VSL Sodba I Cp 1734/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da poleg drugega odstavka ostaneta v veljavi tudi prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi, VL 102210/2016, ki ga je 25. 10. 2016 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani. Tožeča stranka je kot upnica, ki izvaja javno službo odvoza komunalnih odpadkov v Občini A., podala zoper toženca predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, konkretneje, zapadlih računov za plačilo stroškov odvoza komunalnih odpadkov za obdobje od maja 2015 do julija 2016 v skupni višini 341,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2016 dalje.

2Toženec vlaga zoper izpodbijano sodbo pravočasno pritožbo in predlaga, da se ji ugodi. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni specificirala, kolikokrat je odpeljala odpadke, katerih plačilo zahteva na podlagi izstavljenih računov.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve postopka. Iz drugih razlogov se sodba v sporu majhne vrednosti, kot je ta, niti ne sme izpodbijati (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala, kolikokrat je odpeljala komunalne odpadke, je graja dejanskega stanja, ki se v pritožbi torej ne preizkuša (glej zgoraj 5. točko), poleg tega pa gre za pritožbeno novoto, ki se ne more upoštevati (337. člen ZPP); toženec tega ni navajal pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa ni navedel nobenih razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni storil.

7Tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče ni odkrilo nepravilnosti. Tožeča stranka v Občini A. izvaja gospodarsko javno službo zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov (na podlagi 5. člena Odloka o izvajanju gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in gospodarske javne službe odlaganja ostankov komunalnih odpadkov na območju Občine A., v nadaljevanju odlok). Odlok v 13. členu določa, da so storitve zbiranja komunalnih odpadkov obvezne za lastnike ali upravljavce vsake stavbe, ki leži na območju občine, v 34. člen, da je uporaba storitev javne službe za povzročitelje komunalnih odpadkov obvezna, v 46. členu pa, da so povzročitelji odpadkov iz 4. člena odloka dolžni plačevati stroške zbiranja, odvoza, predelave in obdelave ter odlaganja ostankov odpadkov (smetarino), katerih višino na predlog izvajalca javne službe potrdi občinski organ (50. člen odloka).

8Toženec je lastnik nepremičnine na območju Občine A. in je torej povzročitelj komunalnih odpadkov. Ni poravnal svojih zapadlih obveznosti do tožeče stranke za obdobje od maja 2015 do julija 2016 v višini 341,51 EUR, na kar ga je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe pisno opomnila z natančno specifikacijo zapadlih obveznosti. Tožbeni zahtevek na podlagi računov, po katerih bi bil dolžan plačati strošek odvoza komunalnih odpadkov, je torej v celoti (z obrestmi vred, 378. čl. Obligacijskega zakonika) utemeljen.

9Toženec je lastnik nepremičnine, ki se nahaja v Občini A. in leži tik ob meji s sosednjo Občino K. Izvajalka gospodarske javne službe na območju toženčevega prebivališča je tožeča stranka, ki je posledično tudi upravičena do plačila. Tožencu tudi ni bila kršena pravica do izjave (v smislu nepravilnega vročanja pisnega opomina in sodnih pisanj iz osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz vročilnice je razvidno, da je toženec pisni opomin v poštni predalčnik prejel, čeprav se je glasil na "J. A.", toženčevega očeta, ki je sicer že deset let preminuli. Toženca, ki tožeči stranki ni sporočil potrebnih podatkov za obračun stroškov storitve javne službe (52. člen odloka), zgolj tehnične napake zaradi nepopolnih evidenc tožeče stranke ne morejo razbremeniti plačila stroškov odvoza komunalnih odpadkov. Vse to ob dejstvu, da se je toženec s pošiljkami dejansko seznanil in se imel o navedbah tožeče stranke možnost pravočasno izjaviti. Enako velja za sodna pisanja, ki so se sprva vročala na naslov na pošti v Š., namesto v R., kot je pravilno, kar je povzročil sam toženec, ki je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi napačno navedel naslov svojega prebivališča. Prav tako je bilo pravilno, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo toženčeve prve pripravljalne vloge, saj je bila vložena po preteku osemdnevnega roka, na kar je bil toženec tudi vnaprej pisno opozorjen v pozivu z dne 27. 01. 2017 (453. člen ZPP). Glede na navedeno absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo.

10Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Ker toženec stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (163. člen ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP sem o tem odločila sodnica posameznica.