VSC sklep EPVDp 13/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu D. G. preklicalo odložitev izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da je sodišču že poslal dokazilo o vključitvi v ustrezen program, da pa se je vse skupaj zavleklo, je kriv Z. d. v C., saj so mu poslali dokazilo, ki se je glasilo sicer na njegovo ime, vendar z napačnimi podatki rojstva in stalnega prebivališča in je zato moral pridobiti novo dokazilo. To lahko potrdi tudi medicinska sestra zdravstvenega doma.

Pritožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 202. e člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je storilcu s sklepom EPVD 56/2012 z dne 2. 12. 2012 bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, s tem sklepom pa mu je bilo tudi naloženo, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo predlogu storilca ugodeno, predložiti sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Ker je sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu bil vročen 6. 11. 2012, bi moral storilec sodišču posredovati dokazilo o vključitvi v ustrezen program do 21. 11. 2012, vendar tega ni storil niti po prejemu poziva sodišča z dne 27. 11. 2012, da v roku petih dni predloži dokazilo o vključitvi v program edukacijskih delavnic ter da bo v nasprotnem primeru preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (list. št. 36). Navedeni poziv je bil vročen storilcu 29. 11. 2012 in bi storilec moral dokazilo o vključitvi v ustrezen program predložiti sodišču najkasneje do 4. 12. 2012, ker pa tega ni storil, je sodišče prve stopnje 10. 12. 2012 izdalo izpodbijan sklep, ki je storilcu bil vročen 13. 12. 2012. Storilec je 17. 12. 2012 sodišču prve stopnje poslal potrdilo o vključitvi v program edukacijskih delavnic (list. št. 43), nato pa je vložil tudi pritožbo zoper izpodbijani sklep dne 21. 12. 2012. Nobenega dvoma tako ni, da storilec v rokih, ki mu jih je določilo sodišče, ni izpolnil obveznosti po sklepu, s katerim je bilo ugodeno njegovemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je v skladu z drugim odstavkom 202. e člena ZP-1 preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Nobenega dvoma ni, da v postopku za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec zasleduje svoj interes, da se že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, zato se v teh postopkih od storilcev pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, ki so jim naložene s sklepom o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec v pritožbi odgovornost za svoje neizpolnjevanje obveznosti po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prelaga na pooblaščenega izvajalca rehabilitacijskega programa, na katerega je bil napoten, pri čemer pa je iz spisovnega gradiva razvidno, da je dokazilo o vključitvi v program edukacijskih delavnic na list. št. 43 spisa bilo izdano 29. 11. 2012 (torej v času, ko je še tekel s strani sodišča podaljšan rok za predložitev potrdila). Storilec pa v pritožbi ni niti navajal, niti izkazal, da je sodišče prve stopnje obvestil o domnevnih napakah oziroma težavah, ki jih ima s pridobivanjem dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, kar bi nedvomno moral storiti glede na to, da je bil opozorjen na posledice neizpolnitve svoje obveznosti. Tako niti iz pritožbenih navedb, niti iz spisovnega gradiva ne izhaja, da storilec svoje obveznosti predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen program ni izpolnil že do 21. 11. 2012, niti v kasneje podaljšanem roku s strani sodišča, to je 4. 12. 2012, zaradi objektivnih razlogov, na katere ni mogel vplivati, zato so v tej smeri naperjene pritožbene navedbe neutemeljene. Odločitev prvostopenjskega sodišča kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa je tako pravilna, storilčeva pritožba pa neutemeljena.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v celoti potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.