKOB v celoti razveljavilo. ZPSVIKOB, ki naj bi odpravil v ustavni odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 ugotovljeno protiustavno stanje in ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za izpodbijan izrek o nepristojnosti, je bil z ustavno odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 razveljavljen, novi zakon pa še ni bil sprejet.

7V času presoje pritožbenega sodišča torej tudi izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru ni več določena², zato take odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče več potrditi. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z zadnjo odločitvijo Ustavnega sodišča je torej vsakršna podlaga za odločitev o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, katero je prvo sodišče uporabilo pri izdaji izpodbijanega sklepa, odpadla (prim. sklep VSL I Cp 1230/2023). Tudi sicer že pred razveljavitvijo zakona zgolj razlog, da sta stranki na pasivni strani toženi solidarno in zato materialni sospornici v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP, glede na stališče sodne prakse še ni predstavljal razloga za atrakcijo pristojnosti tudi za prvo toženo stranko (prim. sklep VSL II Cp 1010/2020). Po splošnih pravilih o pristojnosti (prvi odstavek 48. člena ZPP) pa je za prvo toženo stranko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

8Po pojasnjenem je pritožba prve tožene stranke utemeljena na podlagi razlogov, ki jih je podalo višje sodišče, zato ji je treba ugoditi, sklep pa v izpodbijani II. točki izreka v razmerju do prve toženke razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje glede na končni uspeh v postopku (154. čl. ZPP).

¹ Točka 1 izreka ustavne odločbe.
² ZPSVIKOB je v 9. členu za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, kot izključno pristojno določal Okrožno sodišče v Mariboru, v prehodnih določbah (45. člen) pa še urejal, da se mora sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreči za nepristojno ter po pravnomočnosti zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko, torej Banko Slovenije, je bilo glede na prej navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.