8. člen ZGJS

Pravno razmerje med pravdnima strankama je dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno. V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah.

Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka kot najemnica poslovnih prostorov v Občini A. (na naslovu, kjer opravlja svojo dejavnost) uporabnica vtoževanih storitev obvezne gospodarske javne službe in mora kot takšna plačati ceno proizvoda oziroma storitve.

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta sporna sklepa Občinskega sveta Občine predpisa oziroma splošna akta, ki bi kot taka morala biti objavljena v Uradnih objavah Občine, in je pravilno zaključilo, da nista začela veljati, ker nista bila ustrezno objavljena. V primeru, ko cena neke storitve obvezne gospodarske javne službe v določenem obdobju ni veljavno določena, gre za nepopravljivo oviro pri iztoževanju plačila te storitve po tej ceni, četudi je bila storitev opravljena. S sklicevanjem na neupravičeno obogatitev ali z ekonomskimi izračuni oz. drugačnim dokazovanjem vrednosti storitve bi občine oz. od njih ustanovljene pravne osebe lahko obšle obveznost objave splošnih aktov in bi dejansko dosegle veljavnost neveljavnih predpisov.

Tožbo zaradi molka organa je dopustno vložiti le, kadar se njegova neaktivnost nanaša na upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Vprašanje cene storitve in preko nje vprašanje plačila, ki ga koncesionar lahko pričakuje zaradi izvajanja koncesionirane javne službe, ter s tem povezane obveznosti občine so predmet pogodbenega urejanja. To pa pomeni, da lahko izvajalec (koncesionar) svoj interes po spremenjeni ceni izvajanja storitve uresniči (zaščiti) le preko določb koncesijske pogodbe oziroma lahko zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja koncedenta (npr. ker je opustil izvedbo postopka potrjevanja cene), torej v pravdnem postopku.

Iz sredstev proračuna se lahko financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, takrat, ko uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva (60. člen ZGJS). Z vidika pravil o državnih pomočeh cene izvajalca gospodarske javne službe ne smejo presegati konkurenčnih cen na trgu. Pri izplačilu, ki bi bilo v nasprotju z določili PDEU (člen 107/1), pa mora biti podana tudi okoliščina, da plačilo prizadene trgovino med državami članicami. Teh okoliščin pa tožena stranka v predmetnem postopku ni konkretno niti zatrjevala, kaj šele dokazovala. Iz konkretnega precedenčnega primera Altmark pa tudi izhaja, da gre za nedovoljeno pomoč zaradi zagotavljanje finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. Tega trga pa v konkretnem primeru ni bilo.