VSL Sodba II Cp 1776/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VIII. točki izreka spremeni tako, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti 171,58 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa je dolžna tožniku povrniti 1.640,65 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 498,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in ozadje spora:

1V letu 2006 je bil sklenjen dogovor, katerega namen je bil ureditev javne ceste oziroma javne poti, ki vodi mimo hiše tožnikov do hiše druge toženke. Stranke dogovora so bile: sedanja druga in tretja tožeča stranka A. A. in B. A. ¹ (v nadaljevanju obrazložitve bo pritožbeno sodišče tožnike imenovalo tudi "družina A."); sedanja druga toženka B. B. in njen zet C. C. (v nadaljevanju obrazložitve bo pritožbeno sodišče navedena imenovalo tudi "družina B."); sedanja prva toženka Občina X. (v nadaljevanju obrazložitve imenovana tudi "občina ") in Krajevna skupnost Y.

2Cesta, ki se je na podlagi dogovora uredila in asfaltirala, poteka po zemljiščih tožnikov; v katastru je bila v času sklepanja dogovora vrisana cesta (opredeljena kot javno dobro) na drugih parcelah, kjer v naravi ceste ni (t. i. stara cesta oziroma katastrska cesta). Dogovorjeno je bilo (nekoliko poenostavljeno), da bo družina A. občini izročila parcele, ki so v njihovi lasti in po katerih bo zgrajena nova cesta, občina pa bo družini A. v zameno izročila parcele, na katerih je katastrsko vrisana stara cesta, za izravnavo razlike v kvadraturi pa še nekatere druge parcele, ki jih bo občina deloma odkupila od družine B. Nadalje je bilo dogovorjeno, da družini A. in B. v celoti izvedeta pripravljalna dela za obnovo ceste (ureditev drenaž, propustov, razširitev, navoz gramoza in po potrebi izdelava kamnite zložbe - tretji odstavek II. točke dogovora z dne 23. 8. 2006, priloga A4) in da družina B. prevzame vso odgovornost glede gradbenih in asfalterskih del na sporni cesti (četrti odstavek II. točke dogovora).

3Nova cesta je bila narejena v letu 2007, vendar je pri tem zaradi različnih napak in opustitev pri gradnji (več o tem v nadaljevanju) ter zaradi pomanjkljivega odvodnjavanja nastal zemeljski plaz, ki dela škodo na zemljiščih družine A. Pogodbe za zamenjave parcel še vedno niso realizirane.

4Dne 28. 11. 2014 sta občina in B. B. sklenili menjalno pogodbo, s katero je občina na B. B prenesla lastninsko pravico na parceli št. 2052/14 k. o. 0000 v izmeri 98 m², B. B. pa je občini prepustila neko drugo parcelo in deloma doplačala v denarju (priloga A19, v nadaljevanju menjalna pogodba).

5Tožniki so leta 2013 vložili tožbo, s katero uveljavljajo dva sklopa zahtevkov: zahtevke v zvezi z realizacijo menjav parcel, kakršna izhaja iz dogovora iz leta 2006, in zahtevke v zvezi z naravno restitucijo škode zaradi plazenja zemljišča.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe iz leta 2014 in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka); naložilo občini izstavitev raznih zemljiškoknjižnih listin ter sklenitev raznih pravnih poslov, katerih cilj je pravna realizacija leta 2006 dogovorjenih menjav nepremičnin (II., III. in IV. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano). Drugi toženki B. B. je prepovedalo: poseganje v nepremičnine prvega tožnika parc. št. 2032/1 in 2027/8 k. o. 0000 na način, da bi zaradi neustreznega odvodnavanja meteornih voda s parcel druge toženke prihajalo do drsenja in plazenja tožnikovih zemljišč (V. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); drugi toženki naložilo novo ureditev odvodnavanja meteornih voda s svojih parcel na tak način, da ne bo več prihajalo do plazenja zemlje in drugega materiala na tožnikove parcele, ter vzpostavitev dejanskega stanja, kakršno je bilo na dan 23. 8. 2006 (VI. in VII. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano). Glede stroškov je sodišče ugotovilo, da je uspeh tožnikov zoper prvo toženko 40 %, zoper drugo toženko pa 80 %, zato je po izračunu, ponderiranju in pobotanju stroškov odločilo, da je dolžna prva toženka tožnikom povrniti 69,10 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa 1.435,69 EUR pravdnih stroškov, obe s pripadki (VIII. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače: izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo prvega tožnika na nepremičnini parc. št. 2049 2052/14 ter glede nerazdelne zaveze prve toženke (skupaj z drugo toženko) glede prepovedi vznemirjanja, nove ureditve odvodnavanja in vzpostavitve prejšnjega stanja (IX. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

7Zoper I., VIII. in IX. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki med drugim navaja, da je zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe sodba presenečenja, sodišče pa je v zvezi s tem tudi preseglo okvir navedb toženih strank. Nobena od toženk ni navajala, da sporna parcela predstavlja celoten predmet izpolnitve prve toženke, da bi brez določb o parceli št. 2052/14 menjalna pogodba izgubila svoj namen in ne bi bila zagotovljena enakovrednost dajatev, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugotovitvijo zgolj delne ničnosti. Sodišče bi lahko po uradni dolžnosti poseglo v tožbeni zahtevek tako, da bi ugotovilo ničnost celotne menjalne pogodbe oziroma bi iz besedila tega dela zahtevka zgolj izpustilo besedilo "v delu, ki se nanaša na parc. št. 2052/14 k.o. 0000 v izmeri 98 m²." Sodišče se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da razpolaganje toženih strank z navedeno menjalno pogodbo nasprotuje načelom morale in poštenja. Tožeča stranka tudi ne sprejema zaključkov sodišča, da je glede parcele 2052/14 med strankami prišlo do nesporazuma, saj je tudi s tem sodišče preseglo trditveno podlago toženih strank. Toženi stranki se nista nikdar sklicevali na nesporazum. Načelo vestnosti in poštenja tudi v primeru nesporazuma terja omejitve pri uveljavljanju resnične volje in varovanju interesov zgolj ene stranke. Zaključki, ki jih navaja sodišče o napačni predstavi drugotožene stranke o predmetu pogodbe, bi lahko pomenili le zmoto v smislu 46. člena Obligacijskega zakonika² in ne nesporazum. Stranke so pri sklepanju dogovora jasno vedele, kaj se podpisuje, del dogovora je bila tudi grafična priloga. Tudi parcela 2052/14 je bila popolnoma jasno predmet dogovora, vendar sta kljub temu v zvezi z njo toženi stranki opravili menjavo, kar je nedopustno in nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom.

8Glede plazenja terena, prepovedi nadaljnjih posegov v teren, vzpostavitve novega odvodnavanja in vrnitve v prejšnje stanje se tožniki ne strinjajo z zaključki sodišča prve stopnje glede neodgovornosti občine. Zaključki sodišča v drugem odstavku 30. in 31. točke obrazložitve (vprašanje statusa poti glede na določbe Zakona o cestah, vprašanje izvajanja nalog po Zakonu o lokalni samoupravi ter Statutu Občine X., vprašanje pravne subjektivitete oseb javnega prava in odgovornosti za obveznosti krajevne skupnosti ter dolžnosti vzdrževanja po določbah navedenega Statuta) ne izhajajo iz navedb toženih strank in teh vprašanj sodišče ravno tako nikdar ni izpostavljalo v smislu materialnega procesnega vodstva, zato gre za popolno presenečenje. Sodišče je v tem delu preseglo razpravno načelo. Sodišče prezre navedbe drugotožene stranke, da je gradnja predmetne javne poti potekala po naročilu prvotožene stranke, ki je zagotovila izvajalca D. D iz Ž., drugotožena stranka pa ji je pri nekaterih delih le pomagala; ravno tako je prvotožena stranka, ki je bila naročnik izgradnje nove trase poti, razpolagala z lokacijsko informacijo. Tudi prvotožena stranka je na naroku 8. 3. 2022 priznavala, da je sodelovala pri izvedbi sanacije odvodnjavanja. Pritožnik nadalje navaja, da je napačna tudi odločitev glede stroškov, saj je neuspeh tožeče stranke zoper drugotoženo zanemarljiv in ni mogoče preizkusiti razlogov, da je drugotožena stranka uspela kar z 20 % svojih ugovorov. Prav tako ni mogoče preizkusiti razlogov sodišča, da je tožeča stranka zoper prvotoženo stranko uspela le v višini 60 %. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov izvedenca geodetske stroke v višini 512,40 EUR, ki so bili plačani iz predujma tožeče stranke.

9Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

10Pritožba je deloma utemeljena.

Glede parcele št. 2052/14:

11Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje (kateri v pritožbi večkrat pritrdi tudi pritožnik), da je bil dogovor iz leta 2006 tak, da se zamenja parcele v lasti tožnikov, po kateri poteka nova cesta, za parcele t. i. stare ceste - vendar ne tiste, po katerih (je) stara cesta poteka(la) v naravi, temveč tiste, na katerih je bila stara cesta vrisana v katastru (razlogi v 14. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Ni sporno, da parcela 2052/14 v času sklepanja dogovora leta 2006 še ni obstajala, temveč je bila odmerjena šele leta 2012; parcela je zelo ozka (cca. 1 meter) in poteka tik ob hiši družine B. (15., 21. in 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, sicer tudi nesporno). Prav tako sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da je parcela 2052/14 pripadajoče (funkcionalno) zemljišče hiše družine B. (prav tam).

13Drži, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar le v okviru trditev pravdnih strank, zato mora vsaka stranka razloge za ničnost ali nasprotovanje ničnosti ustrezno konkretizirano zatrjevati. V zvezi s tem so točne pritožbene navedbe, da se toženi stranki nista sklicevali na pravno nemožnost uveljavljanja delne ničnosti, ki jo je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

14Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev (prekoračitev trditvene podlage in umanjkanje materialnega procesnega vodstva), četudi bi bila podana, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev zahtevka v zvezi z ničnostjo menjalne pogodbe z dne 28. 11. 2014 navedlo tudi druge razloge, ki jih pritožba sicer tudi napada, vendar neuspešno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je tako med drugim obrazložilo, da se je šele pozneje, po sklenitvi dogovora iz leta 2006, ob gradnji ceste leta 2007 izkazalo, da je med hišo družine B. in novo cesto nastala ozka parcela (sedanja parcela 2052/14), ki je v katastru resnično označena kot javna pot, čeprav to v naravi ni bila nikoli od (vsaj) leta 1928. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ta parcela, ki je nastala šele z odmero leta 2012, šele naknadno postala sporna (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje sprejema te zaključke kot pravilne in ugotavlja, da tudi ne nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena menjava parcel, po katerih bo potekala nova cesta, za parcele, na katerih je katastrsko vrisana stara cesta. Nesporno je, da ob sklepanju dogovora leta 2006 niso bile opravljene nobene geodetske izmere niti zakoličenja. Skica, ki je priloga dogovoru (pripeta k prilogi A4), je v majhnem merilu, predvidena trasa nove poti je zgolj ročno in nejasno vrisana; zato zgolj na podlagi skice ni mogoče zaključiti, da bo ob izgradnji nove poti nastala ozka, podolgovata parcela med hišo družine B. in novo potjo. Ker je ta parcela bila odmerjena in je torej pravno nastala šele leta 2012, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob sklepanju dogovora leta 2006 nastanka te parcele v prihodnosti ni bilo mogoče predvideti in zato tudi ni bila pogodbena volja strank, da tudi ta parcela postane predmet menjave. Te okoliščine pa ustrezajo pravnemu institutu nesporazuma in ne zmote. Pritožbene navedbe v zvezi s pravnima institutoma nesporazuma in zmote so sicer točne, vendar v tem primeru ne morejo pripeljati k tožnikovemu pritožbenemu uspehu. Bistvene okoliščine, zakaj v tem primeru ni šlo zgolj za (zakrivljeno, malomarno) zmoto, temveč za nezakrivljen nesporazum oziroma nekrivdno odsotnost pogodbene volje, so naslednje: dejstvo, da ob sklepanju dogovora leta 2006 ni bilo nobenih terenskih meritev, odmer, zakoličenj in parcelacij; dejstvo, da je sporna parcela nastala šele 6 let po sklenitvi dogovora; dejstvo, da tudi skica, ki je bila del dogovora iz leta 2006, nikakor jasno in nedvoumno, pa niti dvoumno, ne nakazuje bodočega nastanka sporne parcele.

15Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da sta glede na podpisano skico druga toženka in E. E. soglašala s potekom poti, kot je prikazan na skici; v načelu je to seveda točno, vendar pa je potek poti na skici vrisan v premajhnem merilu, torej premalo natančno (deloma celo prostoročno in brez vsakih geodetskih odmer, koordinat ali drugih zanesljivih podatkov), da bi bilo načelni dogovor, da se menjajo parcele nove poti za parcele katastrske stare poti, razširiti tudi na sporno parcelo 2052/14, ki je nastala šele več let pozneje.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nobena od toženk ni navajala, da bi šlo za nesporazum. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo na trditveni ravni ves čas sporno, katere parcele so predmet zamenjave oziroma ali je bila kot "stara cesta" iz dogovora v letu 2006 mišljena v naravi obstoječa stara cesta ali v katastru vrisana (vendar v naravi neobstoječa) cesta; torej je bilo ves čas sporno, katere parcele so del dogovora o menjavi, zato so vsekakor bile postavljene smiselne trditve, da sporna parcela 2052/14 ni bila predmet dogovora. Sodišče prve stopnje je te trditve ustrezno pravno okvalificiralo kot nesporazum, saj strankam pravne podlage ni treba navajati (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku³).

17Pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti poseglo v zahtevek tako, da bi ugotovilo ničnost celotne menjalne pogodbe oziroma bi iz besedila tega dela zahtevka zgolj izpustilo besedilo "v delu, ki se nanaša na parc. št. 2052/14 k.o. 0000 v izmeri 98 m²," so pravno zgrešene in tudi nekonsistentne z drugimi pritožnikovimi navedbami. Pritožba na več mestih sodišču prve stopnje očita, da naj bi preseglo razpravno načelo oziroma trditveno podlago strank, hkrati pa predlaga, da naj bi sodišče po uradni dolžnosti poseglo v izrek, torej sam tožbeni zahtevek. Sprememba, kakršno predlaga pritožba, bi bilo sojenje ultra petitum, kar bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega procesnega prava (2. člen ZPP).

18Pritožbene navedbe, da je bila sporna parcela "popolnoma jasno predmet dogovora," so neutemeljene že iz razloga, ker v času sklepanja dogovora leta 2006 ta parcela kot samostojna stvar, ki je lahko predmet pravnega prometa, sploh še ni obstajala.

19Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo še druge razloge, zakaj zahtevki v zvezi s parcelo 2052/14 niso utemeljeni, teh razlogov pa pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Tako je med drugim sodišče prve stopnje zapisalo: da je sporna parcelna funkcionalno zemljišče hiše družine B. in da tožniki v bistvu nimajo nobenega interesa za ta kos zemlje, razen tega, da nagajajo drugi toženki in jo izsiljujejo; da je povsem neverjetno in nelogično, da bi tožniki ob sklepanju dogovora imeli namen, da pridobijo ozek pas zemljišča, ki leži neposredno ob hiši druge toženke in da po drugi strani tudi ni bilo nobenega interesa družine B., da prepusti v last in posest tožnikom ozek pas zemljišča tik ob svoji hiši, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k tej hiši (23. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožba konkretizirano tudi ne izpodbija, da se v času sklepanja dogovora 2006 še ni vedelo niti za nastanek sporne parcele, niti za potek trase nove poti (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na 24. strani izpodbijane sodbe) in da so docela neprepričljivi razlogi tožnikov glede interesa za to parcelo, da naj bi imeli na njej vrt, na katerem bi neposredno od oddaljeni hiši druge toženke gojili paradižnik, kot je izpovedovala B. A. (drugi odstavek na 24. strani izpodbijane sodbe). Glede na te razloge, ki deloma sploh niso pritožbeno izpodbijani, sodišče druge stopnje pritrjuje pravilni, logični in notranje sklenjeni argumentacije sodišča prve stopnje. Vsi ti razlogi potrjujejo, da glede parcele 2052/14 ob sklepanju dogovora leta 2006 ni bilo soglasja volj, zato tudi ni pravne podlage, da tožnik zahteva lastninsko pravico na njej.

20Čim pa je tako, tožnik tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti menjalne pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek v zvezi z ničnostjo menjalne pogodbe zavrnilo, se ni bilo dolžno ukvarjati z izpolnjenostjo drugih pogojev ničnosti, zato v zvezi s tem ni bilo dolžno pisati razlogov in posledično ni zagrešilo procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba.

Glede plazènja in odvodnjavanja:

21Sodišče prve stopnje je v zvezi z odgovornostjo za zatekanje vode in posledično plazenje zemljine, ki povzroča škodo na parcelah tožnikov, navedlo obširne, natančne in prepričljive razloge, ki jih pritožba konkretizirano v ničemer ne izpodbija: Krajevna skupnost Y. (in torej ne občina) je po dogovoru 2006 prevzela le asfaltiranje, vse ostalo, vključno z odvodnjavanjem, pa sta prevzela druga toženka in njen zet; občina ni prevzela v zvezi s tem nobene obveznosti, razen parcelacij in menjav parcel; izvedla je le asfaltiranje, vse ostale posege, vključno z drenažami, je naredila druga toženka oziroma njeni izvajalci (32. in 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje v 25. do 29. točki obrazložitve natančno pojasnilo ter opiraje se na izpovedbe pravdnih strank in predvsem izvedensko mnenje izvedenke geološke stroke F. F. zaključilo, da leži vzrok za zatekanje vode na parcelo tožnikov in posledično plazenje v neustrezni, celo skrajno malomarni in nestrokovni izvedbi odvodnjavanja, ob neupoštevanju dejstva, da gre za geološko zelo zahteven in občutljiv teren; vsa ta (ne)dela so opravljali člani družine B. oziroma po njih najeti izvajalci. Ti razlogi so tudi po prepričanju sodišča prve stopnje jasni, logični in ustrezno argumentirani.

22Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri ugotavljanju razlogov za neodgovornost prve toženke (občine) v zvezi z zatekanjem vode in plazenjem preseglo razpravno načelo; občina je že v odgovoru na tožbo (2. točka na četrti strani odgovora, list. št. 23) jasno ugovarjala svoji pasivni legitimaciji z navedbami, da z ureditvijo odvodnjavanja in drenaž ni imela ničesar in da tudi dogovor ne govori o kakršnikoli obveznosti prvotožene stranke v zvezi s tem ter da so za izvedbo odvodnjavanja morale poskrbeti drugotožeča ter drugotožena stranka oziroma njen zet C. C.

23Razlogi, ki jih je za neodgovornost občine navedlo sodišče prve stopnje v 30. in 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pomenijo pravilno uporabo materialnega prava, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (iura novit curia). Poleg tega ti razlogi niti niso bili najpomembnejši za zavrnitev dela zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja solidarno obveznost občine za sanacijo odvodnjavanja oziroma plazu. Sodišče prve stopnje je poleg razlogov pravne narave kot bistveno ugotovilo, da občina pri utrjevanju terena in izdelavi drenaž glede na dogovor iz leta 2006 ni sprejela nikakršnih obveznosti, temveč je bila to izključno obveznost in odgovornost družine B. (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da prepovedane imisije (zatekanje vode na zemljišča tožnikov) ne izvirajo iz sfere prvotožene stranke, temveč je iztoke meteorne in podtalne vode s škodljivimi vplivi in nestrokovnim ravnanjem povzročila druga toženka (prav tam), česar pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija.

24Sodišče prve stopnje je zaključke o neodgovornosti prvotožene stranke med drugim črpalo iz dogovora iz leta 2006, na katerega se je ves čas postopka sklicevala tožeča stranka in se nanj sklicuje tudi v pritožbi, zato je (sicer pavšalno in nekonkretizirano) oporekanje zaključkom sodišča prve stopnje, da je ureditev odvodnjavanja v skladu z dogovorom zgolj obveznost družin A. in B., ne pa tudi občine, protislovno, sprenevedavo in zato nedopustno.

25Zahtevki tožnikov v zvezi z odvodnjavanjem in sanacijo plazu so pravno gledano odškodninski zahtevki. Tožnik, ki hoče uspeti z odškodninskim zahtevkom, mora izkazati vse elemente t. i. splošnega civilnega delikta, med drugim tudi nedopustno ravnanje ali opustitev domnevnega povzročitelja škode. S katerim konkretnim ravnanjem ali opustitvijo tožniki utemeljujejo odškodninsko odgovornost občine, tudi iz pritožbe ni jasno razvidno. Pritožba se v zvezi s tem le parcialno (ker se z bistvenimi, zgoraj povzetimi razlogi sodišča prve stopnje sploh ne sooči) sklicuje na dele navedb⁴ drugotožene stranke, da je gradnja predmetne javne poti potekala po naročilu prvotožene stranke, ki je zagotovila izvajalca D. D. iz Ž., drugotožena stranka pa ji je pri nekaterih delih le pomagala, in da je bila občina naročnik izgradnje nove trase poti ter je razpolagala z lokacijsko informacijo; pritožba se nadalje sklicuje na navedbe prvotožene stranke (občine) na naroku 8. 3. 2022, da je sodelovala pri izvedbi sanacije odvodnjavanja in nakupu materiala za potrebe odvodnjavanja. Četudi je vse to res, iz teh dejstev ne izhaja nobeno protipravno ravnanje ali opustitev. Razen pavšalnih, vsebinsko praznih trditev o odgovornosti občine pritožba dejstev in argumentov, ki bi to odgovornost utemeljevali, ne ponudi.

26Povsem zgrešena in neobrazložena je navedba pritožnikov, da sanacija škode zaradi plazenja brez sodelovanja prve toženke ni mogoča; za kakšne "prisilne oz. kogentne določbe materialnega obligacijskega prava" naj bi šlo, pritožba ne pojasni. Pritožniki pri tem zavestno zamolčijo dejstvo, ki izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, da je do plazenja prišlo zaradi nestrokovne priprave in izvedbe odvodnjavanja, do česar je prišlo že pred asfaltiranjem, ta dela pa je izvajala druga toženka oziroma njen zet C. C. (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

27Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo "materialnopravne, procesne ali dejanske podlage," da bi zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko, je zgrešena in drži pravzaprav obratno: tožniki niti v pritožbi ne ponudijo nobene materialnopravne ali dejanske podlage, ki bi utemeljevala odgovornost prvotožene stranke.

Glede stroškov:

28Kadar stranka deloma uspe v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP). Navedena določba pomeni, da ima sodišče pri odločanju o stroških v primeru delnega uspeha v pravdi široko polje proste presoje. Prav tako je v sodni praksi utrjeno stališče, da je standard obrazloženosti stroškovne odločitve nižji kot pa standard obrazloženosti odločitve o glavi stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje strokovno odločitev povsem ustrezno in preverljivo obrazložilo.

29Četudi je vrednost spornega predmeta določena na 7.000 EUR, je iz spisa razvidno, da bo strošek sanacije odvodnjavanja in plazenja bistveno višji (omeja se znesek 30.000 EUR in več), torej je ekonomsko gledano ta del zahtevka velik oziroma pomemben. Tožniki s tem delom zahtevka zoper občino niso uspeli, prav tako niso uspeli z zahtevki v zvezi z menjalno pogodbo in parcelo 2052/14; glede na to je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da je uspeh tožnikov zoper občino 40 %, uspeh občine zoper tožnike pa 60 %. Glede na to, da zoper drugo toženko tožniki niso uspeli le z zahtevki v zvezi z menjalno pogodbo in parcelo 2052/14, je po oceni pritožbenega sodišča tudi ustrezna odločitev, da je uspeh tožnikov zoper drugo toženko 80 %. Ni se mogoče strinjati, da bi bil neuspeh glede parcele 2052/14 zanemarljiv, saj je bilo v zvezi s to parcelo veliko navedb, nenazadnje pa njeno (vsaj subjektivno) pomembnost potrjuje tudi pritožba: od nepolnih osmih strani obrazložitve pritožbe jih je kar 6 namenjenih tej parceli, le ena stran pa ekonomsko bistveno pomembnejšim zahtevkom v zvezi s sanacijo plazenja.

30Pač pa je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje k potrebnim stroškom tožnika pozabilo prišteti strošek izvedenca za njegovo dopolnitev mnenja z dne 22. 6. 2022 v znesku 512,40 EUR. Ker sicer odmera stroškov (podrobno obrazložena in obračunana v 37. do 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ni sporna, je pritožbeno sodišče k skupnim ugotovljenim stroškom tožeče stranke (4.137,24 EUR) prištelo še stroške dopolnitve izvedenskega mnenja, tako da potrebni stroški tožnika znašajo 4.649,64 EUR. Ko se skladno s prvim odstavkom 161. člena ZPP ta znesek stroškov razdeli na polovico (2.324,82 EUR) in ponderira z uspehom, na prvo toženko (ob 40 % uspehu tožnika) odpade 929,93 EUR stroškov, na drugo toženko pa (ob 80 % uspehu tožnika) 1.859,86 EUR stroškov. S pobotanjem ustreznega ponderiranega dela stroškov toženk (758,35 oziroma 219,21 EUR) je torej prva toženka tožnikom dolžna povrniti 171,58 EUR stroškov, druga toženka pa 1.640,65 EUR stroškov, obe s pripadajočimi pripadki.

Sklepno:

31Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba glede glavne stvari ni utemeljena. Ker v tem delu ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari (I. in IX. točka izreka sodbe prve stopnje) zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

32Ker je tožnikova pritožba glede stroškov (VIII. točka izreka) deloma utemeljena, ji je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo, kot je pojasnjeno zgoraj in kot je razvidno iz izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

33Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela z majhnim delom (le glede dela stroškov), medtem ko glede glavne stvari (in temelja stroškov) pritožba ni bila uspešna, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker je prva toženka na pritožbo vsebinsko in konkretizirano odgovorila, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (vsi stroški v tem postopku so se odmerjali še po Zakonu o odvetniški tarifi), ki obsegajo nagrado za pritožbeni postopek 388,80 EUR, PTT pavšal 20 EUR in 22 % DDV (89,94 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen ZPP).

¹ Ugotovljeno je in pritožbeno nesporno, da je prvi tožnik H. H. na podlagi izročilne pogodbe univerzalni pravni naslednik A. in B. A.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Navedba ene stranke še ni dokazano dejstvo.