UPRS Sodba III U 39/2020-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-1618/2019-000875-06-135-10 z dne 10. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku kot zavezancu odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju občine Sežana za leto 2019 v skupnem znesku 69,42 EUR, in sicer za nepremičnine na naslovu ..., od tega za nepremičnino z ID znakom ... ob upoštevanju površine 12,50 m2 znesek 15,52 EUR ter za nepremičnino z ID znakom ... ob upoštevanju površine 43,40 m2 znesek 53,90 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se NUSZ plačuje v skladu z 58. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/1984) ter Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 43/05-UPB do 94/11, v nadaljevanju: Odlok), ki ga je Občinski svet Občine Sežana sprejel na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Višina NUSZ se je določila z upoštevanjem metode točkovanja, predpisane z Odlokom, ob upoštevanju vrednosti točke za leto 2019, ki znaša 0,0046 EUR/m2. Podatke za odmero NUSZ je prvostopenjski organ prejel od Občine Sežana in so del evidenc, ki jo vodi navedena občina. Zavezanci so dolžni občinski upravi prijaviti uporabo stavbnega zemljišča vključno z vsemi spremembami v roku 15 dni od pričetka uporabe oz. nastanka spremembe.

2Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT-499-13-558/2019-2 z dne 24. 1. 2020, zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino pritožbenih navedb tožnika, ki je ugovarjal, da izračun in odmera NUSZ nista v skladu z obstoječim stanjem, saj dejanska izmera - čista tlorisna površina poslovnega prostora znaša 39,19 m2 in ne 43,4 m2 (kar je napačno zavedeno tudi v zemljiški knjigi, za razliko je namreč tožnika ogoljufal bivši lastnik A. A., ker takrat v dobri veri ni preveril dejanskega stanja). Tožnik je priložil dejanske izmere poslovnega prostora in navedel, da jih lahko pristojni organ preveri tudi na kraju samem. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da izpodbijana odločba temelji na določilih Odloka, po katerem se v skladu z 58. členom ZSZ/1984 plačuje NUSZ. V skladu s prvo alinejo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ/1997) se tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02; v nadaljevanju: ZUreP-1) dne 1. 1. 2003, v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/1984 o NUSZ in na podlagi tega poglavja izdani občinski odloki. Po tem, ko citira določbe 58., 61. in 62. člena ZSZ/1984, drugostopenjski organ pojasni, da je prvostopenjski organ s tožnikovo pritožbo seznanil Občino Sežana, ki je v mnenju z dne 8. 8. 2019 navedla, da so bili podatki o nepremičninah, vsebovani v izpodbijani odločbi, še enkrat preverjeni. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin in da je površina, od katere je odmerjeno NUSZ, pravilna. K mnenju je občina priložila zemljiškoknjižni izpisek in izpis iz katastra stavb za obe nepremičnini. Drugostopenjski organ navaja, da je bilo mnenje občine posredovano tožniku, ki pa se nanj ni odzval.

3V nadaljevanju svoje obrazložitve drugostopenjski organ navede, da se z mnenjem občine strinja, ter dodaja, da davčni organ v skladu z določbami 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) zavezancem NUSZ določi na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. V skladu s prvim odstavkom 218.c člena ZGO-1 občina za namene NUSZ brezplačno pridobi podatke katastra stavb. Občina mora v namene NUSZ uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Za namene NUSZ lahko uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc. V konkretnem primeru je bila tožniku pri odmeri NUSZ upoštevana površina, ki izhaja iz podatkov registra nepremičnin (v nadaljevanju: REN). Drugostopenjski organ tožniku pojasnjuje, da so glede na citirano določbo 218.c člena ZGO-1 za odmero NUSZ pravno pomembni podatki, ki so evidentirani v katastru stavb; kolikor se zavezanec s podatki občine ne strinja, pa mora sam predlagati vpis novih podatkov ali vpis sprememb podatkov katastra stavb pri pristojni geodetski upravi v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. V nasprotnem primeru velja domneva, da so podatki občine pravilni (tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 25/2013 z dne 30. 5. 2013).

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, s katero (kot izhaja iz poprave tožbe, ki jo je podal po pozivu sodišča) izpodbija prvostopenjsko odločbo ter se zavzema za njeno odpravo. Kot navaja, odločitev izpodbija iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tožnikovih navedb pa izhaja tudi očitek o neustrezni obrazložitvi odločbe. V tožbi opisuje potek postopka ter ugovarja, da površina, upoštevana pri odmeri NUSZ za nepremičnino z ID št. ..., kar je v naravi poslovni prostor - pisarna, ni pravilna. Tožnik poudarja, da je že v pritožbenem postopku navedel točno izmero tega poslovnega prostora, ki znaša 39,19 m2 in ne 43,4 m2, kot ugotavlja davčni organ oziroma občina. Pojasnil je tudi, da je bil ob nakupu poslovnega prostora oškodovan s strani bivšega lastnika A. A. Dodaja, da se navedeno dejansko stanje lahko kadarkoli preveri in da bo pri pristojni geodetski upravi predlagal vpis spremembe podatkov katastra stavb. Tožnik opozarja, da je podal odgovor na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 in da torej navedba drugostopenjskega organa, da se na mnenje ni odzval, ne drži. Meni, da je tožba utemeljena, neupravičeno odmerjeno NUSZ pa del stroškov tega postopka. Tožbi je priložil izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo, dopis prvostopenjskega organa z dne 14. 8. 2019 s priloženim mnenjem Občine Sežana z dne 8. 8. 2019 s prilogami, svoj odgovor z dne 24. 8. 2019 s prilogo, obvestilo o odstopu pritožbe z dne 10. 9. 2019 in odločbo drugostopenjskega organa z dne 24. 1. 2020.

5Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Ob tem pojasnjuje, da se je tožnik na mnenje občine dejansko odzval z odgovorom z dne 24. 8. 2019, nasprotna navedba v drugostopenjski odločbi je napačna, vendar na odločitev ne vpliva.

6Tožnik v nadaljnji vlogi zavrača takšno stališče toženke in vztraja pri tožbenih navedbah. Poudarja, da je organu poslal točno izmero poslovnega prostora ter načrt s pravilno izmero in izračunom nepravilno obračunane površine, kar se vse lahko zelo enostavno kadarkoli preveri.

7V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, ter drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožniku odmerjeno NUSZ na območju občine Sežana za leto 2019. V zadevi je sporna površina, ki je bila upoštevana pri odmeri NUSZ tožniku za poslovni prostor na ..., tj. nepremičnino z ID znakom ... Upoštevana je bila namreč površina 43,40 m2, medtem ko tožnik ugovarja, da bi moralo biti NUSZ odmerjeno za 39,12 m2 površine. Toženka se sklicuje, da je upoštevani podatek prejela od Občine Sežana in da tak podatek izhaja iz uradnih evidenc.

10V času izdaje izpodbijane odločbe je bila obveznost plačila NUSZ določena v VI. poglavju ZSZ/1984, ki se je v tem delu uporabljal v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZSZ/1997 in prvim odstavkom 179. člena ZUreP-1, s tem da je ZUreP-1 v 180. členu določil še, da se NUSZ odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je ZGO-1 v določbah 218. člena natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah 218.c člena pa pridobivanje podatkov za odmero NUSZ.

11NUSZ se v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZSZ/1984 plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine. V nadaljevanju tega člena je poslovna površina opredeljena kot čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim.

12Po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 mora občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc. Po tretjem odstavku tega člena mora zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, če se s podatki občine ne strinja, v roku enega meseca od javnega naznanila predlagati vpis novih podatkov ali predlagati vpis sprememb podatkov katastra stavb pri pristojni geodetski upravi v skladu s predpisi, ki urejejo evidentiranje nepremičnin. Po četrtem odstavku istega člena ZGO-1 se šteje, da so podatki občine pravilni, če zavezanec ne predlaga vpisa novih ali spremenjenih podatkov. V skladu s 404. členom ZDavP-2 davčni organ NUSZ določi na podlagi podatkov občine. Sodišče uvodoma še pojasnjuje, da se na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, s katero je bil razveljavljen Zakon o davku na nepremičnine, ZSZ/1984 oziroma VI. poglavje tega predpisa ter občinski odloki, izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/1984 in določbe členov 218, 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d ZGO-1 do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo kot materialnopravna podlaga pri odmeri NUSZ.

13V zvezi z opisano zakonsko ureditvijo je Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020 (23. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da navedene zakonske določbe ne vzpostavljajo neizpodbojne domneve o resničnosti podatkov občine in da tudi v primeru opustitve pravočasnega predloga zavezanca za NUSZ občini za spremembo podatkov ne izključujejo možnosti uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev za izpodbijanje dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odmero NUSZ temu zavezancu. Tak poseg v pravico do dokazovanja nasprotnih dejstev in učinkovitega pravnega sredstva bi bil nesorazmeren. Svoje stališče je Vrhovno sodišče potrdilo v sklepu I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020, v katerem je pojasnilo (9. točka obrazložitve), da ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa, izdano na podlagi ZDavP-2. To pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, vendar pa lahko stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so torej (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo toženke.

14Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča, novejša sodna praksa Upravnega sodišča (prim. sodbi I U 1382/2019 z dne 1. 12. 2020 in II U 215/2020 z dne 10. 5. 2023) in tudi tukajšnje sodišče v obravnavani zadevi odstopa od starejših stališč, kot so bila zavzeta npr. v sodbah I U 963/2019 z dne 14. 5. 2020, I U 1299/2015 z dne 25. 8. 2016 in II U 225/2015 z dne 17. 2. 2016, ki jim je s svojimi razlogi za odločitev sledila toženka v konkretnem primeru.

15Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je namreč razlogovanje, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno; posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v tej smeri podal v pritožbenem postopku (glede na to, da v postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil vključen). Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da odmera in izračun NUSZ nista v skladu z dejanskim stanjem, v svojem odgovoru na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 pa je tudi konkretizirano navedel in dokazoval, kakšna površina bi morala biti upoštevana. Drugostopenjski organ bi se glede na opisana stališča Vrhovnega sodišča do takšnih tožnikovih navedb in dokazov moral vsebinsko opredeliti in jih vsebinsko presoditi po načelu proste presoje dokazov. Vendar obrazložitev drugostopenjske odločbe takšne presoje ne vsebuje in je zato treba pritrditi tožnikovim očitkom v smeri, da gre za neustrezno obrazložitev odločitve o odmeri NUSZ, ki je zaradi tega ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (glej 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, in tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

16Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu z nadaljnjimi določbami istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem bo moral upoštevati pravno mnenje in stališča iz te sodbe in torej v njej izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča ter vsebinsko presoditi navedbe in dokaze, ki jih je tožnik podal v pritožbenem postopku, kot tudi vse njegove morebitne v ponovnem postopku podane navedbe in dokaze. Pred izdajo odločbe v ponovnem postopku naj prvostopenjski organ tožnika seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), presojo vseh njegovih navedb in dokazov pa tudi vključi v obrazložitev odločbe. Sodišče zgolj še dodaja, da z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

17Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

18Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter (ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in da tožnik v tem postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik) tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov postopka v višini 15,00 EUR. Ta znesek (ki zajema vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks) mora tožniku povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).