VDSS Sodba Psp 7/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 3. 2023 in iste št. zadeve ter dosjeja z dne 30. 8. 2022 ter da se tožniku od 9. 3. 2022 dalje izplačuje starostna pokojnina v višini zagotovljenega zneska 653,73 EUR na mesec. Nadalje je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetnici krijejo iz proračuna.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi bilo potrebno zadevo obravnavati v smislu 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)¹. Navedena določba namreč pri ponovni vključitvi v zavarovanje ne pogojuje pokojninske dobe v trajanju 6 mesecev in prenehanje delovnega razmerja v naslednjem koledarskem letu, kar je v sodbi tudi pravilno obrazloženo. Ob prvi upokojitvi je veljal ZPIZ-1. Ko pa se je tožnik po reaktivaciji ponovno upokojil, je bil že v veljavi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)², kar pomeni, da je pri drugi upokojitvi potrebno upoštevati določbe navedenega zakona. Tožnik meni, da je s tem, ko je bil ponovno zaposlen v obdobju od 15. 2. 2022 do 8. 3. 2022 dopolnil 40 let pokojninske dobe. ZPIZ-2 pa v takem primeru določa izplačilo zagotovljenega zneska pokojnine v višini 653,75 EUR. Sodišče napačno zaključuje, da tožniku navedeno izplačilo ne pripada, ker da ZPIZ-1 te pravice ni določal. Tožnik se je namreč drugič upokojil po določbah ZPIZ-2, ki pa to pravico določa. Tožnik se je zanašal na izpis zavarovanj na dan 2. 2. 2022. Iz izpisa izhaja, da naj bi imel 39 let 11 mesecev in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa. S ponovno reaktivacijo je pridobil še dodatnih 24 dni pokojninske dobe in tako dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. S tem v zvezi se tožnik ne strinja z zaključki napadene sodbe, da je po končani reaktivaciji dopolnil zgolj 39 let 9 mesecev in 16 dni pokojninske dobe. Tudi vsi nadaljnji izpisi zavarovanj na dan 24. 4. 2023 in 6. 11. 2023 izkazujejo enako stanje, torej, da je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 3. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 8. 2022. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku izplačuje starostna pokojnina v znesku 535,17 EUR na mesec od 9. 3. 2022 dalje.

6V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za odmero pokojnine v višini zagotovljenega zneska 653,75 EUR na mesec.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 3. 10. 2014 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 427,13 EUR na mesec od 30. 10. 2014 dalje. Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 58 let starosti in 39 let 8 mesecev 22 dni pokojninske dobe. Upoštevana je bila tudi dodana doba v trajanju 1 leto 2 meseca in 5 dni. S tem je izpolnil pogoje določene v ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2, za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik je nato dne 15. 2. 2022 ponovno vstopil v zavarovanje za polni delovni čas in v tem zavarovanju ostal do 8. 3. 2022. V ponovnem zavarovanju je dopolnil 24 dni pokojninske dobe. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je bilo dne 30. 8. 2022 odločeno, da se tožniku od 9. 3. 2022 dalje ponovno izplačuje starostne pokojnina.

8ZPIZ-2 v tretjem odstavku 39. člena določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki urejajo odmero starostne in invalidske pokojnine, zavarovancu (moškemu in ženski), ki je pridobil pravico do starostne ali invalidske pokojnine po določbah tega zakona in je dopolnil pokojninsko dobo v enaki višini kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti, zagotovljena pokojnina v višini 500,00 EUR. Glede na kasnejše uskladitve je v času odločanja toženca znesek znašal 653,73 EUR na mesec.

9Za odločitev v zadevi je bistveno, da se je tožnik v letu 2014 upokojil po določbah ZPIZ-1. Upoštevana je bila namreč prehodna določba 394. člena ZPIZ-2, ki je odkazovala na uporabo določb ZPIZ-1 (in sicer 36. člena in 55. člena).

10Ker se je tožnik reaktiviral (za 24 dni) je pri presoji zadeve potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 395. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se uživalcu starostne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se je ali se bo ponovno vključil v obvezno zavarovanje, ob prenehanju ponovnega zavarovanja starostna pokojnina odmeri na način, določen v 180. ali 417. členu ZPIZ-1. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje se skladno s 180. členom ZPIZ-1 zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

11Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dopolnjeno pokojninsko dobo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik do 2. 10. 2014, ko mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine, dopolnil 39 let 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe. Za priznanje pravice do starostne pokojnine ni imel dovolj pokojninske dobe. Je pa bila upoštevana še dodana doba v trajanju 1 leto 2 meseca in 5 dni. S tem so bili šele izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

12Za priznanje pravice do zagotovljene pokojnine pa je odločilna zgolj dopolnjena pokojninska doba. Glede na šesti odstavek 39. člena ZPIZ-2⁴, se pri ugotavljanju pokojninske dobe iz tretjega odstavka 39. člena ZPIZ-2 (ki se nanaša na zagotovljeno pokojnino) dodana doba ne upošteva.

13Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik z dodatnimi 24 dnevi pokojninske dobe ni dopolnil zahtevanih 40 let pokojninske dobe. S tem pa že iz navedenega razloga ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine.

14V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo pritožbenega sodišča Psp 255/2022, pa je že toženec v dokončni odločbi pravilno pojasnil, da je bila z navedeno sodbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zadeva vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje. Gre torej za drugačen primer od predmetnega, kar pomeni, da za odločitev v tej zadevi sodba, na katero se sklicuje tožnik, ni odločilna.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Sedaj osmi odstavek 339. člena ZPIZ-2.