VSM Sodba II Kp 51342/2022

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 51. člena v zvezi s 50. členom KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek zoper obdolženega ustavi, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v nadaljevanju ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja. S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe zaslišane priče policistke C. C., pa zagovornik očitno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo priče Vouri natančno povzelo, jo dokazno ocenilo in se opredelilo tudi do pritožbeno izpostavljene izpovedbe priče v zvezi z ugotavljanjem prekrška obdolženca (stran 5 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem je izpostaviti, da mora biti v sodbi ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. V obravnavani zadevi pa se pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z ugotavljanjem (primarnega) prekrška obdolženca ne nanašajo na odločilna dejstva, kot to pravilno ugotavlja že zagovornik v pritožbi, zato kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5Ker iz pritožbene obrazložitve ni razbrati, katero kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja, in je tako zgolj pavšalno zatrjevana v uvodu pritožbe, pritožbeno sodišče na tak način zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne more preizkusiti, saj je brez vsake podlage, drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

6S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vendar mu ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva obravnavane zadeve, pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje:

7Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, da do policistov ni bil nasilen in tudi ni imel nobenega motiva, da bi fizično napadel policista. Navaja, da je bil zoper obdolženca izveden strokovni prijem takoj, ko je stopil iz avtomobila, policist ga je podrl na tla in ga vklenil, kar je pri obdolžencu povzročilo nasprotovanje in je tako neprimernost reakcije obdolženca posledica prekoračenja policijskih pooblastil.

8S pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pravilno je zaključilo, da je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano na podlagi določnih in skladnih izpovedb policistov - oškodovanca B. B. in prič C. C. in D. D., ki jih je sodišče prve stopnje povzelo in dokazno ocenilo na straneh 4 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe ter s prepričljivimi razlogi pojasnilo, zakaj jim verjame. Vsi policisti so skladno opisali potek policijskega postopka ob zaznanem cestnoprometnem prekršku obdolženca ter v celoti potrdili vse očitke, kot izhajajo iz izreka sodbe. Skladno so opisali, kako se jim je po seznanitvi s prekrškom in odreditvi preizkusa alkoholiziranosti obdolženec s silo upiral in ni upošteval njihovih ukazov, in sicer je kljub prepovedi, da izstopi iz avta, skočil iz avta in zamahnil proti policistu B. B. ter ga brcnil, zaradi česar so morali uporabiti telesno silo, da so ga lahko obvladali. Policisti so torej zoper obdolženca uporabili prisilna sredstva šele po tem, ko je obdolženec najprej sam napadel policista B. B. in je bila uporaba prisilnih sredstev potrebna, da so obdolženca obvladali, zato pritožba, ki si prizadeva prikazati drugačno dejansko stanje, ne more biti uspešna. Izpovedbam policistov je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj so skladne in prepričljive, razlogov, da bi policisti obdolženca po krivem obremenjevali, pa tudi pritožbeno sodišče ne najde. Ob tem je izpostaviti, da je bila kot pomoč na kraj dogajanja poslana tudi dodatna policijska patrulja, kar še dodatno utrjuje izpovedbo policistov o upiranju obdolženca in nujnosti uporabe prisilnih sredstev, da so ga lahko obvladali. Pritožbeno izpostavljena poškodba obdolženca, ki jo je ta utrpel v obravnavanem dogodku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje prekoračitve pooblastil policistov pri obravnavi obdolženca, saj je bila navedena poškodba (logična) posledica ravnanj obdolženca in uporabe prisilnih sredstev, ki so jih policisti upravičeno uporabili, da so lahko obvladali obdolženca, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje na strani 7 obrazložitve sodbe.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da obdolženec ni imel nobenega motiva za napad ali preprečitev uradnega dejanja policistov. Takšne pritožbene navedbe je kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje in na strani 11 obrazložitve sodbe za to navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je dodati, da motivi, ki so storilca vodili pri storitvi kaznivega dejanja, niti niso bistveni. Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi udeleženih akterjev, to zaradi narave kazenskega postopka pogosto ni mogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi motiva, ki je storilca vodil pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja.¹

10Zagovornik pa tudi neutemeljeno in povsem pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni povzelo določil, na podlagi katerih so v obravnavanem primeru policisti opravljali naloge in pooblastila. Nobenega dvoma ni, da je obdolženec z inkriminiranim ravnanjem poskušal policistom preprečiti uradno dejanje (preizkus alkoholiziranosti), ki so ga ti opravljali v okviru svojih pravic, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo na straneh 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ter pri tem tudi povzelo določila zakonov, na podlagi katerih so policisti opravljali svoje naloge in pooblastila.

11Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana, in teh zaključkov sodišča prve stopnje zagovornik s pritožbenimi navedbami ne more omajati.

12Zagovornik se je pritožil tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožbe v tej smeri ni obrazložil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje krivde obdolženca in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri mu je ob uporabi omilitvenih določil določilo ustrezno kazen zapora in preizkusno dobo. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo nekaznovanost obdolženca in njegovo dolžnost skrbi za mladoletnega otroka, kot posebno olajševalno okoliščino pa tudi njegovo invalidnost III. kategorije, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

13Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 41699/2015 z dne 26. 11. 2021