UPRS Sodba I U 38/2022-

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice, naj ji stranka z interesom A., d.d. zniža mesečno naročnino na računih št.: 2102076053838 z dne 11. 2. 2023, 2103070880296 z dne 10. 3. 2021, 2104075729058 z dne 12. 4. 2021 (1. točka izreka), in z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog, naj ji stranka z interesom A., d.d. v bodoče zagotavlja nemoteno delovanje, tj. zagotavljanje običajne razpoložljive hitrosti, in dogradi omrežje, ki bo omogočalo nemoteno uporabo storitev (2. točka izreka), in še odločila, da posebni stroški postopka v tem sporu niso nastali (3. točka izreka).

2V obrazložitvi je navedla, da je prejela v izreku opredeljen zahtevek tožnice, ki ga je posredovala stranki z interesom (220. člen Zakona o elektronskih komunikacijah - ZEKom-1). Ker do sporazumne rešitve med strankama ni prišlo, je toženka postopek nadaljevala po 218. členu ZEKom-1. V zvezi s 1. točko izreka je uvodoma ugotovila, da je tožnica prevzela naročniški paket ... za fiksne storitve na lokaciji ... (internet, televizija in telefonija). Sklicujoč se na 8., 74. in 67. točko Posebnih pogojev in Samoregulacijski kodeks, je v zvezi z računom z dne 11. 2. 2021 za obdobje od 7. 1. 2021 do 6. 2. 2021 ugotovila, da stranka z interesom v tem obdobju nima evidentiranih prijav napak, nasprotnega tožnica ni izkazala. V zvezi z računom z dne 10. 3. 2021 za obdobje od 7. 2. 2021 do 6. 3. 2021 je bilo ugotovljeno, da so bile v tem obdobju prijavljene napake, da je bilo prijavljeno slabše delovanje storitev interneta in fiksne telefonije, kot najbolj izpostavljeno je bilo spremljanje televizije. Tožnici je bil za to izdan dobropis v vrednosti 100 % naročnine za storitve televizije v višini 21,14 EUR z DDV. Ker iz elektronske korespondence izhaja, da je bilo stanje v zvezi z delovanjem interneta in fiksne telefonije boljše, tožnica do znižanja naročnine za storitve interneta in fiksne telefonije ni upravičena. V zvezi z računom z dne 12. 4. 2021 za obdobje od 7. 3. 2021 do 6. 4. 2021 je bilo ugotovljeno, da je stranka z interesom tožnici na podlagi prijav napak povrnila 100 % mesečne naročnine fiksnih storitev, v višini 55,00 EUR z DDV. Ker je tožnica z zahtevkom uspela, do dodatnega znižanja naročnine ni upravičena.

3V zvezi z 2. točko izreka akta je toženka najprej ugotovila, da tožnica zahteva, naj toženka vnaprej (torej pred nastankom spora v izogib njegovemu nastanku) odloči, da mora stranka z interesom tožnici v prihodnjih obračunskih obdobjih nemoteno zagotavljati širokopasovne storitve skladno z naročniško pogodbo. Ker bodoča obračunska obdobja še niso nastopila in torej do morebitnega nedelovanja storitev še ni prišlo, v zvezi s tem ni bil uveden reklamacijski oziroma ugovorni postopek pred operaterjem. Ker je navedeni postopek pred operaterjem pogoj za odločanje toženke v postopku reševanja spora, toženka o tem zahtevku še ni mogla odločiti. O sporu bo lahko odločala le, če (ko) bo kakovost storitve v konkretnem obračunskem obdobju slabša od pogodbeno dogovorjene, kar se bo izkazalo šele po zaključku obračunskega obdobja in pod pogojem, da bo tožnica nedelovanje v postopku pred operaterjem tudi ustrezno reklamirala. Zahtevek, naj operater dogradi omrežje, ki bo omogočalo nemoteno delovanje storitev, pa se ne nanaša na pravice iz ZEKom-1, na njegovi podlagi izdanih predpisov oziroma pravice iz naročniške pogodbe (prvi odstavek 142. člena ZEKom-1). Ne obstaja zakonska obveznost operaterja, posledično ne tožničina pravica, da operater nadgradi fiksno omrežje, niti ni v ZEKom-1 določeno, da bi se v zvezi s tem vodil postopek. Ker ne gre za upravno stvar, o kateri bi bila toženka pristojna odločati, je predlog v tem delu na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1 zavrgla.

4Tožnica je v tožbi uvodoma pojasnila, da se ne strinja z odločitvijo v 2. točki izreka odločbe in sklepa. Opisuje potek prijav napak in dodaja, da je problem slabega signala, kapacitete prenosa podatkov še vedno prisoten in je v reševanju s stranko z interesom. Meni, da je glede na izkazano komunikacijo izpolnila pogoje za reševanje spora pred toženko. Stranka z interesom je nedvomno seznanjena s stanjem telekomunikacijskih storitev, saj je storitve pri njej reklamirala. Na poziv toženke je v upravnem postopku tudi dopolnila vlogo z dne 2. 5. 2021 s točno opredelitvijo zahtevka do operaterja (nadomestilo zaradi nedelovanja storitev za mesec februar, marec, april - plačani računi A.; z dne 22. 3. 2021 v višini 115,00 EUR in z dne 22.4. 2021 v višini 115,00 EUR, zagotovitev nemotenega delovanja TK storitev, to je zagotavljanje običajne hitrosti razpoložljive: 24.00/9.00 Mb/s in s tem dograditev omrežja TK tako, da bo to omogočeno). Dograditev omrežja je predlagala dobronamerno, saj je na strani operaterja, kako bo zagotovil stalen in poln signal. Meni, da je odločitev toženke napačna glede na tretji odstavek 133. člena ZEKom-1. 142. člen istega zakona, ki določa postopek v primeru spora, določa zavrženje predloga le v primeru, če predlog ni vložen v rokih iz osmega, devetega, desetega ali enajstega odstavka istega člena. Ker je tožnica sledila tej določbi, meni, da je do vsebinskega odločanja o predlogu upravičena. Dejanski in pravni stan iz dvanajstega odstavka 142. člena ZEKom-1 ni podan. Iz enakega razloga tudi ni podlage za zavrženje predloga po 129. členu ZUP. ZUP se po 218. členu ZEKom-1 uporablja le, če v ZEKom-1 ni določeno drugače. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo in sklep ter toženki naloži, da odloča v postopku rešitve spora z operaterjem in tožnici povrne njene stroške postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice. Opozorila je, da ni zavrgla vseh zahtevkov tožnice, temveč je del teh vsebinsko obravnavala (1. točka izreka odločbe in sklepa). V zvezi z odločitvijo v 2. točki izreka je opozorila na 217. člen ZEKom-1 in 23. člen ZUP, v nadaljevanju pa povzela razloge sklepa. V primeru ne gre za vprašanje ustreznosti določitve višine hitrosti signala ali kapacitete prenosa, kot tudi ne za laičnost tožnice, temveč, da teh zahtevkov končni uporabniki ne morejo uveljavljati zoper operaterje in zato ne gre za upravno zadevo. Vlogo je možno zavreči tudi iz drugih razlogov po ZUP, ne zgolj po ZEKom-1. V primerih iz 133. člena ZEKom-1 ne gre za postopek reševanja spora, temveč za enostranski upravni postopek, ki se vodi izključno zoper operaterja. Gre za drugo situacijo - odločanje o ravni kakovosti storitev v okviru že izgrajenih omrežij, kjer toženka operaterju predpiše nivo kakovosti, ne more pa mu z odločbo po 133. členu ZEKom-1 naložiti izgradnje ali nadgradnje omrežja. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

6Stranka z interesom A., d.d. odgovora na tožbo ni podala.

Odločitev in razlogi sodišča

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče se strinja z odločitvijo toženke, saj sodi, da je pravilna in zakonita, v izogib ponavljanju se sklicuje tudi na razloge, ki jih je toženka pri tem navedla (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9V tem primeru tožnica izpodbija akt toženke, odločbo o zavrnitvi njenega predloga za rešitev spora v zvezi z znižanjem naročnine po navedenih računih (1. točka izreka) in sklep o zavrženju njenega predloga za rešitev spora, naj stranka z interesom A., d.d. v bodoče zagotavlja nemoteno delovanje, tj. zagotavljanje običajno razpoložljivih hitrosti in dogradi omrežje zaradi omogočanja nemotene uporabe storitev (2. točka izreka).

10Sodišče, sledeč tožbenim navedbam, najprej presoja pravilnost in zakonitost odločitve toženke, sprejete v 2. točki izreka odločbe in sklepa.

11217. člen ZEKom-1 določa pristojnost toženke za reševanje tovrstnih sporov. Toženka rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so: spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, če se spori nanašajo na pravice in obstoječe obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, splošni in posamični akti (medoperaterski spori) ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov) (prvi odstavek). Reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka tega člena ne posega v morebitno sodno pristojnost (tretji odstavek).

12Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnica pri toženki vložila (tudi) predlog za rešitev spora zaradi ''zagotovitve nemotenega delovanja telekomunikacijskih storitev, tj. zagotavljanja običajno razpoložljive hitrosti'' in ''dograditve telekomunikacijskega omrežja, ki bo omogočalo nemoteno uporabo storitev'', po predhodni reklamaciji pri operaterju A., d.d. - stranki z interesom v tem upravnem sporu.

13V zvezi s predlogom tožnice za zagotovitev nemotenega delovanja telekomunikacijskih storitev v bodoče (kot je to razbrati iz navedb tožnice v upravnem postopku), je treba pritrditi razlogovanju toženke, da (še) ni pristojna za rešitev spora s takšno vsebino.

14Kot je navedla tudi že toženka v svoji obrazložitvi, je (predhodno) izveden ugovorni postopek pred operaterjem v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz odločitev ali ravnanja operaterja¹, predpogoj za vložitev predloga za rešitev spora pred toženko. Če ugovorni postopek ni (bil) izveden, ni pogojev za uvedbo (in izvedbo) postopka pred toženko za rešitev spora med končnim uporabnikom in operaterjem. Iz tega razloga zato ne gre za upravno zadevo².

15V zvezi s predlogom tožnice za dograditev telekomunikacijskega omrežja pa sodišče, glede na zgoraj citirano določbo 217. člena ZEKom-1, tudi pritrjuje zaključku toženke, da ne gre za upravno zadevo. Tak zahtevek tožnice namreč nima opore ne v ZEKom-1, ne v na njegovi podlagi izdanimi predpisi, v zvezi z njim pa ne obstaja obveznost operaterja, ki bi izhajala iz samega zakona ali iz sklenjene pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ter posledično ne tožničina pravica, da bi od operaterja navedeno mogla sploh zahtevati.

16Tožnica sicer ocenjuje, da ima za to podlago v tretjem odstavku 133. člena ZEKom-1. Po tej določbi lahko toženka z odločbo naloži operaterjem javnih komunikacijskih omrežij minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih (tretji odstavek), pri čemer mora pred izdajo odločbe iz prejšnjega odstavka Evropski komisiji in BEREC poslati povzetek razlogov za ukrepanje, predvidene zahteve in predlagani potek ukrepanja. Če Evropska komisija po pregledu teh informacij pripravi pripombe ali priporočila, jih agencija upošteva v kar največjem obsegu (četrti odstavek). Že iz povzetega besedila določbe jasno izhaja, da ne gre za postopek reševanja spora med operaterjem in končnim uporabnikom, temveč za enostranski upravni postopek, ki ga toženka vodi zoper operaterja, v okviru že zgrajenega omrežja, ni pa najti v tej določbi podlage, da toženka operaterju naloži določeno nadgradnjo omrežja na točno določeni/h lokaciji/ah. Ali bo operater telekomunikacijsko omrežje nadgradil, je namreč stvar njegovega poslovanja kot gospodarske družbe oziroma investicij.

17Toženka je uporabila tudi pravilno pravno podlago za svojo odločitev.

18Kot že citirano zgoraj, 142. člen ZEKom-1 določa tudi roke, v katerim mora končni uporabnik vložiti predlog za rešitev spora pred toženko po končanem postopku pred operaterjem (osmi, deveti, deseti, enajsti odstavek). V dvanajstem odstavku iste določbe toženka s sklepom zavrže predlog za rešitev spora, če predlog ni vložen v rokih iz osmega, devetega, desetega ali enajstega odstavka tega člena.

19Drži, da ima toženka podlago za zavrženje predloga po tej določbi (tj. po 142. členu ZEKom-1) le iz razloga, če je bil ta prepozno vložen (glede na v prejšnjih odstavkih navedene roke), vendar pa toženka zavrženje tožničinega predloga na to določbo ni oprla. Toženka namreč v postopku reševanja sporov uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kadar s tem zakonom (tj. ZEKom-1 - op. sod.) ni določeno drugače (tretji odstavek 218. člena ZEKom-1). In ker ZEKom-1 tega postopkovnega vprašanja ne ureja (načina odločitve v primeru, kadar ne gre za upravno zadevo, tj. ko o zadevi ni podana stvarna pristojnost toženke, za kar v tem primeru po presoji sodišča gre), se je toženka mogla in morala opreti na določbe ZUP, točno 129. člen, ki to vprašanje ureja. Po tej določbi organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva (1. točka prvega odstavka tega člena). Tožničini ugovor o uporabljeni napačni pravni podlagi zato tudi ne vzdrži sodne presoje.

20Tožnica še ugovarja, da toženka ni odločila o njenem predlogu v roku, določenim v šestem odstavku 218. člena ZEKom-1³, saj je odločila v osmih mesecih. Tudi s tem očitkom ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke. Tožnica bi lahko, če je menila, da reševanje njene zadeve teče prepočasi, (po izpolnitvi procesnih predpostavk) vložila tožbo zaradi molka organa⁴.

21Ker tožnica v tožbi ni podala konkretiziranih navedb v zvezi z odločitvijo toženke v 1. točki izreka, sodišče preizkuša ta del odločitve v obsega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), tj. ali so podani ničnostni razlogi po 279. členu ZUP. Sodišče je presodilo, da ti razlogi niso podani. Gre za odločitev o stvari iz upravne pristojnosti, z izdanim aktom ni bilo oziroma ne bi moglo biti povzročeno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, ne gre za akt, ki ga sploh ni mogoče izvršiti, kot tudi ne za akt, ki ga je izdal organ brez zahteve stranke (tožnica je predlog za rešitev spora nedvomno vložila) in ki je bil izdan kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja, iz akta ni razvidna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.

22Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

23Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so se stranke postopka strinjale, da sodišče odloči na podlagi listin in da se glavna obravnava ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 oziroma 279. a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

24Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ 142. člen ZEKom-1: Vsak končni uporabnik ima pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Ugovor mora končni uporabnik vložiti v 15 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje iz prvega odstavka tega člena, vendar najpozneje v 60 dneh od izdaje računa ali od dne, ko se je zgodil sporni dogodek (četrti odstavek). Operater mora v svoji odločitvi izrecno navesti, da gre za njegovo končno odločitev, in v pravnem pouku pojasniti možnost uvedbe postopka pred agencijo ter navesti rok za vložitev tega predloga (sedmi odstavek). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi ali o njem ne odloči oziroma tudi če ugodi ugovoru končnega uporabnika, pa potem ne izpolni svojih obveznosti oziroma če se postopek pred izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov ne konča z zavezujočo odločbo, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločbe/po poteku roka za odločitev/po neuspešnem poteku roka za izpolnitev obveznosti/v 15 dneh od dneva, ko je bil postopek končan, vloži predlog za rešitev spora na agencijo (osmi, deveti, deseti in enajsti odstavek).
² Po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.
³ Agencija izda odločbo čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih od uvedbe postopka reševanja spora.
⁴ Tretji odstavek 28. člena ZUS-1;