VSM Sklep II Kp 36905/2022

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Ks 36905/2022 z dne 18. 9. 2022 ugodilo ugovoru obdolženega B. B. in obdolžene pravne osebe A. d.o.o., ki sta ga podala zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilsta v Murski Soboti št. Kt/2439/2022 z dne 13. 4. 2023, ter pod točko I/1 izreka na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožbe v delu pod 1. alinejo točke 1, kjer je obdolžencu očitana storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, pod točko 2 pa pravni osebi A. d.o.o. odgovornost za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s tretjim odstavkom 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) na škodo družbe C. d.o.o., ni dopustilo in je kazenski postopek v tem delu ustavilo. Pod točko I/2 izreka pa je na podlagi prvega odstavka 278. člena ZKP obtožnico v delu pod 2. alinejo točke 1 in v delu pod točko 2, ki se nanaša na isto kaznivo dejanje, ki naj bi bilo storjeno na škodo družbe D. d.o.o., zavrglo. Pod točko II izreka je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebni izdatki obdolženca in obdolžene pravne osebe bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep razveljavi oziroma spremeni in obtožbo zoper obdolženca in obdolženo pravno osebo dopusti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obdolženemu B. B. obtožba pod točko 1 očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je nastala za stranko premoženjska škoda s tem, da se je kot direktor družbe A. d.o.o.: (i) točno neugotovljenega dne v mesecu aprilu 2021 po telefonu in v Rakičanu dogovoril s predstavnikom družbe C. d.o.o. za izdelavo lesenega pohištva za mobilne hiške ter se pri tem zavezal, da bo opravljene storitve plačal, s čimer ga je zapeljal, da so naročeno delo opravili in izdali štiri račune za opravljene storitve, od katerih je plačal samo dva v skupnem znesku 12.618,65 EUR, izdana računa št. 022/2021 z dne 22. 6. 2021 v znesku 11.373,20 EUR in št. 024/2021 z dne 19. 7. 2021 v znesku 22.153,45 EUR, oba z rokom zapadlosti petnajst dni, pa ni plačal, tega namena pa ni imel že ob dogovoru, saj kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo navedenih računov, predmetna računa vse do danes niti delno ni plačal, zaradi česar je nastala družbi C. d.o.o. premoženjska škoda v skupnem znesku 33.526,65 EUR; (ii) točno neugotovljenega dne v mesecu aprilu ali maju 2021 s predstavnikom družbe D. d.o.o. s sedežem na naslovu ... dogovoril za elektroinštalacijska dela za mobilne hiške ter se pri tem zavezal, da bo opravljene storitve plačal, s čimer ga je zapeljal, da so naročena dela opravili in izdali tri račune za opravljena dela, od katerih je plačal samo dva v skupnem znesku 7.102,50 EUR, izdan račun št. 035/2021 z dne 6. 7. 2021 v znesku 6.860,00 EUR z rokom zapadlosti osem dni, pa samo delno v znesku 1.860,00 EUR, namena plačila celotnih izdanih računov pa ni imel že ob dogovoru, saj kljub temu, da je razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi, predmetnega računa vse do danes ni v celoti plačal, zaradi česar je nastala družbi D. d.o.o. premoženjska škoda v znesku 5.000,00 EUR. Obdolženi pravni osebi A. d.o.o. pa pod točko 2 obtožba očita, da je pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja, ki ga je storilec storil v imenu, na račun in v korist pravne osebe, s tem, da je v času od 7. 7. 2021 do 4. 8. 2021 v ..., ob vsakokratnem neplačilu zapadlega računa družbi C. d.o.o. in delnega neplačila zapadlega računa družbi D. d.o.o., pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja opisanega v točki 1 v skupnem znesku najmanj 38.526,65 EUR, ki ga je B. B. storil v imenu, na račun in korist pravne osebe. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pojasnilo, da iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, saj navedeno kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Eden od zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja je torej preslepitveni namen, ki mora biti ustrezno konkretiziran, v obravnavani zadevi pa ni konkretiziran, ker ni navedeno, s kakšnim ravnanjem obdolženca naj bi bil predstavnik družbe C. d.o.o. preslepljen, prav tako ni konkretizirano, s čim naj bi obdolženec preslepil predstavnika družbe D. d.o.o. Iz opisa tako ni mogoče razbrati obdolženčevega preslepitvenega namena kot subjektivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije. Glede očitka na škodo prve oškodovanke sodišče prve stopnje pojasnjuje, da dogovor in zaveza izpolnitve pogodbe sama po sebi ne pomenita preslepitve, prav tako ni preslepitev konkretizirana z navedbo, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno ni plačal in da zgolj dogovor z obliko in pogoji poslovanja ter vsakokratno obljubljanje rednega plačila ob kasnejši neizpolnitvi obveznosti sami zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, saj se ta kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Glede ravnanja na škodo druge oškodovanke pa še pojasnjuje, da se obdolžencu očita, da je predstavnika oškodovane družbe preslepil s tem, da se je dogovoril za opravljanje del in se pri tem zavezal, da bo opravljene storitve plačal, pa v opisu kaznivega dejanja prav tako niso navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za poslovno sodelovanje in obljubil redno plačilo, preslepil predstavnika oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom.

5Pritožba se s povzetimi razlogi napadenega sklepa ne strinja. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo kazenski zakon in da se preslepitev kaže v védenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, to pa je tisti element, ki glede na nadaljnje okoliščine spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti, kar pa sodišče v napadenem sklepu samo ugotavlja, nato pa zaključi, da zgolj navedba v opisu obtožbe, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, predmetnih računov (obdolženec) vse do danes niti delno ni plačal, ne pomeni konkretizacije preslepitve, saj da gre za golo navedbo, da se je obdolženec ob sklenitvi posla zavezal poravnati prevzete obveznosti, katerih pa ni poravnal niti delno vse do danes, in da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran, saj je takšna zaveza element slehernega pogodbenega razmerja. Po oceni pritožbe sam opis presega zgolj navedbo, da se je obdolženec zavezal obveznosti po sklenjenih dogovorih izpolniti, pa jih potem ni, in da navedena okoliščina, da je družba A. d.o.o. razpolagala s sredstvi za plačilo navedenih računov, predmetna računa pa vse do danes na škodo družbe C. d.o.o. obdolženec niti delno ni plačal oziroma da predmetnega računa kljub temu vse do danes ni v celoti plačal na škodo družbe D. d.o.o., konkretizira zakonski znak preslepitve, iz takšnih dejanskih okoliščin pa je mogoče izpeljati obdolženčevo zavest, da obveznosti ne bodo plačane in s tem sklepati na obstoj preslepitve, ob obstoju samega dejstva, da so obveznosti kljub obljubam ostale neporavnane oziroma delno poravnane. Navaja še, da je imela družba A. d.o.o. zadostna sredstva, pa računov ni plačala, kljub temu, da na računih družbe ni bilo blokad in so na transakcijski račun v Avstriji bili nakazani visoki zneski, ki jih obdolženec niti delno ni namenil za plačilo zapadlih računov oškodovanima družbama, po zapadlosti računov pa je postal za predstavnika oškodovane družbe C. d.o.o. celo nedosegljiv, zaprl je vse transakcijske račune družbe v Republiki Sloveniji, pri tem pa je družba A. d.o.o. od svojega nizozemskega naročnika za opravljena dela montažnih hišk prejela plačilo v skupnem znesku kar 451.845 EUR, obdolženec pa je po lastnih navedbah dolg začel odplačevati šele po vloženi tožbi zoper družbo A. d.o.o. na Okrožnem sodišču na Ptuju.

6Povzete pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da preslepitev kot zakonski znak v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirana. Kot pravilno navaja v sklepu, je treba v opisu kaznivega dejanja preslepitvi kot abstraktnemu in pomensko odprtemu pojmu dati vsebino in ga opredeliti z navedbo konkretnih dejanj obdolženca, ki predstavljajo uresničitev tega zakonskega znaka in po potrebi navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, iz katerih izhaja védenje oziroma zavest storilca, da kljub pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Iz opisa očitanega dejanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso razvidna ravnanja obdolženca (ali morebitna zamolčanja dejstev) pri sklepanju pogodb s predstavniki oškodovanih družb, ki bi konkretizirala obdolženčevo preslepitveno ravnanje, ki bi pri njih ustvarila odločitev za sklenitev posla. Opisan je le goljufiv obogatitveni namen obdolženca, ki se kaže v pridobitvi protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja na račun in v korist pravne osebe A. d.o.o. in hkrati povzročitev škode oškodovanima družbama, ko je opisano, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno oziroma ni v celoti plačal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedba, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno (oziroma v celoti) ni plačal, ne predstavlja konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.

7Po obrazloženem je pritožba državne tožilke neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.