VSRS Sklep I Up 33/2023

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1160/2019-28 z dne 22. 11. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep št. 833-56/2019-42 z dne 16. 4. 2019, s katerim je Ministrstvo za obrambo, Direktorat za obrambne zadeve, Uprava za obrambo Ljubljana, kot prepozno zavrgla njegovo prošnjo za odložitev usposabljanja pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske.

2Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom na podlagi 19. in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in sklenilo, da zadevo po pravnomočnosti odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.

3V obrazložitvi je navedlo, da je v zadevi sporno, ali je tožnik kot pripadnik rezervne sestave slovenske vojske pravočasno vložil prošnjo za odložitev usposabljanja v enoti Slovenske vojske, ki se ga je bil dolžan udeležiti na podlagi pogodbe o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske z dne 26. 9. 2016. Ta pogodba je bila sklenjena na podlagi 47. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr) in Uredbe o pogodbenem opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske ter ureja pravice in dolžnosti pogodbenih pripadnikov rezervne sestave med usposabljanjem in opravljanjem vojaške službe, nadomestila, druge prejemke in povračila ter razloge za prenehanje. Zato gre v konkretnem primeru za delovnopravno vprašanje usposabljanja in izobraževanja javnega uslužbenca ter s tem za individualni delovni spor, za katerega je na podlagi 2. in 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) stvarno pristojno delovno sodišče.

4Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej opozarja, da se sodišče po 19. členu ZPP lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, nato pa le na ugovor toženke, podan najkasneje v odgovoru na tožbo oziroma do razpisa glavne obravnave. V obravnavani zadevi toženka ni ugovarjala stvarni pristojnosti Upravnega sodišča, ki je torej o svoji nepristojnosti odločilo po uradni dolžnosti. To je storilo po predhodnem preizkusu tožbe, ki traja le do vročitve tožbe toženki, tako da zakonski pogoji za odločanje o pristojnosti po uradni dolžnosti niso bili izpolnjeni. Pritožnica se tako glede trenutka zaključka predhodnega preizkusa tožbe kot glede ustalitve pristojnosti med specializiranim sodiščem in sodiščem splošne pristojnosti sklicuje tudi na sodno prakso.

5Pritožnica navaja še, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Sklicuje se na zadeve Upravnega sodišča U 415/2001, IV U 138/2011 in I U 1312/2019, kjer je prav tako šlo za odložitev usposabljanja pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske, Upravno sodišče pa je tožbene zahtevke obravnavalo kot stvarno pristojno. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da je mogoče sporni sklep Uprave za obrambo subsumirati pod določbe 5., 8. in 12. člena ZDSS-1, ki določajo pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, saj gre za dokončen upravni akt, ki ga je izdal za to pristojen upravni organ v upravnem postopku. Sodišču prve stopnje očita tudi, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo razlogov glede stvarne nepristojnosti in odločilnih dejstev v prid ugotovitvi, da gre v konkretnem primeru za individualno pogodbeno razmerje med upravnim organom in javnim uslužbencem.

6Poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za individualni delovni spor med njo kot delodajalko in tožnikom kot delavcem, saj tožnik v času nastanka spora pri njej ni bil zaposlen. Tožnik ima z njo sklenjeno le pogodbo o službi v rezervni sestavi, ki pomeni specifično civilnopravno razmerje, vendar pa meni, da v tem okviru določeni postopki še vedno ostajajo upravne zadeve. To izhaja zlasti iz 16. člena Uredbe, ki določa, da je treba prošnjo za odlog usposabljanja vložiti pri upravnem organu in ne pri delodajalcu. Tako tudi sklep Uprave za obrambo ne pomeni odločitve v zvezi z izvrševanjem pogodbe o delovnem razmerju, temveč upravni akt, s katerim je upravni organ odločil o obveznosti fizične osebe na področju upravnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek.

7Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem pa ni izkazal, niti zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato ga Vrhovno sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo. Po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 lahko namreč stranka v postopku s pritožbo dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, kar mora izkazati že ob vložitvi pravnega sredstva (oziroma ob vložitvi odgovora na pravno sredstvo). To izhaja iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Četrti odstavek 86. člena ZPP sicer velja za izredna pravna sredstva v pravdnem postopku, v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa se je ustalilo stališče, da velja tudi za pritožbo v upravnem sporu, ki je sicer redno pravno sredstvo.¹

8Pritožba je utemeljena.

9V obravnavni zadevi tožnik s tožbo izpodbija sklep toženke z dne 16. 4. 2019, s katerim je toženka kot prepozno zavrgla njegovo prošnjo za odložitev usposabljanja, ki se ga je bil dolžan udeležiti na podlagi pogodbe o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske z dne 26. 9. 2016. Kot pa je mogoče povzeti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, odločitev tega sodišča, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi, temelji na stališču, da omenjena pogodba za tožnika vzpostavlja status javnega uslužbenca in torej pomeni pogodbo o delovnem razmerju (prvi odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih; ZJU).

10Po prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Teh značilnosti delovnega razmerja pa pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske nima. Ta pogodba temelji na drugem odstavku 47. člena ZObr in tako po določbah tega člena kot po dejanski vsebini očitno ni pogodba o delovnem razmerju. Navedena zakonska določba že v izhodišču predvideva, da ima pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske običajno sklenjeno delovno razmerje pri drugem delodajalcu, saj (med drugim) ureja njegove pravice v razmerju do tega delodajalca. Tako ima pripadnik rezervne sestave enake pravice in obveznosti kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske le v času opravljanja vojaške službe, ob vpoklicu na usposabljanje pa ima po določbi prvega odstavka 168. člena ZDR-1 v povezavi s 65. členom Zakona o vojaški dolžnosti (v nadaljevanju ZvojD) pravico do odsotnosti z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih, vključno s pravico do nadomestila plače. V primeru usposabljanja gre torej le za odsotnost z dela, delovno razmerje, ki ga ima pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske sklenjeno pri delodajalcu, pa v tem času ostaja nespremenjeno.

11Pogodba, na podlagi katere naj bi se bil tožnik dolžan udeležiti usposabljanja, torej očitno ne vzpostavlja individualnega delovnega razmerja med tožnikom in pritožnico, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi sicer po določbi 14.a točke 5. člena ZObr pojem "delavec" po tem zakonu pomeni vojaško ali civilno osebo, ki poklicno dela v vojski (…), kar po obrazloženem za pripadnika rezervne sestave ne velja. To pa pomeni, da je zmotna tudi uporaba 5. člena ZDSS-1, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti, saj spora med tožnikom in toženko ni mogoče uvrstiti v nobeno od izčrpno naštetih situacij iz 5. člena ZDSS-1, ki opredeljujejo stvarno pristojnost delovnih sodišč.

12K temu Vrhovno sodišče dodaja, da ne glede na to, ali je Upravno sodišče pristojno odločati o temeljnem pogodbenem razmerju ali ne, je, kot že rečeno, predmet presoje pravilnost sklepa, s katerim je toženka kot upravni organ zavrgla tožnikovo prošnjo o odložitvi usposabljanja. Ta akt je bil formalno izdan na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v obliki upravnega akta, pri tem pa - kot je bilo obrazloženo - ne gre za akt, ki bi se nanašal na delovno razmerje javnega uslužbenca. Zoper tak akt pa mora biti pritožnici zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

13Ker je Vrhovno sodišče že iz navedenih razlogov ugotovilo, da je odločitev o stvarni nepristojnosti Upravnega sodišča napačna, se z nadaljnjimi pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo.

14Na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.

¹ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 316/2014 z dne 29. 9. 2014 in I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017.