VSL Sodba VII Kp 14191/2016

I. Ob obravnavanju pritožbe se izpodbijana sodba v točki II/1 po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega A. A.

oprosti obtožbe

da je A. A. poslovno listino, ki se mora voditi na podlagi zakona in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, z vpisanimi lažnimi podatki uporabil kot resnično s tem, da je

na podlagi računa gospodarske družbe L., d. o. o., št. 129-200-10, za vozilo znamke BMW X5, bele barve, št. šasije ..., na katerem je bilo med drugim navedeno, da je bilo navedeno vozilo izdelano v letu 2015 in da je bil obračunan 25% DDV, dne 3. 4. 2015 od lastnikov družbe B., d. o. o., C. C. in D. C., uveljavljal odškodninsko odgovornost, ker je bilo vozilo odtujeno v njihovih prostorih, nato pa 22. 5. 2015 vložil odškodninsko tožbo zaradi plačila 79.850,00 EUR na Okrožno sodišče v Ljubljani in sodišču predložil navedeni račun,

pri tem pa je vedel, da vozilo ni bilo izdelano v letu 2015 in da je bil obračun davka v nasprotju z zakonom ter naveden na računu izključno z namenom, da se dvigne vrednost vozila,

računi pa se štejejo za poslovne listine, ki se morajo voditi po določbi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/2006) ter skladno z osmim poglavjem I. dela Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006), z Zakonom o računovodstvu (Ur. l. RS, št. 23/1999) in s Slovenskim računovodskim standardom št. 21 (Ur. l. RS, št. 107/2001),

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

III. V preostalem se izpodbijana sodba potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; II/1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženega E. E. pa je oprostilo obtožbe, ki ga je bremenila storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ter ga spoznalo za krivega kaznivih dejanj po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in kaznivih dejanj po drugem odstavku 235. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen enega leta in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je še, da mora obdolženi A. A. na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženega E. E. pa je po četrtem odstavku 95. člena oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdno povzročenih stroškov in ustrezne sodne takse, v oprostilnem delu sodbe pa je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun, če se po drugem odstavku 95. člena ZKP dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo "odločanje" pred drugim sodnikom posameznikom.

3Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani na pritožbo ni odgovorilo.

4Pritožbeni senat pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ni preizkušal v okviru pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, saj je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V škodo obdolženca je bil namreč prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo (1. točka 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP). Posledično je v izrek izpodbijane sodbe poseglo po uradni dolžnosti in obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1.

5Bistvo kazenskopravnega očitka obdolžencu v obravnavani zadevi predstavlja trditev, da je poslovno listino, ki se mora voditi na podlagi zakona in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, z vpisanimi lažnimi podatki uporabil kot resnično, ko je odškodninski tožbi, vloženi dne 22. 5. 2015 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, priložil račun gospodarske družbe L., d. o. o., št. 129-200-10, na katerem je bilo za vozilo znamke BMW X5 navedeno, da je bilo izdelano v letu 2015 in da je bil obračunan 25% DDV, čeprav je vedel, da vozilo ni bilo izdelano v letu 2015 in da je bil obračun davka v nasprotju z zakonom, na računu navedeni podatki pa so bili takšni izključno z namenom, da se dvigne vrednost vozila.

6Za obstoj kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 mora poslovna listina v kazenskopravnem smislu izpolnjevati tri temeljne pogoje, in sicer obveznost njenega vodenja po zakonu, njena pravnoposlovna pomembnost v gospodarskem poslovanju ter pomembnost lažno vpisanih podatkov bodisi za poslovni promet bodisi za gospodarske ali finančne odločitve.¹ Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja sicer izhaja, da je račun poslovna listina, ki se mora voditi na podlagi zakona in je pomembna za poslovni promet, pri tem pa iz konkretnega dela opisa dejanja ni razvidna pravnoposlovna pomembnost spornega računa v gospodarskem poslovanju družbe B., d. o. o. Sporni račun s podatkom o letu izdelave vozila in zapisom obračuna DDV, kljub morebitni pomembnosti pri dokazovanju pravno pomembnih dejstev, torej ni vplival na poslovni promet kot tudi ne na gospodarske odločitve družbe B., d. o. o., saj se, sodeč po opisu, kaj takega obdolžencu ne očita. Citirana inkriminacija namreč ne prepoveduje uporabe poslovne listine za dokazovanje pravno pomembnih dejstev, kadar ta nima pravnoposlovnega učinka za poslovni promet oziroma za sprejemanje odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, kar se neposredno odraža že z umestitvijo kaznivega dejanja v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo; kazenskopravno varovano dobrino namreč predstavlja gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu in ne premoženje pravne oziroma fizične osebe. Povedano še nekoliko drugače, v obravnavanem primeru ne gre za zatrjevanje inkriminirane uporabe poslovne listine, saj sporni račun ne izkazuje poslovanja družbe B., d. o. o. z družbo L., d. o. o., ki je sicer sporni račun izdala, oziroma z družbo M., d. o. o., lastnico odtujenega vozila, in bi bilo na tej podlagi deležno posebnega varstva, temveč se je preko sprožitve odškodninske tožbe, kateri je bil predložen sporni račun, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zgolj uveljavljala odškodninska odgovornost družbe B., d. o. o., z zahtevkom za plačilo denarne odškodnine zaradi odtujitve vozila iz njihovih prostorov, kar ob njegovi utemeljenosti predstavlja poseg v premoženjsko sfero navedene družbe, vendar pa po izpostavljeni inkriminaciji ne uživa kazenskopravnega varstva.

7Zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z dejanjem pod točko II/1 izreka izpodbijane sodbe, ki ne predstavlja konkretizacije očitanega kaznivega dejanja, je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenil tako, da je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obdolženca oprostil obtožbe v tem delu.

8Posledica sprejete pritožbene odločitve vpliva tudi na odločbo o stroških kazenskega postopka, zato je pritožbeni senat skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP sklenil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

9Z odločitvijo pritožbenega sodišča je sicer neizpodbijani del prvostopenjske sodbe postal tudi materialno pravnomočen.

¹ Kozina, J., V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Veliki znanstveni komentar, str. 901.