VSRS Sodba VIII Ips 1/2024

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 756,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej točki izreka, stroške pritožbe in odgovora na revizijo pa krije sama.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.560,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter za povračilo stroškov postopka. Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 1.122,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 4.560,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2021 in mu povrne stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.000,50 EUR ter pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 99/2023 z dne 24. 10. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je sodišče druge stopnje z zaključki o konkludentem odstopu toženke od pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo in prekoračilo trditveno podlago;

- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 111. člen OZ oziroma tretji odstavek 190. člena OZ.

4Toženka v reviziji navaja, da se je sodišče druge stopnje napačno oprlo na določbe OZ, namesto na določbe pogodbe o štipendiranju, ki jasno določa posledice neizpolnitve oziroma kršitve obveznosti strank (VIII Ips 51/2o11). Toženkina obveznost sprejeti zaposlitev pri tožniku je bila s pogodbo o štipendiranju omejena na čas enega meseca po zaključku študija. To, da se na prepozno ponudbo za zaposlitev ni odzvala, ni konkludentni odstop od pogodbe o štipendiranju. Zaključki v zvezi s tem so zmotni. Oblikovani so tudi brez brez trditvene podlage strank, saj je tožnik šele v pritožbi podal navedbe o konkludentnem odstopu od pogodbe, zato sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Pogodba ni bila razvezana, ampak realizirana. Toženka je svoje obveznosti izpolnila. Tudi določila OZ o neupravičeni obogatitvi niso relevantna. Namen pogodbe o štipendiranju je predvsem štipendiranje, ne zaposlitev. Toženka na podlagi pogodbenih določb ni dolžna vrniti štipendij, saj ji je tožnik prepozno ponudil zaposlitev, ki je zato ni bila dolžna sprejeti.

5Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, s konsistentnejšo obrazložitvijo revizijskega sodišča. Poudarja, da se zdravnik po zaključenem izobraževanju ne more zaposliti kot zdravnik brez opravljenega strokovnega izpita. Zato 8. člen pogodbe o štipendiranju opredeljuje kot birokratsko zmeden, neobstoječ in ničen, saj njegova realizacija ni možna.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Stranki sta 9. 11. 2015 sklenili pogodbo o kadrovskem štipendiranju za izobraževanje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani po izobraževalnem programu medicina - doktor splošne medicine (enoviti magistrski študij), stopnja izobrazbe 7, 6. letnik, študijsko leto 2015/2016. Toženka je študij zaključila 6. 6. 2016 in o tem obvestila tožnika, ki ji je ponudil sklenitev aneksa k navedeni pogodbi o odlogu zaposlitve na čas po opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu. Za podpis aneksa ji je določil rok do 7. 12. 2016, a aneksa ni podpisala. Decembra 2016 se je namreč prijavila za specializacijo, ki ji je bila tudi odobrena. Po 6-mesečnem pripravništvu v A. je toženka 24. 2. 2017 opravila strokovni izpit za poklic zdravnika in o tem obvestila tožnika. Ta je 7. 3. 2017 na Zavod RS za zaposlovanje poslal prijavo prostega delovnega mesta zdravnik brez specializacije po opravljenem sekundariatu za določen čas 12 mesecev in o tem obvestil toženko, ki pa se na objavo prostega delovnega mesta z dne 8. 3. 2017 ni prijavila.¹ Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med strankama torej ni prišlo. Zato je tožnik zahteval vračilo štipendij.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevalo je, da pogodba o štipendiranju določa obveznosti strank glede zaposlitve v roku 30 dni od zaključka izobraževanja. V zvezi s tem je ugotovilo tudi usklajeno voljo strank in zato ni sledilo tožniku, da dogovorjena zaposlitev dejansko ni bila vezana na čas po zaključku študija, ampak šele na čas po 6-mesečnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu za zdravnika. Pojasnilo je, da okoliščina, da diplomanti medicine brez opravljenega strokovnega izpita niso zaposljivi, ne utemeljuje razlage pogodbenih določil v nasprotju z zapisanim. Direktor tožnika je pogodbo podpisal, četudi mu je bila navedena okoliščina znana. Prav tako mu je bilo znano, da tožnik nima pooblastil za izvajanje pripravništva diplomantov medicine. Tudi skrbnost za pripravo pogodbe je bila na tožniku. Stranki pogodbe nista podpisali osebno, ampak tako, da je pogodbo pripravil tožnik in jo toženki poslal v podpis po pošti. Ključen razlog za zavrnilno odločitev sodišča prve stopnje pa je bil v tem, da tožnik toženki zaposlitve ni ponudil v roku enega meseca po zaključku izobraževanja, kot se je zavezal v pogodbi o štipendiranju.

10Sodišče druge stopnje se s tem ni strinjalo. Po razlogovanju o tem, ali je rok, v katerem tožnik toženki po končanem študiju ponudi pogodbo o zaposlitvi bistvena ali nebistvena sestavina pogodbe, je štelo dejstvo, da se toženka na ponudbo za zaposlitev ni odzvala, za konkludenten odstop od pogodbe,² zaradi česar je prosta obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi obveznosti vračila štipendij. Sklicevalo se je na pravila vračanja po drugem odstavku 111. člena OZ (učinki razvezane pogodbe) in po tretjem odstavku 190. člena OZ (neupravičena pridobitev).

11Revizija utemeljeno nasprotuje takšnim razlogom sodišča druge stopnje in poudarja pomen določb pogodbe o štipendiranju. Ob tem se sklicuje na stališče iz zadeve VIII Ips 51/2011, da imata pogodbeni stranki zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb (2. člen OZ) možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo posledice, kot jih določa OZ.

12Iz pogodbe o štipendiranju med drugim izhaja obveznost štipendistke (toženke), da sprejme zaposlitev na ustrezno delovno mesto pri tožniku v roku enega meseca po zaključnem izobraževalnem programu (5. člen), ki ji odgovarja zaveza tožnika, da s toženko najkasneje v enem mesecu po končanem izobraževanju sklene pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu (8. člen).

13Kot že omenjeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov o morebitnem drugačnem dogovoru med strankama, kot izhaja iz pogodbe o štipendiranju, ki pa ga ni ugotovilo, zaključilo, da se je obveznost strank glede zaposlitve nanašala na čas po zaključku študija toženke na medicinski fakulteti in ne šele na čas po opravljenem strokovnem izpitu. Poleg tega je pogodbo o štipendiranju toženki v podpis posredoval tožnik, ki se tudi zato, ker gre za okoliščino na njegovi strani, ne more uspešno sklicevati na drugačen dogovor kot je bil sklenjen oziroma vztrajati pri neustrezni pogodbeni opredelitvi obveznosti strank glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeno določilo 8. člena, ki mu tožnik še posebej nasprotuje, pa tudi ni nično, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ).

14Ob navedenem izhodišču odločanja, ki upošteva vsebino pogodbe o štipendiranju, je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da je treba toženkino ravnanje, ko se po opravljenem strokovnem izpitu ni prijavila na takrat objavljeno prosto delovno mesto, šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Toženka se na ponudbo za zaposlitev ni odzvala več mesecev po tem, ko je že potekel pogodbeni rok, v katerem ji je bil tožnik dolžan ponuditi zaposlitev. Zaradi njenega ravnanja pogodba ni bila razvezana. Zato tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) ne pride v poštev.

15Čeprav je tožnik pogodbo o štipendiranju podpisal tudi z namenom, da se toženka kasneje pri njem zaposli, ni nepomembno, kako so bili v pogodbi dogovorjeni pogoji (in s tem obveznosti strank glede) zaposlitve.³

16Tožnik svoje obveznosti glede zagotovitve zaposlitve ni izpolnil tako, kot se je zavezal s pogodbo, saj je toženki zaposlitev ponudil prepozno. Toženka tega ni sprejela, iz pogodbe pa ne izhaja, da bi morala tožniku v takšnem primeru vrniti štipendije. Člen 9 pogodbe (z naslovom vračilo štipendije) namreč jasno določa dolžnost vrnitve štipendije za zadnje študijsko leto le za primer, če toženka ne bi sprejela zaposlitve v enem mesecu po zaključku izobraževanja, za katerega je prejemala štipendijo. Tožnikova zamuda enomesečnega roka glede toženkine zaposlitve pri njem je torej po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bistvena okoliščina za zavrnitev tožbenega zahtevka.

17Stališče sodišča druge stopnje, da naj bi bila toženka zaradi prejetih štipendij neupravičeno obogatena, se pokaže kot napačno. Nesklenitev pogodbe o zaposlitvi po predvidenem roku iz pogodbe o štipendiranju ne pomeni, da se podlaga iz te pogodbe ni uresničila ali, da je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

18Ker je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Toženka je zaradi uspeha v sporu upravičena do povračila naslednjih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v skladu z OT: za odgovor na pritožbo 375 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR), za predlog za dopustitev revizije 375 točk in za revizijo 450 točk (v kar se všteje 50 % stroškov predloga za dopustitev revizije), tako da toženkini stroški revizijskega postopka znašajo 637,5 točk (kar z materialnimi stroški in DDV znaša 476,00 EUR). Tožnik je torej dolžan toženki povrniti skupno 756,00 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, svoj strošek pritožbe in odgovora na revizijo pa krije sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ V takšnem primeru, ko gre za izpolnitev obveznosti delodajalca iz naslova štipendiranja, se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi brez objave (26. člen ZDR-1).
² Gre za materialnopravno presojo dejstva, ki je bilo del trditvene podlage strank že v postopku na prvi stopnji, ne pa za nedopustno upoštevanje novih dejstev šele v pritožbenem postopku, kot navaja revizija.
³ Nerelevantnost roka za sprejem zaposlitve bi lahko pomenila poseg v pravico do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave RS).