VSL Sodba II Cpg 485/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati 323,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 29,06 EUR od dne 23. 7. 2021 dalje do plačila;

- 5,28 EUR od dne 27. 4. 2021 dalje do plačila;

- 14,26 EUR od dne 28. 5. 2021 dalje do plačila;

- 25,36 EUR od dne 28. 10. 2020 dalje do plačila;

- 31,70 EUR od dne 28. 11. 2020 dalje do plačila;

- 6,87 EUR od dne 25. 2. 2021 dalje do plačila;

- 39,09 EUR od dne 28. 9. 2021 dalje do plačila;

- 20,60 EUR od dne 29. 12. 2020 dalje do plačila;

- 64,98 EUR od dne 27. 8. 2021 dalje do plačila;

- 44,38 EUR od dne 23. 10. 2021 dalje do plačila;

- 26,42 EUR od dne 29. 6. 2021 dalje do plačila;

- 9,51 EUR od dne 26. 1. 2021 dalje do plačila;

- 6,34 EUR od dne 23. 3. 2021 dalje do plačila.

2. V presežku (za znesek 302,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti njene stroške v znesku 53,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila."

V preostalem delu se pritožba zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati 626,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 57,06 EUR od dne 23. 7. 2021 dalje do plačila; - 11,28 EUR od dne 27. 4. 2021 dalje do plačila; - 28,57 EUR od dne 28. 5. 2021 dalje do plačila; - 47,25 EUR od dne 28. 10. 2020 dalje do plačila; - 58,93 EUR od dne 28. 11. 2020 dalje do plačila; - 13,18 EUR od dne 25. 2. 2021 dalje do plačila; - 76,39 EUR od dne 28. 9. 2021 dalje do plačila; - 38,48 EUR od dne 29. 12. 2020 dalje do plačila; - 126,23 EUR od dne 27. 8. 2021 dalje do plačila; - 86,56 EUR od dne 23. 10. 2021 dalje do plačila; - 51,98 EUR od dne 29. 6. 2021 dalje do plačila; - 18,05 EUR od dne 26. 1. 2021 dalje do plačila; - 12,21 EUR od dne 23. 3. 2021 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti njene stroške v znesku 102,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s tem da se stroški postopka naložijo v plačilo tožeči stranki, oziroma podredno, pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključen. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izjemo predstavljajo zgolj primeri, ko je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6V postopku v sporih majhne vrednosti sme sodišče skladno s 453. členom ZPP upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Stranke v sporih majhne vrednosti v pritožbi ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati listine (priloga B2), ki jo je tožena stranka priložila pritožbi, in navedb v zvezi s to listino.

7Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo računov, ki jih je mesečno (od septembra 2020 do septembra 2021) izdajala toženi stranki za izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v zvezi z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami.

8Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka v Občini Medvode na podlagi 47. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode izvaja javno službo odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Tožena stranka je družba s sedežem na naslovu v Občini Medvode. Iztoževani računi tožeče stranke so bili izdani za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, in sicer je tožeča stranka z njimi obračunala okoljsko dajatev, storitev za greznice in male komunalne čistilne naprave ter omrežnino za greznice in male komunalne čistilne naprave.

9Prvi odstavek 149. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) določa, da je odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode ena izmed obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena ZGJS). Gospodarske javne službe se financirajo s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti (prvi odstavek 8. člena ZGJS). Za uporabo javnih dobrin, ki so glede na posameznega uporabnika ali glede na določljive skupine uporabnikov izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila (prvi odstavek 59. člena ZGJS).

10Skladno s 17. členom Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode in 8. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode so obvezne storitve javne službe za objekte, ki niso priključeni na javno kanalizacijo in odpadno vodo odvajajo v lastne greznice ali male komunalne čistilne naprave, prevzem vsebine greznice oziroma male komunalne čistilne naprave in njen odvoz ter čiščenje oziroma obdelava ter pregledovanje malih komunalnih čistilnih naprav. Tretji odstavek 36. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode določa, da uporabnik plačuje odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode v kubičnih metrih v enaki količini in v enakih razdobjih kot porabljeno pitno vodo. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja določa, da je predračunska cena storitev, povezanih z nepretočnimi greznicami, obstoječimi greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami, sestavljena iz omrežnine, cene opravljanja storitev javne službe in okoljske dajatve. Enota količine storitve prevzema vsebine in ravnanja z vsebino iz nepretočnih greznic, prevzema blata in ravnanja z blatom iz obstoječih greznic ali malih komunalnih čistilnih naprav ter obratovalnega monitoringa za male komunalne čistilne naprave je izražena v m3 opravljene storitve, za katero se šteje količina dobavljene pitne vode, ki se odvaja v nepretočno greznico, obstoječo greznico ali malo komunalno čistilno napravo (četrti odstavek 19. člena in tretji odstavek 21. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja).

11Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ne more uspeti s svojimi navedbami, da s tožečo stranko ni nikoli sklenila pogodbe za opravljanje storitev. Pravno razmerje med pravdnima strankama namreč nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih. Pravno razmerje med pravdnima strankama pa je kljub temu dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja.¹ Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno. Posledično je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

12Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe podala splošno trditev, da je za toženo stranko na naslovu X., Smlednik, opravljala storitve javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, ter pojasnila, da so storitve javne službe prevzem blata iz obstoječih greznic in velikih komunalnih čistilnih naprav najmanj enkrat na tri leta, prve meritve in obratovalni monitoring oziroma izdelava ocene obratovanja za male čistilne naprave. Tožena stranka je v vlogi, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe, ugovarjala, da ji ni znano o tem, da bi tožeča stranka zanjo opravila kakršnekoli storitve. Tožeča stranka je v odgovoru na vlogo tožene stranke navedla, da na naslovu opravlja obvezno gospodarsko javno službo odvajanja in čiščenja odpadne vode.

13Ker je tožena stranka zanikala trditev tožeče stranke, da za toženo stranko izvaja storitve javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, bi morala tožeča stranka v nadaljevanju konkretno navesti, katere storitve in kdaj je izvedla za toženo stranko. V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah. Ker tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede dejanskega opravljanja storitev, je treba šteti, da dejstvo dejanskega opravljanja storitev ne obstaja. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato neutemeljen v delu, ki se nanaša na plačilo cene opravljanja storitev javne službe in omrežnine za infrastrukturo javne službe. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v delu, ki se nanaša na plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda. Tožena stranka je namreč zavezanka za plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda že na podlagi dejstva, da je uporabnica stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda,² pri čemer ni pomembna okoliščina, ali izvajalka javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zanjo dejansko opravlja to storitev. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zgolj terjatev iz naslova okoljske dajatve, kar skupaj znaša 323,85 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

14S spremembo odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh strank v pravdi, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Uspeh tožeče stranke znaša približno 52 %. Tožena stranka višine priznanih stroškov tožeče stranke ni izpodbijala. Tožena stranka je torej dolžna tožeči stranki povrniti 52 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, kar znaša 53,04 EUR. Tožena stranka ni priglasila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3023/2012 z dne 7. 5. 2013, I Cp 1371/2013 z dne 5. 2. 2014 in II Cp 1694/2017 z dne 12. 12. 2017.
² Prvi odstavek 11. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda določa, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, in onesnažuje okolje z odvajanjem te odpadne vode.