VSL Sklep VI Kp 67923/2023

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Krškem je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 ter ob uporabi druge alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 je obtoženemu izreklo kazen dveh let zapora. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je sodišče izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, skupno 500,00 EUR, določilo je rok v katerem je obtoženi dolžan plačati denarno kazen in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države (to je iz ozemlja Republike Slovenije) za dobo štirih let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženemu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora, vključno s pridržanjem od 15. 9. 2023 od 8.45 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in ga kaznuje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, mu zviša izrečeno kazen zapora na dve leti in osem mesecev in mu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzame zaseženi telefon znamke Nokia TA 1020, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zagovornik obtoženega, odvetnik B. B. iz Krškega, je podal odgovor na pritožbo v katerem je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

3Pritožba je utemeljena.

4Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, ki izpodbijani sodbi očita navedene kršitve.

Glede kršitve po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP

5Prvostopenjsko sodišče je izpodbijano sodbo sprejelo po opravljenem predobravnavnem naroku, na katerem je obtoženi očitke po obtožnici, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v celoti priznal. Prvostopenjsko sodišče je obtožencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

Priznanje obtoženega na predobravnavnem naroku je prvostopenjsko sodišče sprejelo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem priznanja krivde 285.c členu ZKP. Eden izmed pogojev za sprejem priznanja je tudi okoliščina o jasnem in popolnem priznanju, ki je podprto z drugimi dokazi v spisu. Sodnik mora pri odločanju, ali naj sprejme priznanje, vedno opraviti dokazno oceno:priznanje mora vrednotiti v luči drugih dokazov.¹

6Preden prvostopenjsko sodišče priznanje krivde sprejme mora dejansko presoditi tudi pravno presojo dejanja v obtožbi. Sodišče mora tako že pri odločanju o sprejemu priznanja krivde presoditi pravilnost pravne kvalifikacije v obtožbi, zato, da zagotovi veljavnost priznanja krivde. Ko sodišče pri presoji priznanja krivde ugotovi, da obtožba, na katero se je zanesel obtoženi, ne vsebuje pravilne pravne opredelitve, mora priznanje zavrniti zato, ker obtoženec "ni razumel narave in posledic" danega priznanja (1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP). Posledica priznanja namreč ni le obsodilna sodba temveč tudi vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža. Ker sodišče pri izrekanju sodbe ni vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja (drugi odstavek 354. člena ZKP), bo moralo dejanje, ki je predmet priznanja vedno opredeliti neodvisno od volje strank, tudi v sodbi na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde.²

7Pravna pomembna dejstva v okviru historičnega dogodka so namreč tista dejstva brez katerih ni mogoče pričakovati ne dejanske ne pravne pravilnosti obsodbe. Drži, da je sodišče omejeno z obtožnim načelom in pravilom o objektivni in subjektivni identiteti obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) vendar te omejitve ne pomenijo, da je sodišče dolžno slediti priznanju krivde po obtožbi, za katero je ocenilo, da bi vodila v pravno in dejansko napačno obsodbo.³ Če bi sprejeli takšno stališče, potem bi dopustili, da obtoženi s procesnimi jamstvi razpolaga na način, ki praktično vzpodbuja izrekanja napačnih sodb. Ker sprejem priznanja krivde vodi v izrek obsodilne sodbe, je sodišče dolžno ugotavljati ustreznost pravne opredelitve dejanja v obtožbi, ko odloča o sprejemu priznanja krivde. Če oceni, da državni tožilec v obtožbi ni pravilno presodil, katera dejstva so pravno pomembna in katera ne, mora priznanje krivde zavrniti.

Ker se v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče ni strinjalo s pravno opredelitvijo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, bi moralo njegovo priznanje krivde zavrniti ne glede na to, da je samo pravno opredelilo očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, torej po milejši obliki kaznivega dejanja. Povedano drugače, priznanje krivde obtoženega bi moralo zavrniti ne glede na to ali je bila pravna opredelitev spremenjena v korist ali v škodo. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je-kljub priznanju krivde obtoženega-dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika možnih pravnih podlag. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni mogoče upoštevati.⁴ V obravnavanem primeru bi moralo prvostopenjsko sodišče, navkljub priznanju krivde opraviti materialnopravno presojo dejanja, pri čemer bi ugotovilo, da (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308.člena KZ-1. Priznanja krivde obtoženega, navkljub izpolnjenim vsem ostalim pogojem po 285.c členu KZ-1 ne bi smelo sprejeti.

Obtoženi se namreč s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obtoženi priznal, prepričan ali ne⁵.

Glede kršitve po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP

8Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožnikom, ki izpodbijani sodbi očita tudi to kršitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče iz abstraktnega dela sodbe izpustilo besedilo "pri tem pa drugega izpostavil nevarnosti za življenje in telo" vendar se strinja s pritožnikom, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja še vedno izhajajo vsi znaki kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Strinjati se je s pritožnikom, da navedene okoliščine kaznivega dejanja pomenijo "izpostavljanje nevarnosti" za zdravje ljudi, kar je eden izmed zakonskih znakov po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tveganje, ki je povzeto v dejanskem opisu v izreku izpodbijane sodbe, ki je neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z uporabo varnostnih pasov za otroke in otroških sedežev.⁶ Pri inkriminirani nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi gre za potencialno, abstraktno-konkretno nevarnost, pri kateri ni potrebno, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti, pri čemer bo moralo ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera.⁷

Glede kršitve po 4.točki prvega odstavka 370. člena ZKP

9Prav ima pritožnik tudi v delu, ko izpodbijani sodbi očita kršitev po navedeni točki iz razloga, ker prvostopenjsko sodišče obtoženemu ni izreklo varnostnega ukrepa po 73. členu KZ-1 in sicer odvzem telefona. Iz ugotovljenih okoliščin se nakazuje, da je bil telefon znamke Nokia uporabljen pri kaznivem dejanju, ob ugotovitvi, da iz vsebine pregleda telefona izhajajo dejstva, ki potrjujejo komunikacijo obtoženca preko aplikacije WhatsApp z osebo, ki naj bi soorganizarala prevoz ilegalnih prebežnikov 15. 9. 2023 v jutranjih urah in fotografija navigacijske poti do Zagreba, dan prej. Na tem mestu po ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi ni mogoče spregledati dejstva, da iz podatkov spisa izhaja, da je šlo za zastarel model telefona, ki je bil tudi poškodovan, kar nakazuje na zaključek, da je bil telefon uporabljen za storitev kaznivega dejanja.

10Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti.

¹ Gorkič, P.: Pravna narava sklepa o sprejemu priznanja krivde, Pravna praksa, št. 23, 2015, str. 12-13
² Gorkič, P.: Zavrnitev priznanja krivde zaradi napačne pravne opredelitve v obtožbi, TFL Glasnik, št. 8, leto 2015
³ prav tam
⁴ Sodba VSRS I Ips 55009/2013 z dne 26.11.2015, tč. 8 in 11
⁵ Sodba VSRS I Ips 95443/2010 z dne 24.3.2017
⁶ Sodba VSRS I Ips 39275/2022 z dne 27.7.2023
⁷ Sodba VSRS I Ips 22351/2021 z dne 10.6.2021