VSL Sodba I Cp 1669/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR, v petnajstih dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje in 11.287,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2018 dalje. Toženki je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 7.614,99 EUR z obrestmi. S popravnim sklepom z dne 12. 7. 2022 je ta znesek popravilo na 8.841,99 EUR.

2Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nekritično presodilo izvedene dokaze. Sledilo je tožnici, čeprav je bila toženka verodostojnejša. Res je toženka spreminjala velikost kuverte, v kateri je bila kupnina, saj ni vedela, kaj pomeni format A4 in A5. Sicer pa je bila tožnica s tem dokazom prekludirana. Iz dokazov ni razvidno, da bi bila priča A. A. izvenzakonska partnerica B. B. Na tožničino stran v pravdi se je postavila zato, ker je B. B. sporno stanovanje prodal svoji bivši partnerici in ne njej. Kljub temu je sodišče verjelo priči A. A., da je šlo za neodplačno razpolaganje s stanovanjem, čeprav je priča C. C., ki je bila prav tako izvenzakonska partnerica B. B., menila, da je šlo za prodajo stanovanja. Obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini prepisov zvočnih posnetkov in samimi prepisi, iz katerih izhaja, da je tožnica ves čas prejemala opomine za stanovanjske stroške, ker jih njen brat ni redno plačeval. Očitno se je torej seznanila s stanjem nepremičnine prej, kot sama trdi. Tožbo je vložila šele po bratovi smrti in le tri mesece pred zastaranjem. Sodišče se ni vprašalo, zakaj bratu ni preklicala pooblastila za prodajo stanovanja, čeprav sta bila v izredno slabih odnosih. Tožnica je po lastni krivdi ostala brez kupnine. Tudi izpoved priče D. D. o tem, kdaj je tožnica sporno stanovanje prejela v svojo last, se ne ujemajo s tožničino. Odločitev, da toženka ni imela finančnih sredstev za nakup stanovanja, je napačna. Tožnica očitno ni vedela za toženkine delnice, pozorna je bila samo na njeno odhodke, s toženkinimi prihodki pa ni bila seznanjena. Sodišče ni utemeljilo, zakaj priča E. E. ni bil dovolj prepričljiv. Pri tem ni upoštevalo, da je od posojila minilo že več kot sedem let, zato se podrobnosti ni spomnil. Sodišče je tudi zmotno štelo znesek, ki ga je toženka prejela od sindikata X., za posojilo. V resnici je šlo za njena lastna sredstva. Napačna je tudi ugotovitev sodišča o tem, kdo je kril stroške šolanja in preživljanja skupne hčere toženke in B. B.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba.

6Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej skrbno in celovito ter analitično-sintetično. Drugačni pritožbeni pomisleki so brez podlage.

7Enako velja za pritožbeni očitek o domnevnih nasprotjih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi prepisi. Za povrh ta pritožbena trditev niti ni konkretizirana. V resnici je sodišče bistveno vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa vprašanje, kdaj je tožnica prejela posamezen opomin za stanovanjske stroške, niti ni pomembno za presojo, ali je toženka izpolnila svojo pogodbeno obveznost iz sporne kupne pogodbe.

8Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravila o prekluziji dokazov. Demonstracija s kuverto ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP), predvsem pa bi se toženka na domnevno kršitev morala odzvati takoj in ne šele v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9Toženka pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni obrazložila. Glede na lego stanovanja, ki je bilo predmet kupne pogodbe, bi bilo najbrž treba uporabiti hrvaško pravo (23. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP) in ne slovenskega Obligacijskega zakonika (OZ). Kljub temu navedena pomanjkljivost sodbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj je splošno znano, da so za to pravdo relevantna pravna pravila (da je pogodbo treba izpolniti in da kupec mora plačati dogovorjeno kupnino) enaka v obeh pravnih redih.

10Toženka v pritožbi predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Ni res, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožnici in njenim dokazom, ampak je pretehtalo vse, tudi toženkine dokaze. Pri tem je za svojo presojo navedlo izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

11V dokaznem postopku ni prišlo do neenakega obravnavanja pravdnih strank, kot poskuša prikazati pritožba. Sodišče bi lahko ugodilo tožbenemu zahtevku že potem, ko se je toženki izjalovil dokaz, da je plačala dogovorjeno kupnino, a je nadaljevalo z dokazovanjem, da bi se prepričalo o tem, ali je toženka v relevantnem obdobju sploh razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi za plačilo kupnine. Tudi pri tem dokazovanju je toženka propadla.

12Celo če bi toženki uspelo dokazati, da je denar imela, bi bil to lahko zgolj osamljen indic in ne dokaz o tem, da je kupnino v resnici izročila tožničinemu pooblaščencu. Edina priča F. F., ki naj bi potrdila to toženkino trditev, je o izročitvi kupnine B. B. zgolj sklepala iz razgovora s toženko. Takšen posreden dokaz nima zadostne teže, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Enako velja za izpovedi prič A. A. in C. C., ki sta o tem, ali je bilo razpolaganje B. B. s spornim stanovanjem v korist toženke odplačno ali ne, lahko zgolj domnevali. Ali je bila priča A. A. izvenzakonska partnerica B. B., niti ni pomembno. Pritožbeni dvom o nepristranskosti te priče je odveč, saj je jasno izpovedala, da je sama ponudbo B. B., naj vzame toženkino stanovanje, odklonila. Prav tako ni pomembno, kdaj se je tožnica seznanila s stanjem nepremičnine oziroma, kdaj je izvedela za sporno prodajo. Bistveno je, da je tožbo vložila pravočasno. Dejstvo, da je to storila šele po bratovi smrti, ne more biti dokaz o tem, da je toženka plačala kupnino. Morebiti bi tožnica ob primerni skrbnosti res lahko pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe bratu preklicala pooblastilo, a tega ni storila. Navedena tožničina opustitev pa ne pomeni, da kot prodajalka ni upravičena do prejema kupnine. Vprašanje, kako je tožnica pridobila sporno nepremičnino, ni relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, zato je brez pomena tudi pritožbeno sklicevanje na pričo D. D. in primerjava njene izpovedi s tožničino. Tožnici ni bilo treba vedeti za toženkine prihodke oziroma njene premoženjske razmere. Listinski dokazi, ki jih je pridobilo sodišče s poizvedbami, so povsem nedvoumni in v škodo toženki, medtem ko toženka tehtnih nasprotnih dokazov ni ponudila. Izpoved priče E. E. je bila presplošna in ne dovolj zanesljiva, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno vztrajanje, da denar, ki ga je toženka prejela od sindikata X., ni predstavljal posojila ampak vračilo lastnih vloženih sredstev v blagajno vzajemne pomoči, glede na minornost zneskov v primerjavi z dolgovano kupnino za sporno stanovanje, ne more biti odločilno. Upoštevaje predmet spora so nepomembne tudi trditve o preživljanju toženkine hčere.

13Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena, povrniti pa mora tožničine stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in 22% DDV. Tožnica jih je priglasila v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 746,64 EUR. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo po poteku izpolnitvenega roka tožnici dolgovala še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska (prvi odstavek 299. in 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).