VSC Sodba PRp 117/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno ter odločilo, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR, k plačilu katere jo bo pozval prekrškovni organ.

2Zoper sodbo se pritožuje storilka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Zatrjuje, da je bila v Španiji neprekinjeno od 29. 6. 2023 do 5. 10. 2023, vsled čemur v omenjenem času očitanega prekrška ni mogla storiti. Predlaga ugoditev pritožbi.

3Pritožba ni utemeljena.

4S plačilnim nalogom z dne 17. 9. 2022 je prekrškovni organ storilko spoznal za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 50.a člena v zvezi s 43. členom ZCestn, ker je dne 11. 9. 2022 ob 18.30 uri voznik vozila, katerega lastnica je storilka, uporabljal cestninsko cesto brez veljavne elektronske vinjete za drugi cestninski razred A.

5Skladno s 43. členom ZCestn se za prekršek iz tega zakona, ki je storjen z vozilom, vendar ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje lastnik ali imetnik vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.

6Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilke v ZSV, da je bila v času storitve prekrška odsotna, saj dela in živi v Španiji, za kar je predložila pogodbo o delu, dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo, da storilka ni uspela dokazati, da je v času storitve prekrška dejansko bivala in delala v Španiji. K ZSV predloženo pogodbo o delu ni štelo kot pravno relevanten dokaz, pri čemer je prepričljivo obrazložilo, da z njo ni mogoče dokazovati, da je storilka ves čas oziroma kritičnega dne dejansko bivala v Španiji.

7Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da ni dokazala, da je bila v času storitve prekrška v Španiji. S takimi navedbami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče že zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev. Glede na navedeno pa tudi v pritožbi predlagani in priloženi dokazi, v zvezi s katerimi storilka niti ni verjetno izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

8Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo storilke, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1), izpodbijano sodbo potrditi.

9Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.